Anatolij Karpov: »Politika je podobna šahu, a je veliko več figur«

Šahovski mojster Anatolij Karpov. Vir: Mihail Fomičev, RIA Novosti.

Šahovski mojster Anatolij Karpov. Vir: Mihail Fomičev, RIA Novosti.

Šahovski velemojster Anatolij Jevgenijevič Karpov je eden od največjih ruskih šahistov vseh časov. V okviru Dnevov Moskve je prejšnji teden gostoval v Ljubljani, kjer je v četrtek otvoril šahovski turnir. Nekaj ur pred turnirjem smo ga obiskali v hotelu Antiq Palace, kjer ni povedal samo veliko o šahu, ampak je predstavil tudi zanimive poglede na politiko in okoljevarstvo v Rusiji.

Danes boste v Ljubljani otvorili šahovski turnir. Še vedno igrate šah?

Da, včasih še igram.

Ste tudi trener oziroma učitelj? Učite sedaj tudi mlado generacijo igrati šah?

Imam veliko šol po vsem svetu, v 32 državah in 37 regijah v Rusiji. V glavnem so usmerjene na generacijo šolarjev.

Kakšne so kvalitete dobrega igralca šaha?

Tukaj je veliko stvari. Šah zahteva veliko koncentracije, za dobro koncentracijo je potrebno dobro zdravje, torej je pomemben tudi fizični trening. Pa močan živčni sistem. Seveda so potem tukaj še šahovski elementi. Veliko je treba delati. Potrebno je znanje, izkušnje, tudi intuicija. Potrebno je biti prepričan vase. Ena od glavnih stvari v šahu pa je objektivnost – predvsem do sebe, da poznaš svoje prednosti in slabosti. Na tekmovanjih in v vsaki partiji je potrebno na enak način oceniti tudi nasprotnika. Na podlagi tega je mogoče pripraviti pravilno strategijo in pravilen plan.

Anatolij Karpov je gostoval v Ljubljani na povabilo šole Vesela dRuščina. Prejšnji četrtek je otvoril otroško-mladinski turnir v šahu, sam pa se je v simultani partiji naenkrat pomeril proti 15 Slovencem. Kot so poročali slovenski mediji, je premagal 14 konkurentov, medtem ko je deček iz Šahovskega kluba Ljubljana proti njemu izvlekel remi.

Kako ste spoznali šah, kdaj ste ga začeli igrati?

Igrati sem začel zelo zgodaj, še kot otrok. Šah sem spoznal v družini, oče ga je rad igral s prijatelji. Ko sem bil še majhen, sem ga najprej opazoval in me je igra pritegnila. Ko sem bil star okoli štiri leta in pol, pa sem se začel učiti: oče mi je pokazal vsa pravila, tudi bolj zahtevne stvari. Takoj, ko sem šel v šolo, sem se pridružil šahovski sekciji. To je bila sekcija odraslih v metalurški tovarni in sem tako že od mladih let igral z odraslimi. To je verjetno imelo svoje prednosti.

Šah ste igrali še v sovjetskih časih. Je imel šah takrat visok status, prestiž?

Šah je bil zelo priljubljen. Tudi sam sem najprej začel igrati na turnirjih, ki so jih organizirali po vsej državi. Zelo se je spremljalo svetovno prvenstvo. Ko je na sceno prišel Bobby Fischer ali ko sem jaz postal svetovni prvak v igri proti Kasparovu, je bilo zanimanje za šah na vrhuncu. Danes je šah na žalost zares veliko izgubil. Če se denimo spomnite moje tekme proti Kasparovu v Sevilli (zmaga v finalu svetovnega prvenstva 1987, op. a.), se je o tem poročalo pred političnimi novicami, to je bila novica številka ena.

Danes tega ni več ...

Tako je, danes tega ni več, situacija je težka. Federacija je naredila veliko napak. Če pomislite na 70-ta ali 80-ta leta: Kje je bil takrat šah in kje je bil takrat tenis, bridge ali pa poker? Ti so se razvijali hitro in pravilno, mi pa smo izpustili priložnost. Sedaj je potrebno začeti znova.

