Kako je hrvaški premier dodobra razjezil Rusijo

Hrvaški predsednik vlade Andrej Plenković. Vir: Aleksej Vitvicki/RIA Novosti

Hrvaški predsednik vlade Andrej Plenković. Vir: Aleksej Vitvicki/RIA Novosti

Prejšnji teden so se nepričakovano zaostrili odnosi med Rusijo in Hrvaško. Hrvaški predsednik vlade Andrej Plenković je na predavanju v Kijevu dejal, da je Hrvaška s svojimi izkušnjami pripravljena pomagati Ukrajini pri »mirni reintegraciji okupiranih ozemelj« v Donbasu in na Krimu, nato pa je bil začuden nad ostrim odzivom ruskega zunanjega ministrstva.

Med obiskom Kijeva 21. novembra je imel hrvaški predsednik vlade Andrej Plenković predavanje na ukrajinski univerzi na temo »Evropska in evroatlantska izkušnja Hrvaške – primer za Ukrajino?«. Plenković je na predavanju izjavil, da je Hrvaška pripravljena pomagati Ukrajini pri »mirni integraciji njenih okupiranih ozemelj«, tj. Donbasa in Krima: »Mirna reintegracija hrvaškega Podonavja je dolgoročno najboljši model za vračanje Donecka in Luganska, enkrat pa tudi Krima, v sestavo Ukrajine.«

Izjave hrvaškega premierja so izzvale precej ostro reakcijo ruskega Ministrstva za zunanje zadeve, ki je 22. novembra na svoji spletni strani objavilo sporočilo. V njem hrvaškega premierja pozivajo, naj pusti Kijev, da »opravlja delo tako kot bi ga moral«, tj. naj izpolnjuje »sporazum iz Minska«, ki nima alternative, kar se tiče reševanja krize.  »Mirovne« pobude za reševanje konflikta po hrvaškem scenariju in »absurdne« zahteve po ruskem Krimu naj obdrži zase in naj raje usmeri svojo aktivnost na reševanje »kroničnih notranjih problemov v zvezi s pravicami Srbov in drugih nacionalnih manjšin na Hrvaškem«.

V sredo, 23. novembra, je Plenković izrazil začudenje nad sporočilom ruskega zunanjega ministrstva in »prilil še več olja na ogenj« z izjavo, da je to »nizkoten nivo, saj se jaz ukvarjam z resno in odgovorno zunanjo politiko. Imam načelna stališča, za katerimi trdno stoji vlada«. Ob tem je poudaril, da je v Kijevu pošiljal »sporočilo miru«.

RBTH se je z ruskimi strokovnjaki pogovarjal, kako na zadevo gledajo v Rusiji, zakaj se je Ministrstvo za zunanje zadeve Ruske federacije tako odzvalo na Plenkovićeve izjave in zakaj je prišlo do tako nepričakovane zaostritve rusko-hrvaških odnosov.

»Plenković ni imel pregleda nad celotno situacijo«

Eden od glavnih strokovnjakov za Balkan, dr. Nikita Bondarev iz Ruskega inštituta za strateške raziskave (RISI), je prepričan, da Plenković preprosto ni do konca preučil celotne situacije, ker njegova izjava vsebuje protislovja:

