Senzacija, ki bi kaj lahko bila kratkega daha

 Rokovanje ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova in ameriškega državnega sekretarja Johna Kerryja.

Rokovanje ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova in ameriškega državnega sekretarja Johna Kerryja.

AP
Kerry in Lavrov sta predstavila načrt o premirju v Siriji. Sporazum, če so seveda z njim dejansko zadovoljni obe strani, bi lahko radikalno spremenili potek sirske kampanje.

Po pogajanjih v Ženevi, ki so trajala kar 14 ur, sta šefa zunanjih ministrstev Rusije in ZDA  - Sergej Lavrov in John Kerry - sporočila, da sta podpisala sporazum o premirju v Siriji. To lahko imenujemo preboj v “dogovarjanju o Siriji”. Po drugi strani zaradi velikega števila igralcev v konfliktu, nihče ne more dati zagotovila, da se bo sporazum dejansko uveljavil tudi v praksi.   

Senzacija

To, da sta se Moskva in Washington dogovorili o celovitem načrtu za rešitev razmer v Sirski arabski republiki (SAR), je ameriški državni sekretar Kerry sporočil na zaključni novinarski konferenci, ki je sledila maratonskim pogajanjem z ruskim kolegom Lavrovom.

Po besedah generalnega sekretarja ZDA je treba ustaviti letalske napade sirskih letalskih sil, saj je le tako mogoče ustaviti širjenje nasilja. Poleg tega morajo letalske sile sirske vlade ustaviti vse svoje dejavnosti, saj “vsesplošno” bombardiranje vodi do trpljenja civilnega prebivalstva. Načrt vključuje popolno prekinitev ognja, tudi letalskih napadov, je poudaril ameriški diplomat.

Ameriški državni sekretar in ruski zunanji minister sta sprte strani pozvala, naj se zavežejo, da bo orožje 12. septembra v celoti potihnilo. Kerry je še pojasnil, da bosta Moskva in Washington v primeru spoštovanja obveznosti, nadaljevala napade na teroriste.

Lavrov je pojasnil, da podpisani sporazum vsebuje pet dokumentov, v podrobnosti pa se ni spuščal. Znano je samo to, da  dokumenti med drugim predvidevajo oblikovanje skupnega centra, v katerem bodo odločali, kdo je predstavnik zakonite sirske opozicije in kdo je terorist.

Sklenitev sporazuma, ki je plod večletnih in zapletenih pogajanj med predstavniki obeh držav, je mogoče opisati kot pravo senzacijo.

Pica in vodka

O tem, da bodo pogajanja obrodila sadove, so obstajali namigi – agencije so denimo poročale, da so diplomati novinarje gostili s picami in vodko. Pico, ki so jo dobili ruski novinarji, je plačala ameriška delegacija, vodko pa je “častila” ruska delegacija. To je novinarjem razkril kar Lavrov.

Tik pred začetkom novega kroga pogajanj so ZDA začele uporabljati  jezik ultimatov. To srečanje je zadnja priložnost za dosego dogovora, vse skupaj pa mora potekati pod pogoji, ki jih je postavil Washington, so poudarjali v Beli hiši. Ozračje je bilo do zadnjega trenutka napeto, saj ni bilo jasno, ali bo dogovor sploh dosežen. Kerry se je kar pet ur posvetoval z Belo hišo, Lavrov pa je celo izjavil, da bodo pogovore verjetno prekinili in jih nadaljevali prihodnji teden.

Sporazum, če so seveda z njim dejansko zadovoljni obe strani, bi lahko radikalno spremenili potek sirske kampanje – proti upornikom-teroristom bi lahko organizirali enotno fronto.

ZDA so že pred tem objavile, da so se skupaj z Rusijo pripravljeni boriti proti skrajnežem teroristične organizacije Islamska država ( ta organizacija je prepovedana v Rusiji ter številnih drugih državah), samo v primeru, da sile pod nadzorom Asada, prenehajo z napadi na tako imenovano “zmerno opozicijo”.  

Ruska oblast je vseskozi poudarjala, da je na skupno “protiteroristično operacijo” z ZDA pripravljena samo v primeru, da je Washington enote “zmerne opozicije” sposoben ločiti od enot islamističnih organizacij – takih kot je denimo Džabat Fateh al Šam, ki je bila prej znana kot Džabat al Nusra ( tudi ta organizacija je v Rusiji prepovedana). Moskva je Washington celo obtoževala, da so s pomočjo pripadnikov teh organizacij poskušali strmoglaviti režim Bašarja al Asada. V ZDA so govorili, da za rešitev sirskega problema potrebujejo samo dva tedna.   

Kaj pravi Damask?

Sporazum o prekinitvi ognja in ustavitvi zračnih napadov s strani sirske oblasti pomeni, da je uradna Moskva uspela pritisniti na uradni Damask, ki je zdaj ena od strank sporazuma.

Asad je sicer že večkrat javno demonstriral nesoglasja z ruskim vodstvom glede vojaške operacije v Siriji. Predsednik Sirske arabske republike, ki mu vojaško pomoč nudita Teheran in Moskva, je občinstvu znotraj države na ta način poskušal dokazati, da je on absolutni gospodar celotne situacije.  

Ne gre pozabiti, da je bil sporazum med Moskvo in Washingtonom dosežen kmalu zatem, ko se je v konflikt vmešala Turčija, ki je v Siriji začela lastno operacijo. Z njo je blokirala delovanje islamistov s strani tuško-sirske meje v provinci Alep.

Zelo pomembno vlogo ima v konfliktu tudi Iran, saj se njegove šiitske milice borijo na strani uradnega Damaska. Zaenkrat še ni jasno, kako se bo na dogovor med Rusijo in ZDA odzval uradni Teheran.

Moskva in Washington sta že februarja sklenili sporazum o premirju, a ga vojskujoče se strani niso spoštovale dolgo. Podobna usoda utegne doleteti tudi najnovejši sporazum, se boji vodilni analitik washingtonskega centa Gulf State Analytics Theodore Karasik. Pravi, da je zelo pomembno ugotoviti, kdo je ekstremist in kdo ne.

Članek je bil v originalu objavljen v Gazeta.ru.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.