Nevarnost jedrske katastrofe je danes večja kot med hladno vojno

Nekdanji ameriški obrambni minister William Perry.

Nekdanji ameriški obrambni minister William Perry.

EPA
Vrh držav članic Nata v Varšavi je bil zadnji v obdobju predsedovanja ameriškega predsednika Baracka Obame. Njegov prvi mandat v Beli hiši se je začel z obljubo o »ponovnem zagonu« odnosov z Rusijo in zmanjšanju ameriške vojaške navzočnosti v tujini. Zdaj se od ZDA in Nata pričakuje, da bodo naznanile širitev vojaške navzočnosti v Vzhodni Evropi, v bližini meje z Rusijo. O ZDA, Rusiji in Natu smo se pogovarjali z bivšim ameriškim obrambnim ministrom, Williamom J. Perryjem, ki je bil med letoma 1994 in 1997 predsednik Pentagona.

 V: V času, ko so mnogi verjeli, da bo Rusija nekoč postala članica Nata, ste bili ameriški obrambni minister. Kako si je bilo takrat mogoče predstavljati nekaj, kar je danes popolnoma nepredstavljivo?

O: Leta 1993 sem sklical prvi sestanek ruskega obrambnega ministra z Natom. Takrat se nihče od nas ni pogovarjal o članstvu v Natu, sklenili pa smo »Partnerstvo za mir«. Namen tega partnerstva so bile skupne vaje in treningi za mirovne misije. Članice Nata so celo prišle v Rusijo na vojaške vaje.

V: Ali je imelo ameriško in zahodno vodstvo namen po koncu hladne vojne Rusijo integrirati v evropsko varnostno mrežo?

O: Najbolj presenetljiv dogodek v tistem času je bila ruska udeležba v veliki varnostni operaciji v Bosni. Sam sem izpogajal sporazum, po katerem so ruski vojaki delovali v okviru ameriške divizije. To ni bila vaja, to je bila resnična in potencijalno nevarna operacija. In uspela je zelo dobro. Ameriški poveljnik divizije, general William Nash, mi je takrat povedal, da je bila ruska brigada ena izmed najboljših, kar jih je kdaj videl. Priporočil mi je celo, da ruskega poveljnika brigade odlikujem z ameriško medaljo.

V: Zakaj danes ZDA in Nato v Rusiji vidita grožnjo?

O: Mislim, da so bile za to v prvih nekaj letih odgovorne ZDA. Leta 1996 se je Nato odločil, da se bo razširil na Vzhod. Sam sem bil odločno proti. Ne zato, ker se v principu ne bi strinjal s članstvom vzhodnoevropskih držav v Natu. Bil sem mnenja, da se to mora zgoditi, ko bo na to pripravljena tudi Rusija. Če bi se Nato razširil in bi vanj vključili vzhodnoevropske narode, bi morali razmišljati tudi o vključitvi Rusije.

V: Je bilo v ameriški administraciji še kaj podobno mislečih?

 O: Ne. Bil sem precej osamljen (smeh).

V: Ali se je na Rusijo v 90-ih. letih gledalo kot na poraženko v hladni vojni?

O: V ZDA in Natu so bili nekateri takega mnenja. Menili so, da lahko obvladujejo težave, povezane z odnosi z Moskvo, ki jih lahko povzroči širitev Nata. Po njihovo to sploh ni bilo pomembno. Rusija pa je imela občutek, da se jo ignorira.

V: Kaj menite o ideji, da bi Ukrajina postala članica Nata?

O: To, da je Busheva administracija začela pogovore o tem, da bi Ukrajini in Gruziji ponudili članstvo v Natu, je bila velika napaka ZDA. Nimamo namreč logističnih zmožnosti, da bi Gruzijo lahko branili. Nato ni društvo ali bratovščina. Članstva ne bi smeli ponujati državam, kjer principov pogodbe ni mogoče izvrševati.

V: Kako učinkovit je ameriški protiraketni sistem v Evropi, ki ga Rusija vidi kot grožnjo?

 O: Mislim, da ta sistem ni učinkovit. Ščit pred balističnimi izstrelki je nepotreben strošek. Ko sem bil na položaju obrambnega ministra smo imeli program za raziskave in razvoj te vrste, nikoli pa nismo imeli programa za proizvodnjo in namestitev. Bilo mi je jasno, da to zelo moteče vpliva na odnose med ZDA in Rusijo. Busheva administracija pa je kljub ruskemu neodobravanju verjela, da je sistem dovolj pomemben in ga je potrebno namestiti.