Karpov (levo) proti  Viktorju Korčnoju na SP 1981 v Italiji. Slednji je prebegnil iz Sovjetske zveze in je nastopal kot švicarski državljan, kar je dalo dvoboju še dodatno dimenzijo v kontekstu hladne vojne. Vir: IMAGO / Legion MediaKarpov (levo) proti Viktorju Korčnoju na SP 1981 v Italiji. Slednji je prebegnil iz Sovjetske zveze in je nastopal kot švicarski državljan, kar je dalo dvoboju še dodatno dimenzijo v kontekstu hladne vojne. Vir: IMAGO / Legion Media

Verjetno je tudi država veliko vlagala v šah?

V šah se je res veliko vlagalo. Bila je cela mreža otroških tekmovanj. Danes smo se spet začeli vračati nazaj. V Rusijo smo vrnili velika ekipna tekmovanja, kot je tekmovanje za šolarje Bela ladja, in otroška zborovanja. Bil sem predsednik Bele ladje, ki so jo v Sovjetski zvezi zadnjič izvedli leta 1986. Takrat je po vsej Sovjetski zvezi sodelovalo 460 tisoč šolark in šolarjev. Ko so jo prvič izvedli v sodobni Rusiji, jih je bilo 1300. Na zadnjem tekmovanju jih je sodelovalo več kot 120 tisoč. Ni tako kot nekoč, vendar preko 100 tisoč igralcev šaha ni majhno število.

Je bilo v času hladne vojne tudi v šahu prisotno veliko rivalstvo med Sovjetsko zvezo in ZDA?

Seveda, Sovjetska zveza in Rusija sta tekmovali povsod, v vesolju, znanosti, umetnosti, športu, tudi v šahu. Tukaj je bila še Vzhodna Nemčija, ki je močno razvijala šport. Tradicionalno je bila zraven še Anglija. Tekmovalnost je bila prav zares prisotna povsod.

Je tudi mednarodna geopolitika kot nekakšen šah? So podobnosti?

Seveda so nekatere podobnosti. Tukaj so strategija, taktika, vizija, jaz bi rekel, da mora biti tudi intuicija. Je pa v politiki v igri veliko več sil in figur kot na šahovnici (smeh).

Anatolij Karpov je trikratni zmagovalec svetovnega prvenstva v šahu (1975, 1978, 1981), trikratni svetovni prvakpo različici FIDE (1993, 1996, 1998) in trikratni zmagovalec ZSSR (1976, 1983, 1988), z reprezentanco Sovjetske zveze pa je osvojil še dve svetovni prvenstvi in šest šahovskih olimpijad.

Med ruskimi šahisti poleg Vas najbolj poznamo Garija Kasparova. Tudi Vi ga poznate, igrali ste proti njemu, sedaj se oba ukvarjata s politiko. Kakšno je Vaše mnenje o njegovih pogledih?

Kasparov ima precej jasna stališča. Zdaj živi v ZDA, v nastopih precej ostro kritizira politični sistem v Rusiji. Toda jaz menim, da je v tako veliki državi, kot so (poleg Rusije, op. a.) tudi ZDA, Kitajska ali Brazilija, potrebna močna oblast, drugače tako velikih držav ni mogoče držati skupaj. Velike države hkrati združujejo različne ravni življenja, gospodarskega razvoja, verjetno so razlike tudi v izobraževanju, čeprav je vsaj v Rusiji to še kar enako porazdeljeno.

Jaz menim, da se Rusija danes precej zmerno razvija. Vedno se da kritizirati in iskati napake, vendar je najpomembnejše, da ima država neko korektno začrtano pot. Rusi smo miroljubni. Predstavljajo nas kot nekakšnega agresorja, toda to absolutno ne drži. Redko kdo vidi, da je Rusija ena redkih držav, ki ima tako veliko narodov. Vsi mislijo samo na Ruse, a so tukaj denimo tudi muslimani na Kavkazu, Volgi, v Tatarstanu, Baškiriji, pa budisti in še marsikdo drug. Z izjemo časov Sovjetske zveze, ko religija ni bila prepovedana, a je Komunistična partija nanjo pritiskala, tukaj že stoletja normalno živimo pripadniki različnih ver, pa tudi ateisti. Na srečo z veroizpovedjo praktično nimamo problemov, težave so le na Severnem Kavkazu, na kar vpliva tudi Savdska Arabija.

