Novi olimpijski red

Jelena Isinbajeva.

Jelena Isinbajeva.

AP
Zakaj je Mednarodni olimpijski komite (MOK) po hitrem postopku spremenil ne samo pravila igre, temveč tudi pravila samih olimpijskih iger?

Nihče ne postavlja pod vprašaj legitimnosti odločitve MOK-a, ki se je lotil zapletenega dopinškega škandala, v katerega so vpleteni nekateri ruski športniki.  Odločitev tega organa ne zbuja samo začudenja, temveč tudi strah, kakšna bo prihodnost olimpijskih iger in olimpijskega gibanja v celoti.

Po branju odločitve, ki so jo sprejeli v Lozani 24. julija, se ne moremo znebiti močnega občutka, da so člani Izvršnega odbora MOK-a do nje prišli ne samo hitro, temveč tudi z opaznimi zadržki. Skrb najbolj vzbujajo tri pravila, ki jih je MOK »moral sprejeti«, ker so po moji osebni predpostavki prav ta pravila Olimpijski komite Rusije spodbudila k izjavi o »mogoče najbolj nevarnem precedensu, saj od tega trenutka za ves športni svet veljajo nova pravila«.

1. Delegiranje ali odrekanje oblasti

V skladu s svojo listino MOK ostaja vrhovni sodnik o vseh bolj ali manj pomembnih vprašanjih, ki se tičejo olimpijskih iger. Kljub temu je MOK pooblastil mednarodne športne zveze, da same odobrijo odhod ruskih tekmovalcev v Rio. Ali to pomeni, da MOK delegira svojo oblast ali se MOK tej oblasti odreka?

To bi bila lahko razumna odločitev, če imajo mednarodne športne zveze zadostno mero izkušenj, strokovnosti in instrumentov za analizo protidopinških testov, tudi če se odločitev sprejme po hitrem postopku zaradi »nastalih okoliščin«.

Če imajo zveze res iskreno željo, da sprejmejo pravično odločitev – in zaenkrat ni osnove, da bi jih sumili nepoštenih namer  -  bodo upravljavski organi teh zvez našli način, da preko pregleda vsakega primera posebej pridejo do poštene odločitve.

Dokler zveze ne pridejo do pravičnih odločitev, ima ruska stran absolutno pravico, da se njen glas sliši in da se pritoži na odločitve, ki jih smatra za nepravične. Pri tem nam ni potrebno gojiti iluzij, da se bodo običajni športniki znali braniti in zastopati svoje interese na pravno veljaven in prepričljiv način. Obstaja še ena oteževalna okoliščina: število predstavnikov ruskega športa se v mednarodnih organizacijah iz leta v leto zmanjšuje. Prizadevanja, da bi lahko slišali glas obtoženih športnikov, se zdijo kot nekaj, kar je nemogoče uresničiti.

2. Kolektivna odgovornost

V svoji dokaj kontroverzni izjavi MOK navaja, da morajo ruski športniki »nositi posledice po principu kolektivne odgovornosti,« s čimer se briše meja med športniki, ki tekmujejo pošteno, in športniki, ki kršijo pravila in za dosego boljših rezultatov posegajo po nedovoljenih sredstvih. 

Slednji si ne zaslužijo drugega kot prepoved nastopanja na športnih tekmovanjih za določeno obdobje, pri čemer se trajanje prepovedi določi glede na velikost storjenega prekrška. Po drugi strani pa mora prva skupina imeti vse pravice, ki jih imajo nedolžni. Postavlja se vprašanje, kjer je pravna osnova za takšno odločitev.

Po definiciji spletne strani The Law Dictionary kolektivna odgovornost predpostavlja »odgovornost vsakega člana skupine ne glede na to, ali je osebno sodeloval pri sprejemanju odločitev in ne glede na to, kakšen je njegov status v okviru skupine.« Naslednji pojem je kolektivna kazen, ki se nanaša »na vse člane skupine ne glede na stopnjo udeležbe v delovanju te skupine ali vpliva na njeno obnašanje«.

Stanfordska Enciklopedija filozofije podrobno obrazloži argumentacijo zagovornikov kolektivne odgovornosti, ki menijo, da »jo izvrševalci lahko sprejmejo vsaj v nekaterih, če ne v vseh primerih.« Zastopniki drugačnega mišljenja menijo, da kolektivna odgovornost ni niti v skladu s principom individualne odgovornosti niti ni poštena.

V konkretnem primeru je MOK vrgel senco dvoma na integriteto vseh ruskih športnikov brez izjeme. To je v nasprotju z izjavo na začetku objave MOK-a, da je komite sprejel odločitev v skladu z osnovnimi pravili Olimpijske listine, ki ščiti poštene športnike.

3. Predpostavka krivde

Skrb vzbuja tudi odločitev MOK-a, da se »predpostavka nedolžnosti« ne more nanašati na ruske športnike.

Po tem pravnem principu se nekdo, ki je obtožen nekega prekrška ali krivičnega dejanja, smatra za nedolžnega, dokler mu krivde ne dokažejo. Takšen princip je pomemben del sistema državljanskih pravic in se na primer upošteva v večini držav nekdanjega britanskega Commonwealtha.

V teh državah pravni sistem funkcionira po principu, da obtoženemu ni potrebno dokazovati svoje nedožnosti, razen pri spodbijanju dokazov pred sodiščem.

Med drugim lahko korenine tega najdemo že veliko prej, še v rimskem pravu: Ei incumbit probatio qui dicit, non qui negat oziroma »dokazati mora tisti, ki kaj trdi, ne tisti, ki zanika«. Z drugimi besedami, krivdo mora dokazati tožnik, ne branilec.

V našem primeru je profesor Richard McLaren tista oseba, ki mora podkrepiti svoje obtožbe. Kot pravi MOK »tega dela še ni pripeljal do konca.«

Vladimir Mihejev je politični analitik in eden od avtorjev projekta Trojka Report.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.