Poklon v samem srcu rusko-slovenskih odnosov

Jekaterina Štukina / TASS
Pri majhni leseni kapelici na gozdnatem gorskem prelazu v severni Sloveniji na 1160 metrih nadmorske višine, eno uro vožnje od Ljubljane in kakšnih dvajset minut vožnje od avstrijske ali italijanske meje so bili delavci zadnji teden zelo zaposleni s postavljanjem lesenih odrov za pomembne goste, ki so jih okraševali s smrekovimi vejicami. V soboto pričakujejo visoki obisk ruskega predsednika Vladimirja Putina ob 100. obletnici dokaj neznatne zgodbe iz prve svetovne vojne, ki kljub svoji majhnosti predstavlja pomembno stičišče rusko-slovenskih odnosov.

V snežnem plazu je marca 1916 tukaj umrlo 100 od skupno 10000 ruskih vojnih ujetnikov, ki jih je avstro-ogrska uprava tukaj namestila, da zgradijo gorsko cesto. Njihovi tovariši so poleg grobov postavili rusko pravoslavno kapelico, ki je bila posvečena Sv. Vladimirju. To spominsko obeležje so ohranjale številne generacije katoliških Slovencev, četudi so se skozi zgodovino menjale meje in politični režimi. Z nastankom neodvisne Slovenije in Rusije v zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja so vsakoletne slovesnosti, ki vedno potekajo konec julija okoli dneva Sv. Vladimirja, postale stičišče, okoli katerega se niso razvile samo humanitarne, temveč tudi politične in gospodarske vezi med državama.

Kljub tradiciji pa ima Putinovo enodnevno potovanje v Slovenijo, članico EU in NATO, letos še posebej velik pomen v kontekstu poslabšanih odnosov in zaostrene retorike med Rusijo in Zahodom. Dogodek kaže, da se slovanska srednjeevropska država z dvema milijonoma prebivalcev za razliko od nekaterih drugih srednje- in vzhodnoevropskih držav trudi, da bi v zunanji politiki našla ravnotežje med zvestim članstvom v zahodnih zavezništvih in prijateljskimi odnosi z Rusijo, pravijo slovenski strokovnjaki.

“Seveda obstaja vprašanje, ali je ta obisk spominski ali političen,” je dejal Andrej Stopar, glavni urednik informativnega programa Radia Slovenija, v intervjuju za Russia Direct, ki je potekal prejšnji teden v Ljubljani. “Če vprašate mene, bi rekel, da gre za spominski obisk, ker imamo obletnico na Vršiču. Vendar na stvar ne moremo gledati brez političnega konteksta zaradi preprostega razloga, da dandanes Putin redko obiskuje zahodne države. In če pride Putin v članico EU, ima to vsekakor politični pomen,” nadaljuje Stopar.

V intervjuju za Kommersant je slovenski zunanji minister Karel Erjavec izjavil, da je moral ameriškemu veleposlaniku in baltskim državam pojasnjevati, zakaj je slovenski predsednik Borut Pahor povabil Putina. Napovedal je tudi obisk marca v Bruslju, kjer je EU razpravljal o odnosih z Rusijo in “ni slišal nobenih kritik.” “Smo slovanski narod in imamo seveda zgodovinske vezi z Rusijo. Obisk je poklon tem vezem,” je časopis citiral besede zunanjega ministra.

Simbol v jedru odnosa

Gonilna sila modernega obdobja vršiške zgodbe, ki s Putinovim obiskom doživlja vrhunec, je Saša Geržina, prvi slovenski veleposlanik v Rusiji od leta 1993 do 1995. Geržina je po vrnitvi v Ljubljano prevzel vodenje Društva Slovenija-Rusija. Medtem ko so njegovi kolegi razvrščali polne škatle akreditacij za  prihajajoče slovesnosti na Vršiču, kamor v soboto pride približno 2500 ljudi s 60 avtobusi, ki jih je zagotovilo društvo, je Geržina za Russia Today pojasnil, kako so se on in njegovi ruski diplomatski kolegi v zgodnjih devetdesetih letih mučili z neobičajno nalogo: Kako zastaviti okvir odnosov med dvema mladima državama?