Ukvarjate se tudi z ekologijo. Kam se gibljemo v varovanju okolja?

Menim, da je ekološka in okoljevarstvena vprašanja zelo težko reševati brez močnih družbenih gibanj. Ekološki programi so dolgoročni in ne dajejo kratkoročnih rešitev. Politiki pa svoja sredstva izkoriščajo predvsem za to, da bi bili ponovno izvoljeni, in ciljajo na kratkoročne rezultate. Celo tista politika, ki razume ekološke probleme, prelaga nujne odločitve na prihodnost, ker tudi ona želi biti čez nekaj let ponovno izvoljena. Zato so tako pomembna družbena gibanja, ki jih ne zanima ponovna izvolitev, ampak so osredotočena na življenjske pogoje ljudi. Njihova dejavnost vpliva na politiko, ki je lahko v nekem trenutku prisiljena reševati ekološke probleme.

Pa obstajajo v Rusiji takšna družbena gibanja?

Da, precej veliko jih je in bili so tudi določeni rezultati. Lahko na primer spomnim na družbeno gibanje, ki je uspelo vplivati na odločitev o izgradnji naftovoda po bregu Bajkalskega jezera. Ta naftovod bi predstavljal ogromen problem, ker je Bajkal največje jezero z idealno pitno vodo. Če bi tukaj zgradili naftovod, bi to jezero lahko postalo onesnaženo, kar bi ogrožalo življenje okoli jezera. Po vsej Rusiji se je pojavilo protestno gibanje, zaradi katerega je nato tudi predsednik spremenil odločitev. Naftovod so tako zgradili 150 kilometrov stran. Podoben primer se je zgodil, ko so poskušali premestiti tok sibirskih rek. Na splošno pa ljudje v Rusiji ne podpirajo revolucionarnih ekoloških idej.

Kaj pa globalno segrevanje in drugi pereči problemi? Se lahko izognemo najhujšemu scenariju ali smo že »v šahu«?

Na splošno moramo priznati, da zelo negativno in resno vplivamo na planet. Uničujemo na primer gozdove v Braziliji, ki so pljuča našega planeta in vplivajo na celotno atmosfero. Nujno je potreben nadzor. Seveda se bodo vedno našli ljudje, ki bodo izkoristili situacijo sebi v prid, toda na splošno menim, da bi morali biti mednarodna javnost in Organizacija Združenih narodov bolj aktivni. Pravilno je bilo, ko se je Organizacija Združenih narodov ukvarjala z rešitvami ekoloških problemov, a je pogosto pristopala medlo. Izvedli so na tisoče konferenc, npr. Rio 1992 in Johannesburg 2002. Ko te niso uspele, jih je OZN prenehal organizirati, vendar mislim, da ne bi smeli obupati. Menim, da je bila napaka v formatu – ko pride na tisoče ljudi, je težko sprejemati odločitve. Bolje, da bi bili tam voditelji družbenih organizacij in strokovnjaki, tako je mogoče sprejeti odločitve.

Kaj pa podnebni dogovor v Parizu? Bo ta prinesel rezultate ali je bila to samo ena dobra novica za medije?

Po mojem mnenju je dobrodošlo, da so izvedli konferenco in sprejeli dogovor. Je pa Kjotski protokol pustil močne posledice. Takrat so se države usedle in sprejele dogovor, nato pa sta se od njega umaknili Kitajska in ZDA. Ko se takšnemu dogovoru odpovesta tako veliki državi, dogovor izgubi smisel. A vendarle je danes to ena od glavnih tem, ki mora imeti veliko pozornost. V Rusiji bomo naslednje leto razglasili za Leto ekologije. Upam, da bomo takrat dejansko naredili premik na teh področjih.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.