»Po eni strani govori, kako so nekakšni sporazumi edina pot iz krizne situacije v Ukrajini, po drugi pa, kako je Hrvaška pripravljena z Ukrajino deliti svoj način reševanja podobnih situacij, kar vključuje tudi nasilno odvzeta ozemlja. Po mojem videnju človek preprosto ne razume, kaj je sporazum iz Minska (v bistvu predvideva preureditev ukrajinske države po federativnih ali konfederativnih principih, ki bi dal široko avtonomijo republikama v Donbasu). Hrvaške izkušnje v Slavoniji so absolutno nasprotne duhu in slogu tistega, kar skušajo voditelji Rusije in Ukrajine ter drugih držav doseči na pogovorih v Minsku in Normandiji, saj gre za odgovor na nasilje s še večjim nasiljem. Če lahko Plenković, četudi na ravni svojih lastnih razmišljanj, poveže način, kako je bilo rešeno vprašanje Srbov v Slavoniji, s sporazumom iz Minska, potem to pomeni, da hrvaški premier preprosto nečesa ne razume. Morda ni na tekočem in ne ve, kaj so se v Minsku dogovorili voditelji »normandijske četverice«? V vsakem primeru hrvaške izkušnje pri reševanju nacionalnega vprašanja niso nekaj, kar bi lahko delili z drugimi. Bog ne daj, da bi kdo v Ukrajini poskusil ponoviti hrvaško izkušnjo.«

Po »hrvaškem scenariju« bi bila ukrajinska vojska »v krvi do kolen«

S Bondarevim se strinja tudi Denis Denisov, znani strokovnjak iz Donecka, ki vodi ukrajinsko podružnico Inštituta za raziskovanje držav Skupnosti neodvisnih držav. Denisov je poudaril, da izjave hrvaškega predsednika vlade »vzbujajo skrb«, ker spodbujajo neodgovorne ukrajinske politike k uporabi sile, kar bi lahko prevzela Ukrajina v celoti: »V tem trenutku lahko trdimo, da v kolikor bi ukrajinska stran poskušala izvesti podoben scenarij v Donbasu, bi morala počakati, da pridejo tanki DNR in LNR nekam v bližino Kijeva (primerjava temelji na prodoru JLA proti Zagrebu, op. prev.).«

Težko je reči, v kolikšni meri je to zares izvedljivo, a je povsem nepričakovano nekaj podobnega nedavno izjavil tudi voditelj ukrajinskega skrajno desničarskega bataljona Azov Andrej Biljecki, ki se od leta 2014 srdito bori proti »ruski agresiji« v Ukrajini: »Nima smisla govoriti, ali lahko preide v aktivno fazo ali ne, ker ukrajinska stran v teh razmerah igra vlogo pasivnega objekta, Rusija pa je aktiven subjekt. Če bi Rusija to želela, bi lahko vse spremenila v eni sekundi, če tega ne želi, pa ne bo spreminjala situacije. Zares je mogoče govoriti le o tem, da trenutne razmere močno demoralizirajo vojsko. Morala je na nizkem nivoju. Zgodbe, da bodo vojaki po pogodbi dopolnili sestave ukrajinske vojske, se lahko pusti samo za parade. Na fronti obstaja norma. Ve se, kdo nadzira bataljon, kdo nadzira četo in tako dalje. Po vseh ukrajinskih normah ima ukrajinska vojska sedaj toliko ljudi, da pokriva okoli 40-60% frontne linije. Obstajajo ogromne 'luknje', nimamo ljudi, tisti, ki jih imamo, pa niso motivirani. Če se Rusija - Bog ne daj - odloči, da spet preide v vročo fazo kot leta 2014 v Debaljcevu, bomo spet v krvi do kolen. Tako kot pozimi leta 2014, ko so nam pripovedovali zgodbe o spremembah o vojski, o tem, kako smo se okrepili, nato pa se je zgodilo Debaljcevo in spet smo se začeli zavedati, da nismo vredni nič.«

