Putinov obisk v Sloveniji: Ali lahko pričakujemo preboj?

Aleksej Nikoljskij / RIA Novosti
Redakcija RBTH Slovenija se je z ruskimi strokovnjaki pogovarjala o tem, kako nasprotja med Rusijo in EU vplivajo na dvostranske odnose s Slovenijo, kdaj lahko pričakujemo politično otoplitev in ali obstajajo vzroki za optimizem.

V kontekstu politične krize na liniji Rusija-Zahod lahko opažamo pozitivno dinamiko v odnosih med Rusijo in Slovenijo: lani je Ljubljano obiskal premier Medvedjev, letos predsednik Putin. Je mogoče govoriti, da obisk Putina v Grčiji in Sloveniji napoveduje bodočo otoplitev odnosov med Rusijo in Zahodom v celoti?

Maksim Samorukov, namestnik glavnega urednika spletne strani Moskovskega centra:

Nisem prepričan, da bi Putinovi obiski predstavljali velik preboj v odnosih, gre pa res za postopno premagovanje izolacije, do katere je prišlo po dogodkih na Krimu. Obiski se postopoma vrstijo in občutek ruske izolacije od Evrope postopoma izginja.

To je tudi bistvo Putinovega obiska v Sloveniji. Rusko vodstvo izbira tiste države EU, kamor je mogoče potovati v miru. Velikega pomena je bil prvi obisk Madžarske po ukrajinskih dogodkih. Takrat so ljudje to razumeli kot izdajo s strani Madžarske. Potem so bili še obiski v Grčiji, Italiji ... In z vsakim novim obiskom postaja to vse bolj vsakdanja stvar. Seveda napetosti ostajajo, vendar te z naraščanjem števila držav popuščajo.

Slovenija je poseben primer

V kakšnem vzdušju se danes razvijajo odnosi med Rusijo in Slovenijo?

Petr Iskendrerov, magister zgodovine in starejši znanstveni sodelavec Oddelka za zgodovino slovanskih narodov jugovzhodne Evrope v novem veku:

Slovenija velja za eno od teh držav EU, kjer ne vidimo niti izrazito proruskih niti izrazito protiruskih simpatij ali izjav. Slovenija ima relativno zmerno pozicijo. V osnovi njihovo gospodarstvo ni utrpelo toliko škode zaradi vojne sankcij kot gospodarstva drugih držav EU. Poleg tega ima Slovenija razvite mehanizme sodelovanja z Rusijo še iz časov Jugoslavije in Sovjetske zveze, ko so bili položeni temeljni kamni za sodelovanje na takšnih področjih, kot sta lahka industrija in farmacevtika.

Poleg tega spada Slovenija med tiste države EU, ki imajo na gospodarskem področju velike probleme zaradi globalne finančne, gospodarske in posledično tudi dolžniške krize. Slovenski bančni sistem doživlja v zadnjih letih težke čase in državo lahko uvrstimo k tistim sredozemskim državam, ki jih je gospodarska kriza še posebej prizadela. Tako je razumljivo, da je kriza precej znižala oceno EU in osrednjih evropskih institucij. Če bomo govorili o območju evroskeptikov, je mogoče Slovenijo popolnoma postaviti v isti koš kot Grčijo, Italijo in Ciper.

To sta ta dva dejavnika, zaradi katerih ima Slovenija zmerno stališče in razvite mehanizme sodelovanja z Rusijo ter se hkrati srečuje z resnimi problemi evropske dolžniške krize. Dejavnika objektivno postavljata osnovo za medsebojne odnose med Slovenijo in Rusijo.

Slovenija je članica EU in NATO. Ali to prinaša kakšne negativne elemente v odnosih med Rusijo in Slovenijo, še posebej pri delikatnih zadevah, kot je sodelovanje v sankcijah proti Rusiji ali možnosti odhoda slovenskih vojakov v baltske države, kjer bi stali napoti »ruski agresiji«? Ali Sloveniji uspeva v celoti ločiti dvostranske odnose in odnose z EU in NATO?

Petr Iskenderov:

Vse to seveda ne prinaša optimizma in ne bo pripomoglo k razvijanju odnosov. Ampak stvar je v tem, da je Slovenija kot nalašč ena od tistih držav, ki ima ne glede na krizo med Rusijo in Zahodom še vedno možnost za skupno delovanje. Po mojem videnju kriza v odnosih med Rusijo in Zahodom na slovensko-ruske odnose ni pustila tako realnega vpliva kot se ta denimo pozna v odnosih med Rusijo in Francijo, Nemčijo ali drugimi partnericami. Načeloma je mogoče doseči konkretne dogovore med Rusijo in Slovenijo o sodelovanju na področjih, ki jih sankcije ne zavirajo.