V: Ali je ta sistem tehnično mogoče uporabiti proti Rusiji?

O: Po moji tehnični presoji ta sistem na Rusijo ne bi smel imeti pomembnega vpliva. Največ kar lahko o ruskem stališču povem je, da bi lahko, kljub temu da Rusiji neposredno ni grozeč, v prihodnosti vodil v sistem, ki bi vplival na odvračanje, kar pa je še vedno precej oddaljena možnost. Sistem, ki se ga namešča, bo imel malo ali praktično nič učinka proti ruskemu jedrskemu odvračanju.

V: Bivši obrambni minister Chuck Hagel je bil kritičen do tega, da bi več ameriških vojakov poslali v Vzhodno Evropo, ker je v tem videl možen sprožilni dejavnik za novo hladno vojno. Ali menite, da je ta grožnja realna?

O: Washington je priča ponovnemu oboroževanju Rusije, zato bodo prevladale sile ameriške politične elite, ki se prav tako želijo ponovno oboroževati. Vojake bomo poslali v Vzhodno Evropo. Obstaja nevarnost, da bosta obe strani sprejemali ukrepe, ki bodo pripeljali do situacije, ki se lahko sprevrže v vojaški spopad. Incident s strani poveljnika katerekoli sile lahko sproži dejanje, ki si ga ne želi nihče od predsednikov.

V: Ali nam grozi jedrsko orožje nove vrste?

O: V zadnjih desetih letih je veliko provokacij v tem bilateralnem odnosu prišlo iz Moskve. Ruske jedrske sile so se močno povečale. Bistveno je bilo tudi to, da so nekateri ruski vladni uradniki govorili o tem z grozečim tonom, usmerjenim proti ZDA in evropskim državam. Eden izmed najbolj dramatičnih primerov je bil znani komentar televizijskega voditelja Dmitrija Kiseljova, ki je dejal, da je »Rusija edina država, ki ZDA lahko spremeni v radioaktiven pepel.« Tej izjavi pa nihče v ruski vladi ni oporekal. Zaradi tega so bile ZDA resno zaskrbljene, sedaj pa se ponovno jedrsko oborožujejo. Temu bi se lahko izognili.

V: Moskva je zaskrbljena tudi zaradi razvoja alternativnih sistemov oborožitve v ZDA, vključno z nadzvočnimi raketami ali konceptom hitrega globalnega udara (PGS).

O: To so nejedrska orožja s podobnimi zmogljivostmi, kot jih imajo jedrska. Nisem privrženec teh programov. V veliki meri so neučinkoviti. Poleg tega so to nepotrebne provokacije, zaradi katerih je Rusija zaskrbljena.

V: Lansko leto je bila ura sodnega dne premaknjena na 23:57. Ali menite, da je to pravilna ocena možnega jedrskega soočenja?

A: Da. Menim, da je nevarnost jedrske katastrofe danes večja, kot je bila med hladno vojno. Danes je navzoča še grožnja jedrskega terorizma, ki ga takrat ni bilo. Nova grožnja pa so tudi regionalne jedrske vojne. Dodajte še dve stvari, ki sta obstajali že v času hladne vojne: jedrska vojna na primer, ki se zgodi po nesreči zaradi lažnega alarma ali jedrska vojna zaradi napačne presoje. Sam sem lažne alarme videl trikrat. Takrat smo se komaj izognili jedrskemu soočenju. Vsakič sem pomislil, da je to lahko moj zadnji dan življenja. Če vse te možnosti seštejemo pa je možnost jedrske katastrofe večja kot je bila med hladno vojno.

V: Ali menite, da bi morali ZDA, NATO in Rusija otopliti odnose, ki so nastali kot posledica ukrajinske krize?

O: Tako za rusko kot ameriško vlado je ključno, da najdeta način, s katerim bosta popravili slabe odnose. ZDA in Rusija morata sestaviti skupno delovno skupino za zmanjševanje jedrskega terorizma. Mogoče bi lahko to bila osnova za otoplitev odnosov med državama.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke