Profesor Anton Bebler: V Sloveniji nimamo negativnih spominov na Rusijo

Anton Bebler.

Anton Bebler.

Bor Slana / BOBO
Profesor Anton Bebler s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je predsednik društva Evro-Atlantski svet Slovenije v Ljubljani in hkrati član upravnega odbora Društva Slovenija-Rusija. V drugih evropskih državah bi se težko zgodilo, da bi isti človek hkrati zasedal takšne položaje kot jih Bebler, še posebej to velja v državah, ki so nedavno vstopile v Evropsko unijo in zvezo NATO. Vendar ima Slovenija, kjer konec tega tedna ob spominskih slovesnostih pričakujejo prihod predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina, poseben odnos do Rusije.

O posebnostih slovenskega odnosa do Rusije, pa tudi o tem, kako v Ljubljani gledajo na krizo Evropske unije po glasovanju o Brexitu, se je z Beblerjem pogovarjal Andrej Zolotov, kolumnist RBTH in urednik za Evropo pri Russia Direct. Pogovor je potekal ob prihajajočem obisku ruskega predsednika.

Ali prihajajoči obisk ruskega predsednika Vladimirja Putina povzroča polemike v slovenski družbi? Če da, zakaj?

Del politične opozicije je izrazil določene dvome, kakšno korist naj bi obisk prinesel Sloveniji glede na stališča vodilnih v EU in NATO, mogoče so tudi kritike tega, da je Slovenija povabila predsednika Putina. Sprejeli pa ga bomo kot dobri gostitelji. Srečanje tako ne bo povezano le s slovesnostjo, temveč bo tudi prijateljske narave. Del desne opozicije je izjavil, da bi moral biti obisk vezan le na slovesnosti, ni pa potrebno, da bi imeli v tem času kakršnekoli politične pogovore, še več, to naj bi bilo celo škodljivo. Navadno je tako, da se obiska udeležijo predstavniki podjetij, predvsem tistih, ki delajo v Rusiji oziroma z Rusijo sodelujejo. Tokrat pa, kot pravi opozicija, tega ne bi smelo biti, treba se je omejiti le na slovesni del srečanja. To je edino vprašanje, ki povzroča nekatere polemike.

Kar se tiče koalicijskih strank, ki sestavljajo vlado, je njihovo stališče približno podobno. Ena ali dve stranki menita, da nikakor ni potrebno organizirati obiska, ki bi vključeval samo slovesnosti, in je potrebno izkoristiti priložnost za utrditev drugih vezi, ne le političnih, ampak tudi gospodarskih. Tudi takšno stališče obstaja.

Poleg tega obstaja nevtralna pozicija največje stranke, ki zagovarja stališče, da bi morali obisk organizirati in izpeljati tako, kot je treba. To je v bistvu, kot bi jaz temu rekel, dobrohotno-nevtralno stališče največje stranke, SMC.

Kar se tiče javnega mnenja, je to pozitivno naklonjeno obisku, ne samo tradicionalnemu bogoslužju v kapelici na prelazu Vršič, ampak tudi otvoritvi spomenika padlim ruskim vojakom na ljubljanskem pokopališču.

Zakaj je v Sloveniji, najbolj zahodni slovanski državi, prisotno tako resno prorusko razpoloženje?

To je prijateljski odnos, toda ne proruski v političnem smislu besede. Za razliko od drugih držav, drugih slovanskih narodov, predvsem Poljakov, mi nimamo nobenih negativnih spominov. V preteklosti nismo imeli ničesar takega, kar bi kolektivno vplivalo na slab odnos do Rusov in do Rusije. To je največja razlika. Navadno lahko obstajajo prijateljski odnosi med narodi, ki se ne stikajo. Da smo mi najbolj zahodni, ima v tem primeru pozitiven vpliv. Kot pri Čehih, v tem smislu smo jim podobni. Se pa močno razlikujemo od Poljakov, ker nimamo spominov niti na carsko Rusijo niti na Sovjetsko zvezo. Češkoslovaška je leta 1968 doživela invazijo, mi pa ne, leta 1981 so ogrožali Poljsko, nas pa ne. Seveda so obstajala obdobja napetosti med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, vendar to v Sloveniji ni pustilo posledic. Takšen je bil odnos celotne Jugoslavije. Celo v hujših časih, ko sta bili državi v sovražnih odnosih, med ljudstvi teh sovražnosti ni bilo. To je prvi, zgodovinski dejavnik.

Drugi dejavnik je dejstvo, da je mnogim, tudi delu naše inteligence, zelo všeč ruska literatura, ruska glasba, ruski balet, ruski šport.