Poleg tega je mogoče doseči dogovor, da bo Slovenija bolj aktivno zagovarjala odpravo sankcij proti Rusijo, njen glas pa bo slišan tako močno kot lahko v zadnjih mesecih slišimo glasove Slovaške, Madžarske, Grčije in drugih držav. Razumljivo je, da jim notranja disciplina v EU in odvisnost držav članic od osrednjih institucij ne omogočata, da bi lahko postavljali vprašanja o odpravi sankcij ali blokirali njihovo stopnjevanje. Kljub temu bo glas teh držav v prihajajočih mesecih slišan, med drugim zaradi kriznih procesov v sami EU.

Maksim Samorukov:

Primer Slovenije v Evropi je posebnost. To je ena od redkih držav, kjer so se bolj ohranili občutki slovanske solidarnosti kot pa spomini na pozno Sovjetsko zvezo. Za razliko od Poljske in baltskih držav tukaj ni posebnih nevarnosti in Slovenija zavzema pragmatično stališče.

To bo že tretji obisk Putina v Sloveniji. Tako aktivno sodelovanje je povezano s tem, da je Slovenija pragmatična država, ki izkorišča svoje prednosti. To vpliva tudi na splošno mehčanje vzdušja med Rusijo in Zahodom, vendar dvomim, da bi lahko prišlo do velikega preboja v medsebojnih odnosih. Slovenija nima toliko svobode pri sprejemanju lastnih odločitev, zato Putinov obisk nima izrazite vrednosti. Tudi če bi sama Slovenija hotela kaj storiti, bi bila še vedno omejena z evropskimi obveznostmi. Potrebno je zgladiti odnose z EU v celoti.

Mediji iz zahodne in vzhodne Evrope pogosto tolmačijo obisk ruskega predsednika kot »predrzen poskus, da bi razklali čezatlantsko enotnost«. Ali Rusija res želi povzročiti razkol znotraj Evrope?

Maksim Samorukov:

Rusko vodstvo si želi predvsem, da bi se odnosi z Evropo vrnili na prijeten nivo in da bi se vzpostavil boljši odnosi do Rusije. To je končni cilj. Kaj bo potem, pa je povsem odvisno od konkretne situacije. Če bo imel EU kot celota bolj prorusko stališče, Rusija ne bo potrebovala nobenega razkola. Velike evropske sile, predvsem nemška vlada, trenutno niso posebno naklonjene zbliževanju z Rusijo. Za Rusijo je edini konstruktivni izhod, če zbere okoli sebe posamezne države, ki so pripravljene na sodelovanje, in razprši negativne tendence. Ampak tukaj ne smemo govoriti o poskusih razkola.

Kakšne so energetske perspektive?

V zadnjem času slovenski mediji na široko obravnavajo ponovno obuditev projekta Južni tok. Ali je v današnji politični realnosti mogoče partnerstvo med Rusijo in Slovenijo na področju energetike?

Petr Iskenderov:

Energija, ki jo je Zahod vložil v blokado projekta Južni tok, je sedaj preusmerjena na blokado projektov Severni tok 2 in Turški tok. Danes obstajajo precej velike možnosti za obnovitev projekta Turški tok. Težko bo obnoviti projekt Južni tok v tej obliki, kot je obstajal prej, čeprav je mogoče, da bi se Slovenija in druge države jugovzhodne Evrope s svojo infrastrukturo priključile projektu Turški tok na način, da bi plin, ki ga bi Rusija dobavljala Turčiji, po novem dovajali skozi Grčijo in naprej proti državam EU. Tukaj slovenski geografski položaj kot nalašč omogoča državi, da pridobi koristi od projekta Turškega toka. Če bi se znotraj EU vzpostavil blok držav, ki bi bile naklonjene energetskemu sodelovanju z Rusijo, bi lahko v tem bloku načeloma sodelovala tudi Slovenija.

Je mogoča evropska varnost brez Rusije?

Ruski diplomati so večkrat govorili o nujnosti sodelovanja z Zahodom na področju varnosti in boja proti skupnim nevarnostim. Ali danes takšno sodelovanje med Evropo in Rusijo obstaja?

