Ruski »triglavi zmaj« osvobaja Damask od »teroristične pošasti«

Screenshot, youtube.com
Teroristi so si v gosto naseljenih področjih sirske prestolnice Damask ustvarili pravo trdnjavo s tanki, minami in podzemnimi predori. Osvobajanje tega območja lahko gotovo označimo za eno od najtežjih v celotni vojni v Siriji.

Sirska vojska je v maju in juniju letos zagnala vrsto protiterorističnih operacij, s katerimi nameravajo postopoma uničiti teroristične enklave v prestolnici Sirije, ki se razprostirajo preko gosto naseljenih področij Damaska. V zadnjih nekaj letih krvave vojne v Sirije so si teroristi tukaj ustvarili pravo trdnjavo z nekaj deset kilometri podzemnih predorov, več sto odpornimi tanki, neskončnim številom klasičnih min in drugih eksplozivnih sredstev. Po mnogih kriterijih, kot so psihični in fizični napor, nabor uporabljeni sredstev in kompleksnost samih operacij, bi lahko te boje brez dvoma označili za najtežje v sirski vojni.

Ostrina bojev v prejšnjem obdobju, v katerih so pogosto uporabljali oklepno tehniko in letala, se je ta del mesta spremenil v ruševine, ki jih vidimo samo še v apokaliptičnih filmih. Objekt bojevanja je bila dobesedno vsaka zgradba. Ves prostor za natrpan z na stotine tonami betona, armature, pretrganih kablov in inštalacij. Teroristi so te ruševine maksimalno izkoristili in jih spremenili v trdna žarišča, hkrati pa so izrazito prekinili kroženje množične komunikacije med temi naselji, kar resno zmanjšuje manevrski prostor za oklepno tehniko.

Vir: Screenshot, youtube.comVir: Screenshot, youtube.com

Da bi izolirali in likvidirali teroristična središča odpora, sirska vojska uporablja mešane bojne skupine, ki so vsaka posebej sestavljene iz več tankov T-72M in bojnih oklepnih vozil BMP-2, 1-2 SPAT ZSU-23-4 Šilka in 150-200 borcev z lahkim avtomatskim orožjem in ročnimi raketometi (posebne enote in prostovoljske milice). Uporabljajo se celo samohodne havbice 2s3 Akacija kalibra 152mm, ki dajejo neposredno strelno podporo enotam na zemlji in funkcionirajo tako kot klasični tanki.

Vendar struktura same fronte pogojuje učinke, da se dokaj mobilne in vešče teroristične enote nekako uspevajo izvleči izpod ognjevitih napadov sirskih sil ter se izognejo obkolitvi in uničenju. Pri tem uporabljajo tudi posebej za ta namen izkopane predore ali koridorje med mestnimi ruševinami, ki jih skupine napadalcev ne morejo prizadeti.

Sirske enote, ki izvajajo protiteroristično operacijo, so tako morale nekako povečati bojno moč svojih skupin in zagotoviti več manevrskega prostora, da bi na območju neposrednih spopadov bolje premikali svojo tehniko. Velik problem za napadanje povzroča tudi veliko število protitankovskih in protipehotnih min ter drugih minam podobnih eksplozivnih sredstev, za povrh pa še ostrostrelci. Procentualno so imele sirske enote največje izgube ravno po zaslugi vseh teh eksplozivnih sredstev.

V zadnjem času se je med enotami, ki izvajajo protiteroristično operacijo, pojavilo sredstvo, ki je v prvi vrsti namenjeno inženirskim enotam za čiščenje min. Orodje je s svojim značilnim videzom postalo prava nočna mora za vkopane teroriste, od začetka aktivne uporabe pa so sirske sile na tem območju ustvarile napredek, ki ga od začetka vojne še niso zabeležili. Že hrup raket, ki jih sproži to sredstvo in letijo nad njihovimi glavami, pa tudi značilni zvok detonatorskega kabla, ki zažvižga med razmotavanjem in padcem na tla, ustvari ogromno paniko med terorističnimi silami. Poleg psihološkega učinka ima sredstvo tudi izrazit potencial za uničevanje, saj lahko na nekem prostoru uniči dobesedno vse, kar je pravokotne oblike in dimenzijo 100x20 metrov.

UR-77 / Vir: Viktor Toločko/TASSUR-77 / Vir: Viktor Toločko/TASS

UR-77 Meteorit oziroma »Zmaj Gorinič«, po troglavem besnem zmaju iz ruskih ljudskih pripovedi, ki bruha ogenj in straži most do carstva mrtvih, tukaj predstavlja sredstvo za razminiranje terena. Zasnovali so ga že v časih Sovjetski zvezi, serijska proizvodnja in vključevanje v vojsko pa sta se začela leta 1978. Osnovno mobilno platformo za integracijo tega sistema omogoča pogon na gosenice, ki so si ga izposodili pri ruski samohodni havbici 2S1 Gvozdika. Vozilo je v celoti zaščiteno z varjenim oklepom. UR-77 oziroma »Zmaj Gorinič« je bil ustvarjen z namenom, da zamenja podobno napravo UR-67, ki so ga imele zlasti inženirske enote Rdeče armade.

Sistem so ustvarili za namene odstranjevanja sovražnikovih protitankovskih min na terenu, ki so v glavnem postavljene na glavnih poteh napadov oklepno-mehaniziranih enot. Uporaba zagotavlja »varnostni pas« znotraj minskega polja v dolžini 100-115 metrov in širini okoli 6 metrov, kar zadošča za prehod tankovske kolone. Poleg tega lahko sredstvo zelo učinkovito uniči tudi posejane protitankovske mine in tako ustvari malo širši prostor za prebijanje pehote (do 14 metrov).

Glavni mehanizem za uničevanje postavljenih min predstavlja močan udarni val, ki omogoča eksplozivno polnjenje raket UZP-77, ki jih izstrelijo iz UR-77. Poleg rakete je eksplozivno polnjenje prisotno tudi v detonatorskem kablu DKRP-4, ki pade na tla skupaj z raketo. Kabel je napolnjen z 18-22 eksplozivnimi sekcijami s težo 40 kg na posamezno enoto, sestavljeno iz visokokalibrskega plastičnega eksploziva na osnovi heksogena in aluminija, kar vse skupaj ustvari strahotno eksplozijo, enako kar 1000 tonam TNT! To eksplozivno polnjenje sprožijo s pomočjo raketnih motorjev na trdo gorivo DM-70, ki omogočajo raketi prelet dolžine 200-500 metrov. Udarni val mehansko sproža postavljene mine in jih nato detonira.

UR-77 Meteorit uporabljata skupaj po dva vojaka: voznik in komandir operater. Med lansiranjem in razminiranjem dvočlanska posadka ostane v vozilu, lahko tudi daljinsko aktivira eksplozijo, dokler je zunaj vozila. Čas enega cikla razminiranja traja okoli 3-5 minut, celotno polnjenje sistema pa okoli 30-40 minut.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke