Zgodba o neuspešnem puču: Zakaj Sovjetske zveze ni bilo mogoče več rešiti

»Rojaki! Državljani Sovjetske zveze! V tem težkem in kritičnem trenutku se zaradi usode naše domovine in naših narodov obračamo k vam! Domovina je v smrtni nevarnosti! Politika reform, ki jo je sprožil Mihail Gorbačov, da bi zagotovil dinamičen razvoj naše države in demokratizacijo družbe, je zaradi vrste razlogov zašla v slepo ulico!«

Državni komite za izredne razmere (GKČP) je te strašljive besede 19. avgusta sporočal sovjetskim državljanom in jih obveščal, da komite poskuša prevzeti oblast in zaustaviti reforme sovjetskega voditelja Gorbačova. Tedaj so ljudje prvič slišali za GKČP.

»Pojavile so se ekstremistične sile, ki so izkoristile podeljene svoboščine, teptajo po svežih brstih demokracije ter poskušajo likvidirati Sovjetski zvezo, uničiti vlado in za vsako ceno prevzeti oblast,« je razglasil GKČP.

Novi predsednik Sovjetske zveze Genadij Janajev (drugi z desne) na tiskovni konferenci 19. avgusta 1991. Na konferenci v tiskovnem središču Ministrstva za zunanje zadeve ZSSR so sodelovali tudi drugi člani Državnega komiteja za izredne razmere Sovjetske zveze (z leve proti desni): Tizjakov, Starodubcev, Pugo in podpredsednik Obrambnega sveta Baklanov. Vir: Vladimir Musaeljan / TASS

Trije dnevi konflikta

Komite, ki so ga sestavili le dan pred pučem, je vključeval predstavnike najvišje smetane Sovjetske zveze: šefa KGB-ja, predsednika vlade in podpredsednika Sovjetske zveze. Slednji, Gennadij Janajev, je izdal dekret, s katerim se je razglasil za voditelja države, kar je opravičeval s šibkim zdravjem Gorbačova.

Samega Gorbačova, ki je pripravljal osnutek nove ustave, s katerim bi Sovjetska zveza postala ohlapna konfederacija, so udeleženci puča pridržali na Krimu, kjer je bil tedaj na počitnicah.

“Smešni mali Miška” - maskota Olimpijade v Moskvi leta 1980

GKČP je uvedel cenzuro in omejil predvajanje televizijskih programov. TV postaje so spremenile svoje sporede in so stalno predvajale Labodje jezero, ki ga mnogi še danes povezujejo s temi dogodki.

Komite je deloval samo tri dni. »Pučisti«, kot so člane komiteja imenovali zavezniki priljubljenega ruskega voditelja Borisa Jelcina, so morali priznati premoč središču opozicije proti GKČP v moskovski Beli hiši, kjer se je tedaj nahajala ruska vlada.

Člani komiteja se niso odločili za napad na stavbo. Do takrat so Jelcinovi pristaši že uspeli spraviti Gorbačova s Krima, člane GKČP pa so na koncu aretirali.

Boris Jelcin, ki je bil dva meseca prej izvoljen za predsednika Ruske sovjetske federalne socialistične republike, je od neuspešnega državnega udara največ pridobil. Avtoriteta glavnega političnega tekmeca Mihaila Gorbačova je bila dokončno spodkopana (skupaj z avtoriteto celotne sovjetske vlade in same Sovjetske zveze kot političnega projekta).

Predsednik federalne republike Rusije Boris Jelcin in državni sekretar Gennadij Burbulis (drugi z desne) mahata z državno zastavo v bližini ruske Bele hiše ter praznujeta zmago ruske demokracije in neuspeh avgustovskega državnega udara. Vir: Andrej Babuškin / TASS

Jelcinovi podporniki (v času puča je na tisoče ljudi prišlo branit Belo hišo) so razumeli poskus državnega udara kot poskus vrnitve v preteklost, v čas Sovjetske zveze pred perestrojko. Pa to drži? Kaj bi se zgodilo, če bi komite ostal na oblasti in ali bi bilo to sploh mogoče?

Podaljševanje agonije Sovjetske zveze

Politolog Aleksej Zudin je prepričan, da bi bilo to nemogoče, ker je bil proces razpuščanja Sovjetske zveze do državnega udara že na stopnji, ko vrnitev nazaj ni bila več mogoča. »Uspeh puča bi samo podaljšal agonijo,« je prepričan. Po njegovem mnenju je bila Sovjetska zveza že obsojena na razpad, ne glede na to, kaj bi storili člani GKČP. Zato bi nujno spodletel tudi vsak korak, ki bi ga storili člani komiteja z željo po ohranitvi Sovjetske zveze.

Seks v Sovjetski zvezi: Miti in običaji

Po Zudinovih besedah je bil glavni problem Sovjetske zveze v tem, da sovjetska vlada že pred prihodom Gorbačova na oblast ni več imela strateških ciljev glede nadaljnjega razvoja države, ki so jih prej utemeljevali v okviru komunistične ideologije.

»Ti ljudje (vodstvo Sovjetske zveze, op. ur.) niso verjeli v cilje, ki so jih razglašali, to pa je postal glavni razlog (za razpad Sovjetske zveze, op. ur.). Obstoj države je izgubil pomen in svoj cilj,« pojasnjuje Zudin. Tudi komite, ki je izvedel državni udar, ni imel vizije za prihodnost.

Modest Kolerov, ki je bil nekoč zaposlen v predsedniški administraciji in je danes vodja tiskovne agencije Regnum, je prav tako prepričan, da GKČP ne bi mogel doseči veliko.

»Centralizirano vlado so uničili v zadnjih letih perestrojke (1989-1991),« pravi, pri čemer izpostavlja, da je vrsta republik – baltske države in države na Kavkazu – že izrazila željo, da zapustijo Sovjetsko zvezo. Kolerov poudarja, da zarotniki niso imeli programa za preobrazbo države.

KGČP bi lahko zmagal

Vendar obstaja tudi mnenje, da je imel GKČP možnosti za uspeh, če bi bili člani komiteja bolj pripravljeni na prevzem oblasti. Z vojaške perspektive je bilo leta 1991 vse narejeno zelo slabo, pravi Dmitrij Andrejev, zgodovinar in politolog na Moskovski državni univerzi (MGU).

Kako so se oblačile ruske prve dame?

Toda Andrejev ne verjame, da komite ni imel programa. V razglasih sovjetskim državljanom je komite med drugim govoril o zasebnem podjetništvu, demokratizaciji in boju proti kriminalu.

Viktor Militarjev, član nevladne strokovne organizacije Svet za nacionalno strategijo, je prav tako prepričan, da je GKČP imel možnosti za prevlado. Prepričan je, da bi komite v praksi izvajal politike, ki se v osnovi ne bi močno razlikovale od politike Gorbačova.

»Izjave za javnost GKČP so se v tistih nekaj dneh, ko so bili na oblasti, zdele zastrašujoče, ker niso imeli dobrih ustvarjalcev imidža. Toda to ne pomeni, da so zares hoteli uvesti diktaturo. V bistvu so hoteli isto stvar kot Gorbačov (ohranitev Sovjetske zveze, op. ur.),« pojasnjuje Militarjev.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.