Aleksander Rodčenko, leica in norosti vojne mašinerije

"Dekle z leico". Aleksander Rodčenko. Vir: Moskovska šola za fotografijo in multimedijo A. Rodčenka

"Dekle z leico". Aleksander Rodčenko. Vir: Moskovska šola za fotografijo in multimedijo A. Rodčenka

Komentar ob razstavi Moskva na fotografijah Aleksandra Rodčenka v atriju Mestne hiše v Ljubljani, 29. 9. – 10. 10. 2016.

 

Branko Cvetkovič. Fotografija: Tomaž GregorčičBranko Cvetkovič. Fotografija: Tomaž Gregorčič

Aleksander Rodčenko v Ljubljani. Najbrž prvič, v pokritem atriju mestne hiše. Lepo, vendar najbrž to ni pravo mesto za ikono ruske avantgarde. Pričakovali bi ga v Moderni galeriji.

Razstava obsega petdeset odtisov njegovih del od sredine dvajsetih do sredine tridesetih let prejšnjega stoletja. Moj namen ni opisovati prikazane fotografije Moskve in njenih prebivalcev v času malo po prvi svetovni vojni in globoko v trideseta leta represivne stalinistične ere. Moja želja je, da prikažem, zakaj je Rodčenko velik, in kje se to vidi tudi na tej razstavi.

"Dekle z leico". Aleksander Rodčenko. Vir: Moskovska šola za fotografijo in multimedijo A. Rodčenka"Dekle z leico". Aleksander Rodčenko. Vir: Moskovska šola za fotografijo in multimedijo A. Rodčenka

Rodčenko velja za eno najbolj znanih avantgardističnih figur ruskega umetniškega poleta, ki se sintetizira v Maljevičevem suprematističnem Kvadratu in v konstruktivističnem geometrizmu; eksplozivna ideja evropske modernistične avant-garde, totalnega osvobajanja in novega načrta za prihodnost je poleg bauhausa v Nemčiji postavila ruski avantgardizem s suprematizmom in konstruktivizmom na še bolj radikalen idejni nivo in je na poseben način odzvanjala v takratni Sovjetski zvezi. To je idejni in likovni kompozit, iz katerega se je formiral Aleksander Rodčenko, izobraženi slikar, suprematist, ki je obvladoval geometrije ploskev, in to je tisto, kar je koncipiralo tudi njegovo fotografijo: geometrijski princip ploskve, konstrukcija ploskev v prostoru in  zvračanje prostora preko drugačnega odslikavanja perspektive prostora.

"Pionir-trobentač". Aleksander Rodčenko. Vir: Moskovska šola za fotografijo in multimedijo A. Rodčenka"Pionir-trobentač". Aleksander Rodčenko. Vir: Moskovska šola za fotografijo in multimedijo A. Rodčenka

V zvezi s tem sem leta 2004 za svojo razstavo “Dekonstrukcija svetlobe – sekvenčne konstrukcije ploskev prostora: prostori prostorov” v Mestni galeriji Ljubljana napisal naslednji tekst:

“Vendar plastičnost, objektivna predispozicija v preslikavi, ni mogla zajeti ´produktivnega´ in idejnega hotenja avantgardne miselnosti modernizma. Ta premik se je zgodil z ´novim konstruiranjem perspektive´, kar je enako fotografskemu zvračanju polj oziroma ploskev podobe. To je bila že značilnost bauhausa, vendar se je radikalizirala v ruskem konstruktivizmu ter suprematizmu. Ruska konstruktivista Rodčenko in Lisicki sta v preslikavah arhitekture to težnjo poudarila in jo formulirala do najvišje stopnje. Lahko bi rekli, da je poudarjena zvrnjena perspektiva, ki jo dosežeta s konstruiranjem ploskve kot prostorske orientacije, dominacije in smerokaza, tista nova, osvobajajoča forma ideje hotenja. Svetloba postane ena od lastnosti objekta.”

Rodčenko je ena največjih avantgardnih figur tistega časa v slikarstvu in še posebej v fotografiji, ter eden prvih, ki je definitivno revolucioniral pozicijo perspektive. Eden prvih, ki je prešel iz klasičnega kadra s poravnano perspektivo velikoformatne meh-kamere, na zvrnjeno, ploskovito perspektivo, kjer sestavljene ploskve konfigurirajo lik – prostor v novi perspektivi. Odprl je celó pot abstraktni fotografiji, ravno zaradi novega dojemanja prostora.

