Slovesnost je dobila takšno obliko, da politika spoštuje državljansko iniciativo

Saša Geržina.

Saša Geržina.

Borut Zivulovic / BOBO
Predsednik Ruske federacije Vladimir Putin bo kmalu obiskal Slovenijo in se udeležil spominske slovesnosti ob stoletnici kapelice na prelazu Vršič. Kapelica je bila postavljena v spomin na ruske vojne ujetnike, ki so leta 1916 umrli v snežnem plazu. Ob prihajajoči slovesnosti se je novinar RBTH Andrej Zolotov sestal s pobudnikom tega obiska, predsednikom Društva Slovenija-Rusija in prvim slovenskim veleposlanikom v Rusiji, Sašo Geržino.

Gospod Geržina, redko katero društvo prijateljstva se lahko pohvali, da je dalo pobudo in praktično organiziralo obisk ruskega predsednika. Kako vam je to uspelo?

Da bi odgovorili na to vprašanje, se moramo vrniti v leti 1992 oziroma 1993. Takrat sta nastali dve novi državi, Ruska federacija in Republika Slovenija. V času Sovjetske zveze in Jugoslavije so vsi politični odnosi potekali preko Beograda. Ko smo se razšli, sem bil od začetka leta 1993 do konca leta 1995 prvi veleposlanik Slovenije v Moskvi. Tedaj so imeli ruski diplomati motive za sodelovanje z vsako od bivših jugoslovanskih republik. Za sodelovanje z Makedonci je bilo v prvi vrsti pomembno pravoslavje, v drugi vrsti pa dejstvo, da preko Makedonije teče plinovod. Tudi Bosna ima pravoslavni del. Srbija je bila takrat še v blokadi, v veljavi je bil embargo, Rusija ji je pomagala. Tudi s Hrvaško je bilo veliko skupnih interesov: od Madžarske do otoka Krk poteka plinovod, tu je bila še tradicija ladjedelništva. Tukaj v Sloveniji pa se je zdelo, da ni bilo ničesar.

Tam so bili zanimivi ljudje – namestnika ministra Kozirjeva (ruski zunanji minister v letih 1990-1996, op. prev.) Sergej Lavrov in Vitalij Čurkin ter prvi ruski veleposlanik v Sloveniji Aleksej Nikiforov. Z njimi smo se pogovarjali. Vsi ti ljudje so razmišljali, kako in kaj. Potem je prišel v Moskvo Saša Slavec, ki je prihajal s tistih koncev, kjer je Vršič, in rekel: »Imamo rusko kapelico, ljudje so jo ohranjali več kot 80 let, brez kakršnihkoli političnih ali finančnih motivov.« Naši ruski kolegi preprosto niso mogli verjeti. Dejali so, da je to fenomenalno. Tako je leta 1993 prispela prva delegacija na čelu katere je bil Sergej Glazjev, ki je bil tedaj minister za gospodarske povezave s tujino, danes pa je svetovalec predsednika Putina. Prišel je tudi danes pokojni škof Sergij Sokolov, ki je vodil cerkveno delegacijo. Bilo je zelo veliko ljudi, tudi poslovneži. Vsi so bili navdušeni, ko so videli kapelico. In to je postala tradicija.

Leta 1996 sem se kot veleposlanik vrnil v Slovenijo in prosili so me, da bi vodil Društvo Slovenija-Rusija. Takrat so bili pogledi Slovenije usmerjeni na Zahod, kaj bo rekel Zahod. Kot sedaj zadnji dve leti ... Takrat je bil tukaj predsednik Milan Kučan, ki ga je Jelcin celo povabil na obisk, da bi podpisali dokument o prijateljstvu. Naši so se prestrašili in niso podpisali. In potem sem rekel: »Poslušaj, Kučan, da ne bi Rusi mislili, da nočemo imeti z njimi dobrih odnosov, pridi h kapelici.« Takrat je Kučan začel obiskovati kapelico kot predsednik. To je takoj dvignilo raven slovesnosti. Tako je sedaj vsako leto, že 25 let. V tem času je bila tukaj pri nas že celotna Sinoda Ruske pravoslavne cerkve. Leta 2001 je bil tukaj metropolit Kiril, današnji sveti patriarh (vrhovni poglavar Ruske pravoslavne cerkve, op. prev.).

In tako so slovesnosti dobile takšno obliko, da je politika spoštovala državljansko iniciativo. To pa se zgodi redko.

Ko je projekt Južni tok že propadel, smo prosili slovensko in rusko vlado, da bi prevzeli skrb in pokroviteljstvo za triletni cikel slovesnosti leta 2014, 2015 in 2016. Letos bo imela kapelica 100 let.

Tako bi lahko rekel, da obisk Putina ni nepričakovan. Leta 2015 je prišel že predsednik vlade Dmitrij Medvedjev. Obisk Vladimirja Putina je logično nadaljevanje.

Če pogledamo na kapelico skozi današnjo perspektivo, vidimo, da ta pridobiva veliko vrednost. Danes je v svetu kriza, ljudje zapuščajo svoje domove, postajajo begunci. Se do teh ljudi obnašamo tako, kot so se prebivalci Kranjske Gore obnašali do te kapelice? Tam so mnogi padli v prvi svetovni vojni, življenje je bilo zelo težko. A vendar se je v nekem gozdu zbrala majhna skupina ljudi in ohranila to kapelico. Ohranjali so jo sto let, jo predajali iz roda v rod, brez televizije, brez diplomatskih obiskov, brez medvladnih sporazumov. Danes se lahko od njih učimo.

Slovenija je kot članica EU in NATO ob vseh težavah v odnosu med zahodnimi strukturami in Rusijo pogumno povabila ruskega predsednika. Predstavlja to za Slovenijo težavo ali dodatno vrednosti?

Na odnose med Rusijo in Slovenijo sem vedno gledal zelo realistično. Rusija nima v Sloveniji nikakršnih velikih interesov, niti geopolitičnih niti ekonomskih. Predstavljamo 0,5% ruskega uvoza. Mi izvažamo 70% našega produkta. Ruski trg je bil vedno naš tradicionalni trg, že v jugoslovanskih časih. V Rusiji so vsi poznali slovensko pohištvo, zdravila, obutev. Danes te industrije nimamo več. Ko je bila naša politika še pasivna, je z Rusijo poslovalo 10-12 podjetij, ki to niso počela zgolj zaradi posla. Imela so tudi pravilno intuicijo, čutila so vez med našimi ljudstvi, razumela so nerazumljivo rusko dušo.

Kakor jaz vidim, ima to praznovanje vedno tri vidike: politični, ekonomski in duhovni vidik. Letos bo priletel tudi metropolit Ilarion, predsednik Oddelka za zunanje cerkvene povezave Ruske pravoslavne cerkve, ki se bo sestal s slovenskim zunanjim ministrom Karlom Erjavcem, ljubljanskim katoliškim nadškofom-metropolitom Stanislavom Zoretom in zagrebško-ljubljanskim pravoslavnim metropolitom Porfirijem, prisoten pa bo tudi apostolski nuncij v Sloveniji, škof Juliusz Janusz. Letos bo to prvo resno pravoslavno-katoliško srečanje po Kubi (kjer sta se februarja srečala papež Frančišek in moskovsko-ruski patrirah Kiril, op. ur.).

Vendar osnovo za vse to omogočajo ljudje dobre volje, ki vedno pridejo do kapelice vsak konec julija, na dan Svetega Vladimirja. Ti ljudje so bili vedno tam, ne glede na vse ovire.

Ali v slovenski družbi obstajajo kritike na račun obiska?

Moramo biti zelo objektivni. Obstaja opozicija, ki pravi: »Zakaj bo zdaj obisk ruskega predsednika? Putin je na Krimu prekršil mednarodno pravo, človekove pravice in ne vem kaj še.« Toda on prihaja na obisk, ki mu pravimo »pietetni«, torej je to spominski in svečan obisk. Vsak od nas ima pravico, da obišče grobove svojih prijateljev in sorodnikov. Enako tudi ruski predsednik. Tudi če so bili nekateri nezadovoljni, da je naš predsednik povabil predsednika Putina, pa nihče ne kritizira same slovesnosti.

So na splošno odnosi z Rusijo pomembna tema v slovenski notranji politiki?

Postala je v zadnjem času. Živimo od izvoza. In ruski trg je za nas zelo, zelo pomemben, na njem prodajamo zdravila, belo tehniko, avtomobilske dele, telekomunikacije. Skoraj vsak Rus pozna slovensko belo tehniko znamke Gorenje, zdravila Krke. Vendar je naš glavni trgovski partner Nemčija. Ko se je pojavil problem Krima in Ukrajine, so se seveda pojavile kritike. Vendar smo ohranili vezi na gospodarskem področju. Decembra 2014, ko se ni nihče želel pogovarjati z Rusijo, smo zbrali medvladno komisijo in se normalno pogovorili o vseh vprašanjih. Vedno smo vodili dialog. Seveda so takrat dejali, da je naš minister proruski. Toda če danes pogledamo na dogodke v Turčiji, se lahko vprašamo: »Kdo pa še ostaja zaveznik Evrope?«

Koliko članov imate v društvu? In koliko ljudi pričakujete v soboto na Vršiču?

Društvo Slovenija-Rusija ima tisoč članov. To je zelo veliko za državo, ki ima dva milijona prebivalcev. Nedavno je potekal zbor članov, ki je bil posvečen dvajsetletnici društva. Na zboru je bilo 400 ljudi. Pri kapelici pa bo po mojem mnenju okoli 2500 ljudi. Naročili smo 60 avtobusov, kar je zelo veliko za Slovenijo, takšnih društev v naši državi več ni. Rusi pa pravijo, da po celem svetu nimajo takšnega društva.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.