Tretji dejavnik pa je možnost gospodarskega sodelovanja, torej da naša podjetja delujejo v Rusiji, ruska pa pri nas. Tako so prisotni gospodarski vzgibi, ki podpirajo naše prijateljske vezi, ki koristijo našim podjetjem.

Omejuje nas dejstvo, da smo mi tako v EU kot v NATO. Vendar tudi znotraj teh organizacij zagovarjamo normalizacijo in izboljšanje odnosov. Naši predstavniki ne nastopajo sovražno proti Ruski federaciji, po čemer se razlikujejo od predstavnikov baltskih držav ali Poljakov. Mi zagovarjamo omehčanje in razrešitev konfliktov.

Je prišlo s strani Zahoda do kakšnega pritiska na Slovenijo zaradi takšnega odnosa do Rusije?

Jaz temu ne bi rekel pritisk. Seveda vemo, da imajo oni, še posebej Američani, določeno distanco do Rusije ... Toda oni sami pravijo: »To je seveda vaša stvar, kako se obnašate,« zato bi jim težko očitali, da na nas pritiskajo. Ne, tega ni. Vemo, da imajo oni drugačno stališče. In naši predstavniki to seveda upoštevajo. Ni pa pritiska.

Kakšen je po Vašem mnenju pomen tega obiska?

Predvsem je to potrditev prijateljskih odnosov z ruskim narodom, ne samo z ruskim, ampak tudi z drugimi narodi. Ker so med umrlimi vojaki ruske armade kakšno tretjino predstavljali Ukrajinci. Poleg tega so bili tam še Tatari, Armenci, Judje in mnogi drugi. Torej to niso samo Rusi, ampak tudi predstavniki drugih narodov takratnega Ruskega imperija, v času druge svetovne vojne pa narodov Sovjetske zveze. Seveda pa je bilo med njimi največ Rusov. V tem smislu je tako obisk samo potrditev tega, kar že obstaja, skupne želje po vzdrževanju prijateljskih, konstruktivnih, koristnih odnosov med dvema državama.

Kaj pa vaši študentje, če govorimo o mladi generaciji, imajo tudi oni takšen odnos do Rusije?

Načeloma da. Pri nas na Fakulteti za družbene vede poučujejo ruski jezik, ki se ga lahko vsak uči prostovoljno. Imamo lektorje ruskega jezika in 20, 30, 40 študentov se uči ruščine.

Kako gleda slovenski politični razred na rezultat referenduma o izhodu Velike Britanije iz EU in na prihodnost Evropske Unije?

Različno. Nekateri govorijo, da je to zelo slabo, da je to skoraj katastrofa, nevarnost, da bo EU razpadel in tako dalje. Moje stališče je drugačno in to je tudi stališče nekaterih drugih strokovnjakov. Prvič, kar se je zgodilo, je logično. Velika Britanija je bila že od samega začetka zelo kritična do modela sodelovanja, ki se je uveljavil v EU. Mnogokrat je nasprotovala poskusom, da bi spremenili EU v nekakšno superdržavo, v dejansko federacijo. Njihova odločitev o izhodu odraža to distanco. Takšno nasprotovalno stališče proti federalizaciji pa najverjetneje ni zgolj britansko. Najdemo ga tudi pri drugih državah, v delu javnega mnenja v državah EU, pa tudi v drugih državah, kot sta Norveška in Švica.

Seveda je to resna stvar za EU, vendar so posledice odvisne od tega, ali bodo v EU pravilno razumeli vzrok in se temu primerno spremenili.

Je po Vašem mnenju za Slovenijo primernejša večja ali manjša integracija?

Mi zagovarjamo, jaz menim, da pravilno, tesno sodelovanje in izboljšanje oblik sodelovanja, ne pa federalizacije. Kako se naš odnos trenutno razlikuje od Pojakov, Romunov, Bolgarov? Imamo izkušnje z razpadom Jugoslavije. Jugoslavija je razpadala po delih in v veliki meri ravno zaradi teh vzrokov, zaradi katerih je prišlo do krize v EU: notranja različnost, politična, ekonomska, kulturna in tako naprej. Stopnja te različnosti pa je v EU večja kot je bila nekoč v Jugoslaviji. Zato je vsak poskus, da bi takšno raznoliko skupnost spremenili v federacijo, obsojena na neuspeh. Takšni poskusi so škodljivi. Bolje, da se postopoma in pragmatično krepijo odnosi, korak za korakom, vendar pri tem ne smemo ustvarjati superdržave.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.