Zdelo se je, da so imele vse bivše jugoslovanske države nekaj, kar jih je povezovalo z Rusijo: to je bilo bodisi pravoslavje ali zgodovina ruske podpore Srbiji ali pa so bili to naftovodi. »Tukaj v Sloveniji pa nekako ni bilo ničesar,« je povedal Geržina. Tedaj se je pogovarjal z namestnikoma ruskega zunanjega ministra, z »zanimivima človekoma«, z aktualnim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom in ruskim ambasadorjem v Združenih narodih Vitalijem Čurkinom. Velikim naporom navkljub,  skupaj niso mogli najti prave teme, ki bi dala osnovo odnosom med Slovenijo in Rusijo.

Rešitev je nenadoma prinesel obisk Saše Slavca v Moskvi. Slavec je bil gradbeni podjetnik iz severne Slovenije, njegov oče pa je v tridesetih letih 20. stoletja prostovoljno prevzel nase vzdrževanje ruske kapelice, to dolžnost pa je sčasoma predal njemu. “Rekel je: imamo rusko kapelico, ki so jo lokalni ljudje ohranjali več kot 80 let brez vsakršnih političnih in finančnih motivov. Kolegi tega preprosto niso mogli verjeti in so dejali, da je to fenomenalno. Leta 1993 je prispela prva ruska delegacija, ki jo je vodil takratni minister za gospodarske odnose s tujino in današnji Putinov svetovalec Sergej Glazjev, pokojni škof Sergij pa je vodil delegacijo Ruske pravoslavne cerkve. Tam je bilo veliko ljudi, prišli so tudi poslovneži. Vsi so bili navdušeni. In to je postala tradicija,« se spominja Geržina. Pozneje, ko Slovenija ni želela podpisati pogodbe o prijateljstvu z Rusijo zaradi strahu pred škodljivimi vplivi pri vstopanju v zvezo NATO in Evropsko unijo, je Geržina prepričal takratnega predsednika Milana Kučana, da izkaže spoštljivo gesto do Rusije z obiskom vsakoletne slovesnosti. Tudi to je postala tradicija.

Politika, ekonomija in duhovnost

“Skozi vsa ta leta smo imeli tukaj že celotno Sinodo Ruske pravoslavne cerkve, prihajali so eden za drugim. Leta 2001 je prišel metropolit Kiril, ki je sedaj patriarh,” je dejal Geržina. “Nastala je oblika rednih srečanj, na katerih je politika spoštovala civilno iniciativo. To pa se zgodi redko,” je zaključil.

Tradicija slovesnosti na Vršiču je vedno kompenzirala neuspehe na drugih področjih rusko-slovenskih odnosov. Geržina pripoveduje, da je po propadu projekta Južni tok uspel prepričati rusko in slovensko vlado, da prevzame skrb za naslednji triletni cikel slovesnosti do jubilejne stoletnice. Tako je bila Slovenija leta 2014, ko je Zahod po aneksiji Krima poskušal izolirati Rusijo, edina država v Evropski uniji, ki je organizirala redno medvladno srečanje z Rusijo, leta 2015 pa se je dogodka na Vršiču udeležil tudi predsednik vlade Dmitrij Medvedjev. »Tako bi rekel, da Putinov obisk ni presenečenje. Je logično nadaljevanje tega, kar smo imeli do sedaj,« zaključuje Geržina.

Med obiskom se Putin ne bo ustavil le na Vršiču. V Sloveniji bo otvoril še en ruski spomenik, spomenik ruskim in sovjetskim vojakom na osrednjem ljubljanskem pokopališču na Žalah. Na tem pokopališču že lahko najdemo pomembne spomenike avstrijskim in italijanskim vojakom, ubitim v dveh svetovnih vojnah, pa tudi slovenskim žrtvam nacistične okupacije. Konec preteklega tedna so delavci na pokopališču čistili novo kompozicijo osmih žerjavov na marmornatih stebrih z napisom: »Sinovom Rusije in Sovjetske zveze, ki so padli na slovenskem ozemlju med prvo in drugo svetovno vojno.«