Sergej Karaganov, doktor zgodovine, dekan Fakultete za svetovno politiko in gospodarstvo na Nacionalni raziskovalni univerzi v Sankt Peterburgu, častni predsednik predsedstva Sveta za notranjo in obrambno politiko:

Ne. Zdaj na Zahodu obstaja mnenje, po katerem je Rusijo treba kaznovati in iz nje narediti sovražnika, zato sodelovanja z naše strani ni. Menim, da bo kmalu prišlo do sodelovanja, ker so evropske elite še naprej v strašnem padcu. Če se ne bi Evropejci v dokazovanju svoje moči podali v Libijo in Sirijo in ne bi podpirali projekta »arabske pomladi«, sem prepričan, da bi lahko tam situacijo držali pod nadzorom. V boju proti terorizmu je Rusija danes veliko boljša in bolj kompetentna. Toda evropske elite sploh niso pripravljene priznati svojega poraza, ki lahko po mojem mnenju privede do tragičnega zaključka za vso Evropo.

Maksim Samorukov:

Jaz ne vidim, da bi v Evropi imeli Rusijo za nenadomestljiv člen v zagotavljanju varnosti. Posamezne države zagovarjajo aktivnejše sodelovanje z Rusijo, na primer v Siriji in Iraku, toda splošne zavesti, da je sodelovanje za Evropo nujnost, ni. Glavna ovira krepitvi odnosov na tem področju je to, da Evropa in Zahod nista povsem prepričani, da lahko Rusija dosti pomaga.

Kako se znebiti podobe agresora?

Na liniji med Rusijo in Zahodom v celoti imamo danes politično krizo. Ali obstajajo posamezne evropske države, ki so bolj naklonjene sodelovanju z Rusijo?

Sergej Karaganov:

Večina evropskih držav je naklonjena sodelovanju z Rusijo. To lahko vidimo pri Franciji, Italiji, Španiji, Portugalski, Finski, v neki meri pri Norveški, Sloveniji, Češki, Slovaški ... Tu so skoncentrirane zelo močne sile. Problem pa je, da so evropske elite pri vstopanju v krizo, iz katere trenutno ni izhoda, iz dela krize poskusili prikazati, kot da obstaja rešitev. Poskus ni uspel, ko se je Rusija odzvala negativno, pa so se odločili, da sami organizirajo podobo zunanje nevarnosti. To je bilo že pred Krimom in Donbasom, leta 2012, 2013. Vendar se v ZDA bojijo, da se bo Evropa, še posebej sedaj, ko se je znebila »trojanskega konja« v Veliki Britaniji, prej ali slej obrnila proti Vzhodu. Zato so tudi podžgali krizo.

Če govorimo o državah vzhodne Evrope, lahko v državah kot je Poljska najdemo močno stopnjo protiruskega razpoloženja. Rusijo tam razumejo kot nevarnost.

Sergej Karaganov:

Ne, Rusije ne razumejo kot nevarnosti. Nekdo se želi maščevati za stoletni poraz proti Rusiji. Gre za poskus maščevanja. Povejmo naravnost, tam ni nobene nevarnosti. Zato se tudi trudijo pritegniti ZDA, da bi poskusili uresničiti zgodovinsko maščevanje. Ti ljudje so ostali nekje v 16. ali 17. stoletju, v 15. stoletju. Seveda stopnjujejo nevarnost brez osnove. Tam danes preprosto nimamo nobenih interesov. V Ukrajino smo šli zgolj zato, da bi preprečili širitev zahodnih zavezništev na ozemlju, ki jih absolutno smatramo za življenjsko nujne s stališča naše varnosti.

Ali obstaja kakšna možnost, da bi Rusija premagala takšen negativen odnos?

Sergej Karaganov:

Ne ... in to ni niti potrebno. Želeli smo, da bi jim bili všeč, s tem pa smo samo še razvneli apetite. Zdaj moramo tesno sodelovati v kulturi, znanosti, izobraževanju, gospodarstvu, vendar naši partnerji že razumejo, da jim nočemo več biti všeč in nas morajo spoštovati. Ali pa se nas bati, če tako hočejo.

Maksim Samorukov:

Obstajajo močna protiruska občutja na Poljskem in v baltskih državah. Kako jih premagati, še posebej po Krimu, je danes nejasno, za to je potrebno veliko časa. So pa države, ki so pripravljene na sodelovanje z Rusijo. Cela skupina držav: Češka, Slovaška, Madžarska, Avstrija, Srbija in Slovenija, je dobrohotno naravnanih. To je treba izkoristiti.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.