Kaj je turško vojsko spodbudilo, da je poskusila strmoglaviti Erdoğana

Turški vojaki na mostu čez Bospor izražajo solidarnost s tragedijo v Nici. Le nekaj ur zatem je država zdrsnila v kaos.

Turški vojaki na mostu čez Bospor izražajo solidarnost s tragedijo v Nici. Le nekaj ur zatem je država zdrsnila v kaos.

AP
Po neuspelem poskusu sinočnjega vojaškega udara v Turčiji je ena zadeva jasna: avtoriteta predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana ter njegovega islamsko-konservativnega bloka AKP je resno načeta.

Vojaškega prevrata v Turčiji ni bilo že 36 let – vse od leta 1980. In zdaj je takšen dogodek spodbudil gospod Erdoğan, s čimer je državo pahnil v kaos in močno spodkopal njen ugled na mednarodnem prizorišču. Zakaj se je turška vojska odločila, da nastopi proti turškemu vodstvu?

Med vojsko, ki tradicionalno velja za garant posvetne narave turške države, ter aktualno islamistično oblastjo divja resen ideološki konflikt. Dolgo časa se je zdelo, da je predsednik Erdoğan s svojo politiko do vojske, ki jo uporablja, in istočasno neusmiljeno islamizacijo dosegel svoj vrh. Zdrobil je odpornost generalov, pripravil jih je, da so se odrekli posvetnim principom Kemala Atatürka, opravil je s “peto kolono” znotraj oboroženih sil, med oficirji pa je s pomočjo obsežnih sodnih procesov izvedel čistke. Izkazalo se je, da vse le ni tako idilično, kot se zdi na prvi pogled.

Številni prebivalci Turčije in velik del njene elite menijo, da je predsednik odgovoren za notranjepolitično destabilizacijo. Družba je razdeljena, kar so nenazadnje dokazali že množični protesti leta 2013. Navkljub nezadovoljstvu oblast ne želi prisluhniti nasprotnikom in izpolnjevati družbene zahteve lastnih volivcev, pa čeprav le-ti predstavljajo kar polovico prebivalstva.

Ne gre spregledati, da je predsednik Erdoğan spodbudil ponoven izbruh državljanske vojne v turškem Kurdistanu. In prav slednja je po mnenju številnih turških politologov ter samih Kurdov pripeljala do ponovnega izbruha nasilja in izničila dolgoletna prizadevanja za miroljuben dialog. Zaradi tega se je država znašla v vojnem stanju – kljub temu, da za to še nekaj let nazaj ni bilo ne vzrokov ne pogojev.

Turško vodstvo je na mednarodnem področju uspelo pokvariti odnose s praktično vsemi ključnimi igralci tako v regiji kot po svetu. Diplomatski dosežki vladanja predsednika Erdoğana so sila depresivni.

V Siriji se dogodki ne razvijajo po scenariju, na katerega je računala uradna Ankara. V Egiptu so varovanca gospoda Erdogana - islamista Mohameda Mursija - odstavili s predsedniškega položaja. Odnosi z Evropsko unijo so načeti, dokaz za to pa je nemško priznanje armenskega genocida iz leta 1915, še zlasti pa pretirano čustvena reakcija turškega voditelja, ki je mejila skorajda na živčni zlom.

Ankara praktično nima možnosti, da v bližnji prihodnosti vstopi v Evropsko unijo, kar je cilj, ki ga že nekaj desetletij zasleduje vodstvo države. Kurdsko vprašanje je spodbudilo resna trenja z ZDA, uničenje ruskega bombnika pa je spodbudilo krizo brez primere v odnosih z Moskvo, ki je še do pred kratkim veljala za ključnega turškega partnerja. Ankara, ki se je vedno držala načela »nič težav s sosedi,« je v regiji ostala skorajda brez zaveznikov – morda je izjema Azerbajdžan.

Zgoraj naštete okoliščine so nasprotnike turškega predsednika očitno spodbudile k odločnemu ukrepanju. Del vojske se je, kot kaže, odločil, da je nastopil čas, ko je treba državo rešiti pred človekom, ki jo s svojo politiko uničuje, vodi v razkol in morda tudi v propad.  

Članek je bil najprej objavljen v časopisu Kommersant.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.