Ne emocionalna, pač pa dobro premišljena reakcija Donalda Trumpa

Za razliko od predhodnika Baracka Obame je novi ameriški predsednik Donald Trump 7. aprila zjutraj dokazal, da je v Siriji pripravljen posegati tudi po skrajnih ukrepih. Napad na letalsko oporišče Šajrat je terjal minimalno število žrtev, se je pa svet soočil z vprašanjem, kako bo na napad odgovorila Moskva, glavni zaveznik Damaska.

Izjave nekaterih strokovnjakov, da je napad na letalsko oporišče “emocionalna reakcija” Trumpa, verjetno ne ustrezajo realnosti. Za kaj takega so preveč dobro izbrali čas, s čimer so zmanjšali možnost izbruha neposrednega konflikta z Rusijo. Ruska vojska je bila vnaprej opozorjena na napad, kar je njenim sirskim zaveznikom omogočilo, da so se izognili realnim izgubam, saj so objekt že pred tem evakuirali.

Vse to govori o političnem značaju omenjene akcije, ki je priročno sovpadla z obiskom kitajskega predsednika Ši Džinpinga v ZDA. Poleg tega je Trump vsemu svetu pokazal, da je odločen voditelj, kar nikoli niso mogli trditi za njegovega predhodnika Baracka Obamo. Kremelj se je znašel pred dilemo: kako reagirati na dejstvo, da so na njegovega zaveznika izvršili neposredno agresijo. 

Prvi neposredni napad ZDA na Sirsko arabsko vojsko v šestih letih državljanske vojne v Siriji bo brez dvoma spremenil razmerje sil v regiji. Izničen je tudi napredek, ki ga je ob ruski podpori dosegla sirska vladna vojska. V Siriji se je dejansko začela vojna “Vseh proti vsem”.

Poleg tega so v Kremlju vedno izhajali iz stališča, da je stabilnost v regiji mogoče doseči samo v primeru, če bodo pod nadzor uradnega Damaska vrnjena ozemlja, ki so trenutno pod kontrolo zmerne opozicije in teroristov.

Ker je današnji napad izničil vse dosedanje dogovore o Siriji, utegne Asad sprožiti aktivno borbo proti vsem skupinam, ki mu nasprotujejo. Sirska arabska vojska tega ni sposobna, saj je oslabljena zaradi petletne vojne. Začasna prekinitev usklajevanja akcij zahodne koalicije v Iraku in ruske vojske v Siriji, ki bo očitno posledica zadnjega ameriškega napada, lahko pripelje celo do protiofenzive Islamske države.

Poleg tega bo Damask v prihodnje pripravljen na še več podobnih, a celo bolj učinkovitih ameriških akcij. Dejstvo je, da lahko s pomočjo ruskih sistemov protiraketne obrambe Asadova vlada zmanjša posledice takšnih napadov, vendar pa utegne takšen scenarij pripeljati do de facto neposrednega konflikta med ZDA in Rusijo. Nečemu podobnemu smo že bili priča v Vietnamu, ko so topničarji sovjetske protizračne obrambe sestreljevali ameriška letala.

Glede na to, da še vedno ni uradnih dokazov o tem, da je Damask dejansko uporabil kemično orožje, je povsem logično, da bo Moskva v interesih svoje zaveznice apelirala na spoštovanje mednarodnega prava, vendar pa pri tem ne more pričakovati večje podpore.

Še več, odkrita demonstracija moči Washingtona bo okrepila prepričanost njegovih zaveznic, da je treba stopnjevati pritisk na Asada, doseči njegov odhod in ustoličiti koalicijsko vlado. Takšen scenarij za Moskvo seveda pomeni poraz in je za Kremelj nesprejemljiv. Zato je ruski odgovor lahko samo še večja podpora Damasku in zagotavljanje varnosti zračnega prostora na vsem ozemlju Sirije. S tem bo svet postal še bližje novemu svetovnemu konfliktu.

Po drugi strani neuporaba sistemov protizračne obrambe v primeru sinočnjega napada napeljuje na misel o nekakšnem “dogovorjenem napadu”, kar je dokaz, da si Moskva in Washington ne želita še večjega zaostrovanja v odnosih. Zdaj Moskva in Damask potrebujeta resen uspeh v boju proti islamskim skrajnežem in opozicijo, s katerem bi dokazali, kako trpežen je Asadov režim, ki mu je Moskva še naprej pripravljena zagotavljati celovito podporo.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.