Politika je vstopila na Evrovizijo že lani

Ukrajinska predstavnica Džamala je tako proslavila zmago na lanskem izboru za najboljšo popevko Evrovizije. Stockholm, Švedska, 15. maja 2016.

Ukrajinska predstavnica Džamala je tako proslavila zmago na lanskem izboru za najboljšo popevko Evrovizije. Stockholm, Švedska, 15. maja 2016.

AP
Objavljamo komentar, ki je nastal maja lani ob zmagi ukrajinske predstavnice Džamale na tekmovanju za najboljšo popevko Evrovizije. Pri RBTH smo že takrat napovedali, da zaradi prevelike politične narave zmagovalne pesmi letošnje tekmovanje ne more miniti brez škandalov.

Takoj po razglasitvi zmage ukrajinske predstavnice na lanskem izboru za popevko Evrovizije, ki je v zmagovalni pesmi prepevala o deportacijah Krimskih Tatarov s strani sovjetskega diktatorja Josifa Stalina, so politični predstavniki Rusije ostro kritizirali izbiro, glasovanje javnosti pa je pokazalo, da širši javnosti ni mar za rusko-ukrajinske sovražnosti.  Odkrita politična narava zmagovalne pesmi je predstavljala precedens za evrovizijsko prireditev.

Džamalina zmaga z velikim političnim nabojem na izboru za popevko Evrovizije 2016 prihodnosti prireditve ne obeta ničesar dobrega. Vse od ustanovitve leta 1956 so se organizatorji tekmovanja z vsemi štirimi otepali političnih komentarjev. Tako na primer na prireditvi nikoli nismo slišali bosanske pesmi o genocidu nad Bošnjaki med vojno v Jugoslaviji ali irske popevke o britanski represiji. Prav tako še nikoli nismo bili priča, da bi Izraelci na prireditvi prepevali o holokavstu, Ciprčani pa se niso poskušali spraviti nad Turčijo.

Analiza lanskoletnega glasovanja kaže, da je politično nezaupanje med uradnim Kijevom in Moskvo omejeno na elite obeh držav. Medtem, ko nacionalni žiriji obeh držav, ki jih v vsaki državi imenujejo državne televizijske postaje, niso namenile pretirane pozornosti svojim rivalom, je ruska javnost Ukrajini namenila 10 točk, več so dali samo še Armeniji. Prav tako so ukrajinski volivci ruski predstavnici namenili maksimalno število točk – 12.

To je v nasprotju s tem, kar nas poskušajo prepričati ukrajinske politične in medijske elite – da sta državi nepreklicno in za večno odtujeni. Prav tako je to v nasprotju s trditvami nekaterih ruskih krogov,  da je v Ukrajini na pohodu militantna rusofobija.

Lanskoletna Evrovizija je postala nekakšna ponovitev letošnjih ameriških predsedniških volitev. Enako kot Hillary Clinton je Rusija dobila več glasov volivcev. Kljub temu je – tako kot Donald Trump – na prireditvi zmagala Ukrajina, ki je zbrala več elektorskih glasov.

Ponovno skupaj

Takoj po ruski aneksiji/združitvi s Krimom (izberite po lastnih preferencah) so svetovne medije preplavili članki o etnični pripadnosti zmagovalke. Džamala je pol Krimska Tatarka, pol pa Armenka. Rojena je bila v Kirgiziji, sama pa se očitno opredeljuje za Ukrajinko. Njena zmagovalna pesem, ki nosi naslov 1944, govori o zlovešči deportaciji, ki jo je začel sovjetski diktator Josif Stalin, Gruzin, ki je nadziral Sovjetsko zvezo, v kateri je Rusija predstavljala največji del.

Sama Džamala je priznala, da je pesem 1944 nekakšen protest proti ruski vladavini na Krimu. Njen odpor proti Rusiji sicer ni pretirano globok. Na Silvestrovo leta 2015 je bila več kot zadovoljna, da je lahko nastopila v klubu ruskega črnomorskega letovišča Soči. (Op. RBTH Slovenija: Istega leta je ruska predstavnica Julija Samojlova nastopila na festivalu na Krimu, zaradi česar so ji ukrajinske oblasti sedaj prepovedale vstop v Ukrajino, kar pomeni, da ne bo mogla nastopiti na letošnji Evroviziji.)

Če vam vse skupaj zveni preveč zakomplicirano, je temu tako zato, ker je zgodovina nekdanje ZSSR in vzhodnega bloka nasploh že sama po sebi zelo kompleksna in težavna zadeva. V tem delu sveta so ideali in pripadnost le redko črno-beli. Za Krimske Tatare je leto 1944 njihova “točka nič”, saj predstavlja  tisto prelomnico, ko je Stalin njihove prednike izgnal iz njihove matične domovine – polotoka Krim.

Za mnoge Poljake leto 1944 zbuja spomin na sovjetsko brezbrižnost, ko je v času Varšavske vstaje sovjetska Rdeča Armada mirno stala in opazovala, kako so nacisti zadušili upor. Neki drugi Poljaki se leta 1944 spominjajo zlasti po masakru v Voliniji ter v vzhodni Galiciji (zdaj zahodna Ukrajina), med katerim so ukrajinski nacionalisti poklali najmanj 100,000 Poljakov. Njihovega voditelja, Stepana Bandero, je pomajdanski režim v Kijevu spet povzdignil v heroja.

Drugačni toni

Nasprotno leto 1944 Američanom ali Britancem prikliče v spomin zavezniško izkrcanje v Normandiji oziroma tako imenovani Dan D, Francozi pa to leto povezujejo z osvoboditvijo Pariza. Rusi še kako dobro vedo, da leto 1944 predstavlja prelomnico v II. svetovni vojni, saj so iz Sovjetske zveze naposled vendarle pregnali naciste.

V Stockholmu, domovini Abbe, kjer je potekal lanski izbor za popevko Evrovizije, je Evrovizija nemara naletela na svoj Waterloo. Pred enim letom so namreč na tekmovanje spustili politiko, zato ni izključeno, da tekmovanje ne bo požrlo samo sebe.

Kaj bo preprečilo Irski, da naslednjič na tekmovanje ne bo poslala “uporniške pesmi,” s katero bi se poklonili spominu na lakoto pod britansko vladavino, ki jo nekateri zgodovinarji obravnavajo kot genocid? Le kdo bo imel pravico nasprotovati, če bo Rusija naslednjič na evrovizijskem odru prepevala o požaru v domu sindikatov v Odesi leta 2014, kjer bi lahko šlo za organiziran pokol tamkajšnjih Rusov?

Džamale ni izbrala javnost. Popolnoma jasno je, da so jo nacionalne žirije po vsej Evropi podprle, da bi s tem izrazile solidarnost z Ukrajino. Nekoč je za organizatorje Evrovizije največji glavobol predstavljalo vprašanje, kako obleko Johnnyja Logana ohraniti deviško belo, zdaj jih pestijo precej bolj pereče težave. V igro je vstopila politika.

Bryan MacDonald je komentator, ki živi v Moskvi

Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijskaja gazeta«.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke