Kako je biti Čukča in kako je živeti na skrajnem severu?

Čukotski režiser Vladimir Puja.

Čukotski režiser Vladimir Puja.

Fotografija iz osebnega arhiva
Potomci prvih pastirjev jelenov in morskih lovcev še danes živijo na Čukotki, v naravnih pogojih, ki so med najtežjimi v Rusiji.

Da bi prišli iz Moskve do upravnega središča Čukotke, mesta Anadir, je potrebno poleteti več kot 6000 kilometrov na Vzhod. Tukaj se sredi območja večnega mraza in vetrov, ki pihajo s Severnega ledenega in Beringovega morja, temperature pozimi spustijo do 50 stopinj pod ničlo. V Anadirju, največjem kraju Čukotke, živi okoli 16 tisoč ljudi (na celotni Čukotki 50 tisoč, od tega 15 tisoč prebivalcev predstavljajo Čukči). Z višine mesto spominja na škatlico s pisanimi bomboni, domače okrašenim v svetlih barvah. Tukaj najdete šolo, bolnišnico, pristanišče in knjižnico. To je najbolj razvit kraj na Čukotki, medtem ko so v ostalih naseljih življenjski pogoji veliko hujši, od kraja do kraja pa je moč potovati zgolj s terenskimi vozili ali jeleni.

»Pravi ljudje«?

Predniki Čukčev so se v tundri pojavili še pred našim štetjem in so se imenovali »luoravetlan«, kar v prevodu pomeni »pravi ljudje«. Nekoč se je to ljudstvo s tisočimi jelenov selilo po celotnem polotoku, lovilo kite in živelo v jarangah – originalnih prenosnih šotorih iz jelenove kože. Tradicionalno življenje Čukčev je bilo tako težavno, da smrti sploh niso dojemali kot tragedije. Znani ruski etnograf Vladimir Bogoraz je pisal o fenomenu »prostovoljne smrti«, ko so starejši ljudje bodisi sami sebe ubili, bodisi so za uboj prosili svoje sorodnike ali tovariše: »Vzrok za prostovoljno smrt starcev ne tiči v pomanjkanju dobrega odnosa s strani sorodnikov, temveč predvsem v težkih življenjskih pogojih.« To ni preprečevalo Čukčem, da bi bili odlični vojaki – Čukči so bili edino ljudstvo na Čukotki (kjer sicer živijo tudi Eveni, Jukarigi, Kereki in Eskimi), ki ga Rusi v 17. stoletju v svoji ekspanziji niso uspeli pokoriti.

Z zadevami regije se je skoraj 13 let ukvarjal ruski oligarh Roman Abramovič: najprej kot guverner Čukotskega avtonomnega okrožja (2001-2008), nato pa še kot predsednik Dume Čukotskega avtonomnega okrožja (2008-2013). Prebivalci Čukotke se svojega bivšega guvernerja spominjajo samo z dobrimi besedami. V času njegovega vodenja regije je bruto-družbeni proizvod Čukotke narasel za petkrat, za večkrat so zrasle tudi plače tamkajšnjih prebivalcev. Poleg tega je Abramovič iz svojega žepa občasno obdaroval prebivalce regije z darili, na primer z brezplačno inštalacijo oken ali poletnimi turističnimi potovanji.

Ko je na Čukotko prišla sovjetska oblast, ki je izvajala politiko podpiranja malih narodov, se je življenje Čukčev bistveno spremenilo: avtohtoni prebivalci so spoznali pismenost in šole, doživeli so velik napredek v vsakdanjem življenju in zmanjšala se je smrtnost. Vendar se je po razpadu Sovjetske zveze začelo postopno nazadovanje: prišlo je do zapiranja jelenjih farm in proizvodnje krzna, ker se ta niso skladala z novo kapitalistično realnostjo, drugega dela pa ni bilo.

Večina sodobnih Čukčev ne živi v jarangah, temveč v stacionarnih domovih in dela v storitvenem sektorju. Je pa življenje na Čukotki še naprej težko, izdelki so dragi, plače so nizke (okoli 20000 rubljev – 273 evrov), mladina pa odhaja. V tradicionalnih ljudskih dejavnostih, reji jelenov in lovu na morske živali, je prisoten upad – leta 2015 je ostalo manj kot tisoč rejcev jelenov. »Nekoč so bile te dejavnosti predstavljale regijo. Težave so se začele v devetdesetih. Po sredini prvega desetletja 2000-ih, ko je milijarder Roman Abramovič prenehal s funkcijo guvernerja Čukotke, pa so v reji jelenov nastajale izgube. Zato je jelenje meso postalo dražje od tistega, ki ga pripeljejo iz matere Rusije, in tukaj ni nobenega razvoja trga,« pripoveduje potomec jelenorejcev in čukotski režiser Vladimir Puja.

Čuvaji tradicije

Kljub težkemu življenju Čukčev obstajajo tudi tisti, ki se trudijo ohraniti svoje običaje. Takšni so na primer prebivalci nacionalne vasi Lorino na obali Beringovega morja, ki še naprej lovi kite. Pred nekaj leti so o prebivalcih celo snemali dokumentarni film, ki je osvojil precej prestižno rusko filmsko nagrado TEFI. O tem nam pripoveduje Jevgenij Kajpanau, 36-letni Čukča, ki je odrasel v Lorinu, zdaj pa se je preselil v Moskvo, kjer dela pri nacionalnem ansamblu. Jevgenij se redno pogovarja s sorodniki, ki so ostali doma. »Moj oče je bil najbolj spoštovan lovec na kite,« razlaga Kajpanau. »Od rojstva sem vedel, kako se lovi mrože in kite, kako loviti ribe in kako se gre v tundro.« Umetnik poudarja, da na Čukotki obstaja mladina, ki jo vleče k tradiciji: »Učijo se čukotski jezik, praznujejo narodne praznike, živijo od lova na kite.«

Jevgenij Kajpanau, 36-letni Čukča, ki je odrasel v Lorinu. Fotografija iz osebnega arhivaJevgenij Kajpanau, 36-letni Čukča, ki je odrasel v Lorinu. Fotografija iz osebnega arhiva

Nerazumljiva usoda

Kaj v bodoče čaka Čukče? Ne glede na finančno pomoč oblasti in rudarskih podjetij, ki delujejo v regiji, je družbeno-ekonomsko stanje na Čukotki slabše kot v mnogih drugih regijah v Rusiji. Vse več prebivalcev je prisiljenih, da se preselijo iz nacionalnih vasi v središča rajonov, da bi našli dom in službo, ob tem pa se izgublja tradicionalni način življenja. Zaradi surovega podnebja, slabega stanja v zdravstvu in nizke socialne ravni je povprečna življenjska doba Čukče samo 45 let.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.