Bi lahko Rusija napadla, če se Ukrajina odloči za »hrvaški scenarij«?

Med obiskom Porošenka v Združenih državah Amerike je administracija ukrajinskega predsednika pričakovano izdala cel kup visokoletečih sporočil, kako se pripravljajo »zelo pomembne odločiteve« med Washingtonom in Kijevom. Po drugi strani so nekateri ukrajinski mediji opozorili na formalnost in izpraznjenosti Trumpovega sestanka s Porošenkom.

A vendar imajo nekatere teme, ki se jih je dotaknilo ukrajinsko vodstvo v Washingtonu, določen smisel. Šef ukrajinskega generalštaba Viktor Miženko je denimo na prvem srečanju z novim šefom Pentagona Jamesom Mattisom kdovekolikič zaprosil, da se Ukrajini dostavi »letalsko orožje«, Porošenko pa je po vrnitvi iz Washingtona najavil, da bodo ZDA »do oktobra« sprejele odločitev o dobavi »obrambnega orožja« Kijevu. Ob tem dodajam, da je Porošenko, milo rečeno, nagnjen k pretiravanju.

Medtem se v Donbasu spet razpihuje oborožen konflikt. »Pšenično premirje« s 24. junija zaradi žetve pšenice so že prvo noč prekršile ukrajinske oborožene sile, ki so raketirale položaje sil samooklicane Luganske narodne republike (LNR). V zvezi s tem se je pojavila informacija, da so enote oboroženih sil Ukrajine na razmejitveni črti nepričakovano zamenjali s »prostovoljskimi« enotami, tj. s kazenskimi bataljoni (kot je bataljon Ajdar), ki so se leta 2014 in 2015 aktivno vojskovali proti civilnemu prebivalstvu Donbasa. Pobudnik vojne histerije in sekretar ukrajinskega Sveta za nacionalno varnost in obrambo Aleksander Turčinov pa je izjavil, da potekajo priprave za razglasitev vojnega stanja na delu ukrajinskega ozemlja, ki bi zamenjalo trenutno »Antiteroristično operacijo« (ATO), ki je imajo zdaj že vsi zadosti.

Vse to napeljuje na misel, da bo Porošenko pred začetkom svoje predsedniške kampanje poskušal vrniti Donbas na silo, o čemer se bo še prej dogovoril z Evropo in Američani, ki bi Ukrajini uradno dobavili orožje. Kaj lahko v tem primeru stori Rusija?

Lavrov, Porošenko in Putin na pogovorih v Minsku, 27. 8. 2014. / Vir: Reuters

Če se bodo pojavile zanesljive informacije, da se pripravlja agresija proti civilnemu prebivalstvu Donbasa z namenom uničenja samooklicanih republik DNR in LNR, ne smemo izključiti možnosti, da bi Rusija izvedla preventivni raketni napad na bojne enote Ukrajine. Z drugimi besedami, lahko se zgodi svojevrstna »operacija za vsiljen mir«, podobna tisti iz leta 2008 v Gruziji, ko je ruska vojska k miru prisilila Mihaila Sakašvilija, ki je bil prav tako nebrzdani evroatlantski sanjač, danes pa se je prebil v vrste pomembnih ukrajinskih opozicijskih politikov.

V Kijevu že od nekdaj radi govorijo o »hrvaškem scenariju vrnitve Donbasa«. Porošenko in njegov krog sanjajo o takšni operaciji. Kijevski voditelj bi se lahko spustil v takšno avanturo, če bi bili uspešni pogovori o dobavi orožja, čisto mimo sporazuma iz Minska in z implicitnim soglasjem Evrope. Vendar se lahko takrat z ruske strani v igri pojavijo nepričakovani igralci.

Kje so meje morebitne »preventivne reakcije« Moskve? To je vprašanje, o katerem odloča politični, ne vojaški vrh. Rusijo lahko v političnem smislu zanima samo zgodovinski del Ukrajine na levem bregu Dnepra, od Harkova do Hersona. Moskva se v Ukrajini sooča z odvračanjem kolektivnega Zahoda, in bolje je, če se to odigrava na bregovih Dnepra kot na meji z Belgorodsko pokrajino. To je normalna reakcija vsake velike države kot nosilke civilizacije, ki je usmerjena k zaščiti lastnega življenjskega prostora.

Opisani scenarij vsekakor ne predstavlja navodil za uporabo, po katerih bi stvari morale potekati, je pa očitno, da se to preučuje kot eno od možnosti za skrajne primere. Če Kijev želi preprečiti takšen scenarij, mora sesti za pogajalsko mizo s predstavniki DNR in LNR ter izpolniti zaveze iz famoznega »sporazuma iz Minska«.

Ta trenutek ima Evropa dovolj dober »vzvod« za vršenje pritiska na Ukrajino pri možnosti, da zaustavi veljavnost brezviznega režima. »Vzvod« bi bil dobrodošel, če bi se Bruselj naenkrat začel zanimati za vzpostavitev pravega miru v Donbasu. Pred tem bi lahko Nemčija in Avstrija, ki sta se ostro odzvali na nov paket ameriških sankcij proti Rusiji, ponudili nov format za preučevanje uresničitve sporazuma iz Minska, dokler tega še ni storil kdo drug.

Oleg Bondarenko je politolog in direktor ruske Agencije za strateške komunikacije. Njegov prispevek je bil prvič objavljen v ruščini pri časniku Moskovski komsomolec.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.