Tukaj bi še posebej naglasil uporabo leice. Majhen tehnični čudež z majhnim, revolucionarnim formatom filma, rigidno fiksirano lečo, je predstavljal totalno nasprotje klasičnim velikoformatnim kameram, ki so omogočale poravnavo perspektive in z večjim formatom filma tudi večjo kvaliteto posnetka. Ravno Leica je bila tisto novo orodje modernistične generacije, ki je omogočalo enostavno vrtenje aparata v roki ter lažje iskanje “novega” zornega kota in nove perspektive. Vse to je Rodčenku omogočilo revolucijo tako v likovnem fotografskem principu kot v ročnosti realizacije.

To se vidi tudi na razstavi. Na začetku s klasično poravnano perspektivo kadra slika tisto, kar vidimo, potem pa zvrača kadre in perspektivo, odmakne se od realnosti, išče novo orientacijo prostora, izraža novo idejo, obrača se v prihodnost (Reklama za kino na Strastnem bulvarju, 1932; Promet na ulici, 1932; Tovarniška kuhinja, 1932; Dispečerska služba prve pomoči, 1929; Mjasnicka ulica, 1932; Šuhovov stolp, 1929; Brjanska železniška postaja, 1927; Požarne stopnice, 1929; Kolona športnega društva Dinamo, 1935). Škoda, ker tu nista razstavljeni dve njegovi najbolj emblematični fotografiji Dekle z Leico, 1934 in Pionir s trobento, 1930. Prav tako sem pogrešal fotografijo Stopnice iz leta 1929. Fotografije, ki so bile navdih mnogim umetnikom, med drugim cineastu Eisensteinu za film Oklepnica Potemkin. Niti ne morem mimo filma Dzige Vertova Mož s kamero, kjer režiser v zgoščeni formi s filmskimi sredstvi prikaže naboj tistega ruskega časa in njegove umetniške interpretacije.

Ravno s tem pristopom je Rodčenko, ne da bi pozabili na Lisickega in druge ruske avantgardiste niti na nemški Bauhaus, postavil temelje avantgardni fotografiji, ki odzvanja drugače kot francoska (pariška) šola z zelo znanimi imeni (Cartier-Bresson in drugi), ki se je napajala z eksistencialistično idejo trenutka, ki ga je odslikavala v perspektivno poravnanem kadru realnega prostora in socialnega konteksta.

Razstava pa mi je odzvanjala še drugače. Kot vnuk Franca Cvetkoviča (1888-1966), Rodčenkovega generacijskega sodobnika, sem si lahko ob njej predstavljal, kako je izgledala Moskva leta 1925 in 1926, pet let po tistem, ko se je moj stari oče vrnil iz ruskega ujetništva. Kot avstro-ogrski vojak je bil težko ranjen v Galiciji na začeku prve svetovne vojne. Rusi so ga potegnili iz strelskega jarka in ga ozdravili. Preživel je vse viharje oktobrske revolucije, dogodki so ga premetavali po celi Rusiji do Vladivostoka. V domači kraj Brežice se je vrnil leta 1920. Bil sem premlad, da bi ga znal povprašati o tistem času, vendar z leti človek lahko razume, kaj so preživeli ti ljudje daleč od doma. Kot lastno refleksijo si lahko predstavljam, kako so ti vojaki, ko so se zavedli, kje so, preklinjali norost vojne mašinerije, ki pobija in uničuje brez milosti, vsiljene vojne imperijev in monarhij, kapitala, politikov, generalov … Kaj so si mislili … Vojna, ki jo morajo bojevati za druge, proti lastnim vrstnikom. Evropa še vedno ne razume svoje lastne zgodovine, zgodovine uničevanj, kjer vedno vodi volja pohlepa, moči in ropa. Večna manipulacija. Zakaj vedno postavlja bariero na vzhodu, ta pa jo rešuje pred totalnim uničenjem s “katarzičnim” številom mrtvih. Na koncu so žrtve samo še obred.

Branko Cvetkovič je umetniški in arhitekturni fotograf.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.