Klic smrti: Kako bo slovo srednjeazijskih voditeljev vplivalo na Rusijo

Vse od razpada Sovjetske zveze je večji del Srednje Azije živel v nekakšnem političnem zastoju, tri od skupaj petih republik regije pa so precej dlje kot dve desetletji vodili isti voditelji. V četrti republiki je do zamenjave predsednika prišlo šele potem, ko je aktualni predsednik umrl takorekoč v pisarni.

Dejstvo je, da se vsi omenjeni voditelji starajo, zato je sprememba neizogibna, ta pa s seboj prinaša tveganje za nemire in nestabilnost v regiji, za katero velja, da je nevarno izpostavljena islamskemu fundamentalizmu.

29. avgusta je v javnost prišla novica, da je uzbekistanski predsednik Islam Karimov hospitaliziran. Lola Karimova – Tilljajeva, hčerka 78-letnega politika, ki je bil na čelu represivne države kar 26 let (še od takrat, ko je bila tam še Uzbekistanska sovjetska socialistična republika), je na svojem Instagramu objavila družinsko fotografijo, pod njo pa je zapisala, da je Karimova kap in je bil prepeljan v bolnišnico, kjer leži na oddelku za oživljanje.

Časopis, ki izhaja v Ferganski dolini in je specializiran za Srednjo Azijo, je še isti večer poročal, da je ostareli politik umrl. Uradni Taškent je omenjeno informacijo uradno zanikal, tiskovni predstavnik ruskega predsednika Dmitrij Peskov pa je izjavil, da je Karimov sodeč po informacijah, s katerimi razpolagajo v Kremlju, živ. Strokovnjaki opozarjajo, da je predsednik dejansko lahko še živ, vendar pa se njegovi časi na oblasti nepreklicno iztekajo.

Model Stalina

Konstantih Zatulin, direktor Inštituta za Skupnost neodvisnih držav (SND) je situacijo v Uzbekistanu primerjal s stanjem leta 1953, ko je Josif Stalin umiral v Sovjetski zvezi.

“Bitka za oblast se je začela že takrat, ko je bil Stalin še živ, a ga je prizadela paraliza. Mislim, da se nekaj podobnega dogaja v Uzbekistanu: “Elita odloča, kdo bo zamenjal Karimova,“ je pojasnil.

Zatulin ne dvomi, da je imel Karimov v Uzbekistanu praktično neomejeno oblast, ni pa imel določenega naslednika. “Glavna napaka avtokratskih režimov, kakršen je režim Karimova, je ta, da so navkljub vsej stabilnosti zelo ranljivi kar se tiče nasledstva.”

Po njegovem mnenju gre za težavo, s katero se v različnih stopnjah soočajo tudi druge srednjeazijske države – točneje Kazahstan in Tadžikistan. Prej ali slej se bosta tudi ti dve državi soočili s podobnim problemom, s katerim se trenutno sooča Uzbekistan: Sprememba elit po odhodu njihovih “večnih” voditeljev.

Eksplozivni potencial

Težave, s katerimi se bo Uzbekistan soočil po odhodu Karimova, so resni in zelo tipični za regijo, je jasna Irina Zvjagelskaja, profesorica na Moskovskem državnem inštitutu za mednarodne odnose. Za potencialno destabilizirajoče faktorje je označila radikalni islamizem in ekstremizem ter “visok odstotek mladine v kombinaciji s tradicionalnim načinom življenja, revščino ter brezposelnostjo”.

Ker Srednja Azija neposredno meji na Afganistan, kjer so aktivni talibani in borci Islamske države, obstaja velika nevarnost, da bodo teroristi spremembe, ki bodo nastopile po odhodu trenutnih elit, izkoristili za infiltracijo v regijo.

Po mnenju Konstantina Zatulina, ki se boji, da bodo skrajneži iz Afganistana preko Srednje Azije lahko dosegli Rusijo, je Uzbekistan z vidika širjenja islamskega fundamentalizma še posebej problematična država: »Uzbeki, ki niso nomadi, poznajo strožjo in bolj radikalno obliko Islama kot pa denimo Kazahstanci, ki se selijo.«

Upanje na kompromis

Ruski strokovnjaki so si enotni, da bodo srednjeazijske države sposobne obvladovati težave, s katerimi se sooča regija, samo v primeru stabilne vlade. Kot se je izrazila Irina Zvjagelskaja, morajo elite dokazati, da so se sposobne strinjati.

“Mislim, da bodo vladajoče skupine dosegle neke vrste kompromis,“ je dejala Zvjagelskaja glede situacije v Uzbekistanu, pri čemer je spomnila, da so turkmenistanske elite po smrti dosmrtnega predsednika Turkmenistana Saparmurata Nijazova leta 2006 zelo hitro našle kandidata, ki je bil sprejemljiv za vse -  Gurbangulija Berdimuhamedova.

Za Rusijo je stabilnost vse

Konstantin Zatulin se strinja, da je Rusija izjemno zainteresirana za stabilnost v Srednji Aziji, zato bo podpirala tiste voditelje, ki bodo dokazali, da so jo sposobni zagotavljati. Za Moskvo ni pomembno, kdo točno bo prevzel oblast po Karimovu, Nursultanu Nazarbajevu (predsednik Kazahstana vse od leta 1990) in Emomalu Ramonovu (predsednik Tadžikistana od leta 1994), vse dokler bo šlo za ljudi, ki bodo v svojih državah ohranjali stabilnost.

Kot je izpostavila Irina Zvjagelskaja, Rusija z izjemo politične podpore nima na voljo veliko možnosti, da bi vplivala na Srednjo Azijo: “Zaradi krize se ne moremo pohvaliti z veliko količino naložb ali skupnih projektov. Kitajska je v regiji glavni tuji igralec in z njo ne moremo enakovredno tekmovati,“ je poudarila.

Po njenem mnenju je pri odnosih s Srednjo Azijo največja ruska prednost veliko število emigrantov iz the držav, ki so v Rusijo prišli s trebuhom za kruhom. “To afiniteto je treba podpreti in razvijati,“ je poudarila Zvjagelskaja.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.