Geržina meni, da je bil vedno zelo realističen glede rusko-slovenskih odnosov. Dodal je: “Rusija nima velikih interesov v Sloveniji – niti geopolitičnih, niti gospodarskih. Smo majhna država, majhno gospodarstvo. 70% našega BDP predstavlja izvoz. Ruski trg je za nas zelo pomemben. Ko je bila naša politika še pasivna, je 10-12 podjetij poslovalo z Rusijo in to ne samo zaradi posla. Imela so pravo intuicijo o povezanosti naših ljudi, razumeli so skrivnostno rusko dušo.«

Med temi podjetji so največji slovenski igralci na ruskem trgu – Krka s področja farmacije, bela tehnika Gorenje in vse bolj aktivni proizvajalec telekomunikacijske opreme Iskratel, ki sestavlja telefonske central za srednje velika mesta in je zasedlo pomembno nišo na ruskem trgu.

Za Geržino so imele vsakoletne slovesnosti vedno tri elemente: političnega, ekonomskega in duhovnega. Cerkveno delegacijo bo letos vodil eden od glavnih uradnikov moskovskega patriarhata, njegov »zunanji minister« metropolit Hilarion Alfejev, ki se bo v Sloveniji tradicionalno sestal z ljubljanskim rimokatoliškim nadškofom Stanetom Zoretom in apostolskim nuncijem v Sloveniji, nadškofom Juliuszum Januszem, pa tudi s pravoslavnim nadškofom za Ljubljano in Zagreb Porfirijem Perićem. »Mislim, da je pomembno, da smo skozi slovesnosti na Vršiču vedno ohranjali platformo za medsebojni dialog, tudi ko so katoliško-pravoslavni odnosi doživljali težke čase,« je dejal Geržina. Poudaril je, da bo to letos prvo pomembno srečanje med predstavniki Ruske pravoslavne in Rimokatoliške cerkve po dogodku, ko sta se na Havani na Kubi prvič srečala papež Frančišek in patriarh Kiril.

Brez slabe krvi

Tako Geržina kot strokovnjaki, s katerimi smo v Ljubljani imeli intervju so poudarili, da je obisk predsednika Putina v Sloveniji sprožil notranjo razpravo in kritike s strani strank desne opozicije. Vendar so bile kritike mile in niso presegle tega, kar lahko pričakujemo od opozicijske stranke.

»Vlada poskuša prikazati obisk kot spominsko slovesnost in utišati politični vidik obiska. Po drugi strani pa je tukaj opozicija, ki je precej kritična do ruske politike na splošno,« je povedal Klemen Grošelj, raziskovalec na Ministrstvu za finance. Grošelj je tudi samostojni analitik za mednarodno politiko, vendar kot sam zatrjuje, to delo opravlja ločeno od svoje vladne službe. »To je običajen obisk. Do neke mere se vlada boji, da bo Putin izkoristil priložnost za kakšno politično občutljivo sporočila, na katerega se ne bodo znali odzvati. Še vedno smo mlada država, tudi naša diplomacija je zelo mlada,« je dodal.

Anton Bebler, profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, je izjavil, da so desne opozicijske stranke izrazile dvome zaradi »stališč vodilnih v EU in NATO ter morebitnih zunanjih kritik na slovensko povabilo predsedniku Putinu«. Povedal je, da so drugi vztrajali, da mora biti obisk strogo humanitaren in ne sme vključevati poslovnih pogovorov. Slovenski tisk je namigoval, da bi obisk lahko oživel projekt Južni tok, za katerega se Slovenija močno zanima. »Kar se tiče javnega mnenja, to ocenjuje obisk pozitivno,« je rekel Bebler.

Zanimivo je, da je profesor Bebler predsednik slovenskega društva Evro-atlantski svet, ki promovira povezovanje med članicami zveze NATO in Evropske unije, hkrati pa je član upravnega odbora Društva Slovenija-Rusija, kar bi težko srečali v drugih srednjeevropskih državah. Po mnenju Beblerja temelji prijateljski odnos do Rusije na treh temeljih: odsotnost zgodovinske slabe krvi, kulturna afiniteta in gospodarski interesi. Sloveniji, ki je bila najprej del cesarstva Avstro-Ogrske, nato pa Jugoslavije, ni nikoli vladalo niti rusko cesarstvo niti Sovjetska zveza.

