Donald Trump ponuja manj avanturistično zunanjo politiko

Reuters
Donald Trump je tudi uradno postal kandidat za ameriškega predsednika. Izkazal se je za pravega heretika, saj odkrito spodbija ameriško zunanjepolitično paradigmo. Moskva - vsaj javno - tega sploh ni opazila, kar je čudno. Da je Trump za Rusijo boljša izbira kot Hillary Clinton, je mogoče sklepati tudi iz razmišljanj Josepha A. Mussomelija, ki je kot veleposlanik služboval tudi v Sloveniji.

Sredi hrupa okoli predsedniškega kandidata republikanske stranke Donalda Trumpa, ki ga ta povzroča s svojimi pogosto sramotnimi jezikovnimi spodrsljaji in namerno provokativnimi pobudami, je bil predolgo spregledan pravi razlog za veliki razkol med “odpadnikom” in ameriško dvostrankarsko elito.

Zdaj resnica počasi prihaja na dan. 'Križarji proti Trumpu' so ga šele zdaj začeli resno napadati, češ da ogroža status, položaj in varnost Združenih držav Amerike, ki da so obkrožene s sovražnimi in “malopridnimi” državami. Običajno se govori o “nedoslednosti” kot sinonimu za nesposobnost, ki naj bi jo Trump odražal na področju zunanje politike.

Se obeta introvertirana Amerika?

“Zunanja politika ne odloča ameriških volitev, “ je bil v aprilskem mnenju v Washington Postu jasen Charles Krauthammer. Večina zunanjepolitičnih avantur ameriške vojske po II. svetovni vojni - z izjemo vietnamske vojne - je bilo zmagovitih ali pa vsaj ne preveč dragih. Danes ni več tako. 

“Če Amerika ne bo igrala vodilne vloge, potem bo nastal vakuum, ki ga bodo poskušali zavzeti naši rivali,” je poudarila nekdanja ameriška državna sekretarka in predsedniška kandidatka Demokratske stranke Hillary Clinton v svojem junijskem govoru v San Diegu.

Republikanec Robert M. Gates - v času predsedovanja Georga H. W. Busha je bil direktor ameriške obveščevalne agencije CIE, Barack Obama pa ga je imenoval za obrambnega sekretarja - je izrazil podobne pomisleke: “Če se bo Amerika obrnila navznoter, bo svet postal bolj nevaren. Ne samo za druge, pač pa tudi za nas,“ so njegova opozorila maja povzeli v Washington Postu.

Skupen napad demokratov in republikancev na Trumpa kot nepričakovane ikone renesanse ameriškega izolacionizma, daje slutiti, da bodo tokratne  ameriške volitve še posebej napete. Trumpova zmaga utegne pripeljati do preoblikovanja notranjepolitične/zunanjepolitične agende, saj njegove izjave napovedujejo bolj introvertirano in manj bojevito Ameriko.  

Maščevalec in mirovnik v enem

Lahko mu je pripisati marsikaj, nemogoče pa mu je očitati, da je “slabič”, “konformist” ali pa preveč sramežljiv, da bi ustrelil v hipu, če bi bilo to potrebno.

Ko je konec aprila komentiral prelete ruskih letal čez ameriško križarko je nesramežljivi mačo brez dlake na jeziku izjavil: “V določenem trenutku, ko se ti nadloga približa, je pač treba ustreliti, “so ga citirali pri ameriškem Buzzfeedu.

Trump – omenjeni incident je zanj dokaz, da je rusko letalo pokazalo “pomanjkanje spoštovanja” do ZDA, je istočasno poudaril: “Treba je seveda začeti z diplomacijo, kar pomeni, da je najprej treba začeti s telefonskim klicem Putinu.”

S to izjavo je dokazal svojo konsistentnost. Že pred tem je večkrat poudaril, da se je pripravljen pogovarjati z ruskim voditeljem. Očitno dejansko verjame, da je sposoben preseči nesoglasja in celo premostiti razlike med obema narodoma.

Spravni toni zvenijo zelo domače: Prvotno je idejo o ponovnem zagonu v ameriško-ruskih odnosih artikuliral Joe Biden, celoten proces, ki naj bi pripeljat do tega, pa je vodila Hillary Clinton. Namesto ponovnega zagona smo dobili preobremenitev, z njo pa popoln preobrat.

Prav to je točka, pri kateri se Trump in Clintonova daleč najbolj razlikujeta. Nekdanja prva dama ameriške diplomacije verjame - če citiram Josepha A. Mussomelija, ki je od leta 1980 do 2015 služboval v ameriški službi za zunanje zadeve - “da ne bi smeli preveč govoriti s Putinom, ampak bi morala še bolj širiti Nato. Če ne bi bilo širitve, bi bila Rusija še večja grožnja!” 

Nasprotno Trump “razume opozorila Georga Kennana, da bo širitev Nata pripeljala do bolj paranoične in agresivne Rusije, “ je zapisal Mussomeli, nekdanji ameriški veleposlanik v Sloveniji in Kambodži. 

Pustimo ob strani opis Rusije kot “bolj paranoične in agresivne” in se osredotočimo na to, kar je upokojeni diplomat opredelil kot Trumpovo glavno zunanjepolitično usmeritev: zavrnil je “drugo prioriteto neokonservativcev”, kar je “nova hladna vojna z Rusijo.”

Vprašanje je, ali bi predsednik Trump v resnici sploh lahko uresničil svoje napovedi o zunanji politiki, ki bo temeljila na “pozitivnem sodelovanju”. Po drugi strani obstajajo vsaj namigi, da bi si za to prizadeval. In ponovni poskus zagona ameriško-ruskih odnosov oziroma nekakšen “reset 2.0” bi v Kremlju sprejeli z odobravanjem, saj so že dodobra utrujeni zaradi trenutnih napetosti z ZDA.  

Proti Goljatu

Ogromno suspenza je v tem, kako bo Trump -  če ga neokonzervativci znotraj Republikanske in Demokratske stranke s skupnimi močni ne bodo spodkopali – uresničil svojo neintervencionistično zunanjepolitično agendo.

Strahove vojske je poskušal pomiriti z obljubo, da bo ohranil robustne vojaške sile, s katerimi bo "hudiča pregnal iz ISIS-a,”z ujetimi teroristi in člani njihovih družin pa bo neusmiljen. Trump se zaveda želje ameriških državljanov, da ZDA navzven projecirajo podobo mogočne svetovne sile z vojaškimi sposobnostmi, ki zahtevajo spoštovanje.

Po drugi strani bi Trumpova preusmeritev navznoter in nepripravljenost vključevanja v “vojaški avanturizem” - če si sposodimo Mussomelijev izraz ali kot se je izrazil David Ignatius, “nove konflikte, ki jih ni mogoče dobiti” - pomenila, da bo njegova administracija manj nakonjena povečanju vojaškega proračuna ter prodaji orožja vprašljivim režimom. 

Ločeno vprašanje so ameriški obrambni izvajalci, ki utegnejo stakniti glave in postati goreči Trumpovi nasprotniki. Proizvodnja orožja je 400 milijard dolarjev vreden posel, kar šest od devetih najmočnejših in najbogatejših orožarskih podjetij je ameriških. Lockheed Martin na leto proda za več kot 35 milijard dolarjev orožja, Boeing 30,7 milijarde, Raytheon 21,95 milijarde, Northrop Grumman 20 milijard, General Dynamics 18,66 milijarde, United Technologies Corporation 11,9 milijarde dolarjev.

Nobena skrivnost ni, da Združene države Amerike izdelajo več orožja kot vse ostale orožarske velesile skupaj.

Po podatkih iz leta 2012 ameriška vesoljska in obrambna industrija posredno in neposredno zaposluje najmanj 3,5 milijona Američanov. Če to pomnožimo s povprečnim številom članov družine oziroma gospodinjstva, potem je življenjski standard kar 11-ih milijonov Američanov odvisen od državnih orožarskih naročil.  

Kljub nedavnemu krčenju delovne sile v tem sektorju, gre še vedno za precejšen segment družbe. Če k temu dodamo še obseg prihodkov in čistega dobička v orožarski industriji, potem je jasno, da je Trumpov nasprotnik odločen Goljat, ki so prizadeval najmanj za hranitev statusa quo. 

Neoizolacionistični prerok ali izobčenec?

Razlike med dvema glavnima kandidatoma za položaj ameriškega predsednika/ce so bolj stilistične kot pa vsebinske in seveda utegnejo izpareti, ko bo šlo zares.  

Po drugi strani ne gre spregledati, da imata oba kandidata konceptualno različna pristopa pri obravnavanju zunanjega sveta. 

“Za strmoglavljenje različnih ljudi smo porabili štiri trilijone dolarjev, “ so Trumpovo izjavo  povzeli pri Washington Postu. “Če bi te štiri trilijone dolarjev vložili v popravilo ameriških cest, mostov, letališč ter reševanje drugih težav, potem bi nam šlo precej bolje.”

Z omenjeno izjavo Trump napoveduje konec ameriškega sodelovanja v regionalnih konfliktih, ki so nekaj tisoč kilometrov oddaljeni od ameriške obale (spomnite se Ignatiusa in njegovih “novih konfliktov, v katerih ni mogoče zmagati”). Predlaga, da je treba red najprej narediti doma in “prijateljevati” ali pa samo poskušati “vplivati” na druge ljudi, ne pa ciljati na zmago v novi hladni vojni.

Velik del od vojne utrujene ameriške javnosti je z razmislekom ali celo povsem instinktivno spoznal, da Trumpova prilagojena zunanja politika morda ne bo prinesla takojšnjih koristi, zagotovo pa ponuja več psihološkega udobja.

Trump bo v zgodovinskih knjigah končal bodisi kot neoizolacionistični prerok ali neoizolacionistični izobčenec. Nekaj je gotovo – ponuja bolj predvidljivo in manj avanturistično zunanjo politiko.       

Vprašanje je, ali mu bo uspelo priti v Belo hišo, vprašanje za milijon dolarjev pa se glasi, ali bo v primeru  predsedniškega položaja okoli sebe uspel zbrati “stranko miru”.

Kremlju se zdi smotrno, da ne zavzema strani. Trumpova sicer še neartukulirana ponudba ponovnega zagona v odnosih z Rusijo in celim svetom si zasluži priznanje in taktično podporo.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.