»Pričakujemo, da bo Hrvaška podpirala sporazuma iz Minska, ki imata podporo OZN«

Nikita Bondarev je za RBTH tudi svetoval, naj bomo pozorni na obnašanje Rusije na zahodnem Balkanu. »Četudi je Srbija očitno blizu Srbiji in Republiki Srpski na različnih nivojih, Rusija pri vseh ozemeljskih vprašanjih spoštuje obstoječe mednarodne sporazume. Če govorimo o Bosni, vztrajamo pri spoštovanju Daytonskega sporazuma, glede Kosova pozivamo k spoštovanju resolucije 1244. Z drugimi besedami, lahko bi pričakovali, da je zaradi bližine do Srbov kdo v vodstvu Rusije motiviran, da bi pod vprašaj postavil primernost obstoja Daytonske Bosne (Daytonski sporazum pa je sedaj očitno v veliki meri že zastarel), vendar Rusija vseeno vztraja pri obstoječih mednarodnih sporazumih. Enako pričakuje tudi od vseh svojih partnerjev. Zato mi od Hrvaške ne pričakujemo, da bi ta predlagala svoje izkušnje za reševanje nacionalnega vprašanja v Ukrajini, temveč da spoštuje sporazuma iz Minska, ki so ju podprli Združeni narodi.«

Agresivna linija proti Rusiji se ne sklada s politiko hrvaških sosed v EU in NATO

Nikita Bondarev je še opozoril, da je obnašanje hrvaškega premierja čudno še iz enega razloga. V regiji namreč obstajajo povsem drugačne tendence: »Novoizvoljeni bolgarski predsednik Radev je v predvolilni kampanji izjavil, da vprašanje statusa Krima ne smeta reševati niti Moskva niti Kijev, temveč zgolj ljudstvo Krima na referendumu in nikakor drugače. To je normalno in zdravo stališče. Hrvaškemu vodstvu lahko samo zaželimo, naj na svet preneha gledati zgolj skozi prizmo svojih lastnih problemov s Srbi in hrvaško-srbskimi odnosi izpred 20 let.«

Povedano bolj preprosto, ruski strokovnjak meni, da bi se lahko Hrvaška znašla v izolaciji med svojimi sosedi, če bi nadaljevala z nemotivirano agresivno politiko proti Rusiji, saj vse sosede v regiji ter partnerji v Evropski uniji v zvezi NATO – Slovenija, Italija, Madžarska, Avstrija, Bolgarija, Grčija, da ne govorimo o Turčiji – težijo k normalnemu dialogu z Rusijo. Prihajajoče volitve bi verjetno lahko tudi v Nemčiji in Franciji na oblast pripeljale bolj pragmatične in prikladne voditelje. Potrebno je sprejeti dejstvo, da se Hrvaška pač ne bo pomaknila na zemljevidu in se približala zahodni Ukrajini, Poljski in baltskim državam, kjer celo Latvija in Estonija v zadnjem mesecu poskušata zmanjšati napetosti z Moskvo, je poudaril politolog.

Na koncu svojega komentarja je Bondarev izrazil mnenje, da Plenković očitno ne razume niti tega, da je v bistvu pozival h kršenju ozemeljske celovitosti Ruske federacije in odcepitvi Republike Krim, ki jo Moskva smatra za svojo: »Še vedno se ne zaveda povsem, da so Doneck in Lugansk ena stvar, Krim pa nekaj povsem drugega.«

»Sporočilo miru« ima dva ostra robova

Dr. Georgij Engeljgart z Inštituta za slavistiko Ruske akademije znanosti je svoj komentar začel z besedami, da Hrvaška dela napako, ko se vmešava v problem, na katerega je Rusija zelo občutljiva:

»Predloge, ki jih vsebujejo hrvaški nasveti za reintegracijo uporniškega Donbasa in njegovo vračanje pod okrilje Kijeva in 'hrvaško verzijo', o kateri aktivno razmišljajo politiki v Kijevu, Moskva razume kot načrte za izbruh vojne v tej regiji ter sabotažo mirovnega procesa v Minsku, ki je za Rusijo velikega pomena. Uradna Moskva to razume tudi kot organizacijo velike humanitarne katastrofe, ki bi privedla do sto tisoče beguncev v Rusiji, kjer že sedaj živi več kot milijon izseljencev iz Ukrajine. Jasno je, da aktivno sodelovanje Hrvaške v politiki, ki je tako sovražno nastrojena do Moskve, ne bo pripomoglo k razcvetu dvostranskih odnosov.«

Strokovnjak se je vprašal, kako bi reagirala Hrvaška, če bi Rusija krajiškim Srbom in srbskim politikom v Beogradu predlagala, da se zberejo na Beograjski univerzi in poslušajo predavanje Dmitrija Medvedjeva o pravilni državnosti srbskih entitet na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini ali o njihovi bodoči reintegraciji v enotno srbsko državo. Hrvaške oblasti bi težko razumele takšno rusko gesto kot sporočilo miru, meni politolog. Poleg tega Rusija že ima izkušnje z mirno reintegracijo delov nekdanjih sovjetskih republik v Rusko federacijo, na primer s Krimom, ki ga je Rusija reintegrirala veliko bolj mirno kot je Hrvaška integrirala regije, ki so se želele svoj čas od nje odcepiti.

Engeljgart meni, da se hrvaški premier ne bi smel čuditi ruski oceni »izkušnje mirne reintegracije« tudi zaradi tega, ker se mnogi ne strinjajo, da bi bila ta uspešna, tudi če pogledamo na razmere po uporabi sile: »Nedavno so izbruhnili neredi zaradi cirilice, kar je pokazatelj, da obstajajo resni problemi s koeksistenco Srbov in Hrvatov, in to v vzhodni Slavoniji, ki jo je navedel kot primer,« izpostavlja strokovnjak.

Zakaj je bilo Plenkoviću tega treba?

Poleg razlage Nikite Bondareva, da hrvaški premier preprosto ni imel dobrega pregleda nad situacijo, je RBTH zbral še nekaj drugih mnenj.

Vodja ruske Agencije za strateške komunikacije Oleg Bondarenko, ki je eden od vodilnih ruskih strokovnjakov za Ukrajino, tukaj opaža tudi čustveno komponento: pripravljenost, da se zaradi »izgubljene glave« in »notranje evroatlantske solidarnosti« podpre uradni Kijev, ki je s svoje strani komaj čakal, da izkoristi Plenkovića za notranjepolitično propagando in prepričevanje svojih državljanov, da je »z nami ves svet«, kar Kijev vsak dan težje dokazuje svojemu prebivalstvu.

Ukrajinski državljani, celo tisti, ki so svoj čas podpirali Majdan, so sedaj v depresiji zaradi osiromašenja in neskončne »protiteroristične operacije« v Donbasu, zaradi korupcije, ki je po pobegu Janukoviča postala še veliko večja, zaradi pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo, ki je pod vprašajem po referendumu na Nizozemskem, pa tudi zaradi blokade nesrečnega »brezviznega režima« za Evropsko unijo, četudi je za ogromno večino ukrajinskih državljanov možnost potovanja v Evropo brez vize že izgubila vsakršen smisel. Prazne Plenkovićeve obljube o reintegraciji Donbasa in Krima, skorajšnjem ekonomskem razcvetu in drugih »evroatlantskih poslasticah« tako ukrajinskim prebivalcem zvenijo precej cinično, poudarja sogovornik.

Georgij Engeljgart po drugi strani verjame, da se je Plenković moral odločiti za tako nenadno zaostrovanje odnosov z Rusijo tudi zaradi nekih svojih dogovorov z Brusljem. Hrvat v odnosu do Ukrajine igra vlogo nekakšnega »dobrega policaja« v kontekstu vse večjega odpora proti Ukrajini, ki ga je pri evropskih partnerjih izzvala pasivnost Kijeva pri izpolnjevanju sporazuma iz Minska, odsotnost bistvenega napredka v izvajanju reform in korupcijska paraliza, ki je zajela celoten vladajoči sistem v tej državi. Ob tem je strokovnjak pozitivno ocenil zadržano retoriko predsednice Hrvaške Kolinde Grabar Kitarović glede Rusije. V Rusiji so si jo mnogi zapomnili po tem, da je med prvimi v krogu vodilnih evropskih politikov podprla operacijo ruskih zračno-vesoljskih sil proti Islamski državi v Siriji.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.