»Za razliko od drugih slovanskih narodov, še posebej Pojakov, mi nimamo slabih spominov na Rusijo. V preteklosti nimamo ničesar, kar bi kolektivno pokvarilo odnos do Rusov in Rusije. Navadno so mogoči prijateljski odnosi med narodi, ki niso neposredni sosedi,« je dejal Bebler. Drugi vidik je dejstvo, da mnogi Slovenci, zlasti intelektualci, obožujejo rusko literaturo in glasbo. Gospodarsko sodelovanje – dejavnost slovenskih proizvajalcev v Rusiji in dobava ruskih surovin v Slovenijo – pa je tretji vidik.

»Naš odnos zavira dejstvo, da smo del EU in NATO. Vendar tudi znotraj teh organizacij zagovarjamo izboljšanje odnosov z Rusijo. Za razliko od baltskih držav ali Poljakov ne nastopamo sovražno do Rusije. Zagovarjamo razrešitev konfliktnih situacij,« je dejal Bebler.

Antiamerikanizem v vzponu

Stopar izpostavlja, da se tradicionalna slovenska naklonjenost Rusije sedaj ponovno krepi zaradi antiamerikanizma, ki je v nekaterih segmentih družbe v porastu.

»Antiamerikanizem ne izvira toliko iz razočaranja nad Ameriko kot tako, temveč iz razočaranja nad Slovenijo in EU. To nezadovoljstvo je postalo še posebej očitno po krizi leta 2008,« je povedal Stopar. »V ospredje smo postavili nekaj ciljev – suverenost, neodvisnost, članstvo v EU, v manjši meri članstvo v zvezi NATO, vendar je bilo vse to med seboj povezano. Nato je nastopila kriza, padel je življenjski standard, ljudje pa radi prenesejo krivdo navzven in nočejo kriviti sebe. Istočasno so se začeli ne ravno pozitivni procesi znotraj EU, ker pa je EU tesna zaveznica ZDA, mnogi ljudje pa se ne strinjajo s politiko ZDA in NATO v svetu, je ta antiamerikanizem v porastu. Ljudje začnejo kriviti kapitalizem in zahodni liberalizem, kar jih prisili, da iščejo novega idola. Mnogi pa ga nato najdejo v Rusiji, v veliki državi z bogato zgodovino in velikim vplivom v svetu, ki stoji tako ali drugače nasproti Zahodu, kar imajo avtomatično za nekaj dobrega,« je razložil Stopar.

Istočasno je poudaril, da se Slovenija umešča v vse strukture EU in NATO, ki so »zadosti široke, da se lahko znotraj njih poišče odtenke, kjer se da izraziti drugačno mnenje.«

Vloga mediatorja pod vprašajem

Si lahko Slovenija pridobi posebno vlogo mediatorja med Rusijo na eni in Evropsko unijo na drugi strani? Strokovnjaki se strinjajo, da bi to lahko bil dober poskus, vendar je mala država težko sposobna za takšno vlogo.

»Če govorimo realistično, teža seveda ni proporcionalna. Kar je dobro v zvezi z EU in NATO je to, da imajo veliko mizo, za katero se vsi usedejo in pogovarjajo. Da, ne bodo se upoštevala vsa mnenja. So pa mnenja slišana in da se lobirati. Seveda je velika razlika, ko nekaj naredi Nemčija ali nekaj stori Slovenija,« je dejal Stopar.

Po mnenju Grošlja Slovenija išče mednarodno poslanstvo, potem ko je uresničila svoj prvotni cilj vstopa v EU in NATO ter poskušala biti aktivna na Balkanu, dokler se ni umaknila po izbruhu gospodarske krize leta 2008, ki je močno prizadela gospodarsko rast države.

»Če želite biti kanal, igralec, ki sodeluje z Rusijo, ste članica EU in NATO ter ste majhna država z majhno diplomacijo, ki nima izrazitih globalnih interesov, lahko igrate neko vlogo, vendar nisem prepričan, da smo že zreli za takšno delovanje. Veliko lahko storimo s tem, da pomagamo svojim partnerjem bolje razumeti rusko stališče. Vendar temu trenutno nismo kos,« je zaključil.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.