Zakaj so se pod Obamo tako pokvarili odnosi z Rusijo?

Pod Obamo niso bili odnosi z Rusijo vedno tako napeti. Ko je bil Obama leta 2008 prvič izvoljen, je ruski predsednik Medvedjev njegovo zmago takrat pozdravil s previdnim optimizmom.

Pod Obamo niso bili odnosi z Rusijo vedno tako napeti. Ko je bil Obama leta 2008 prvič izvoljen, je ruski predsednik Medvedjev njegovo zmago takrat pozdravil s previdnim optimizmom.

AP
Predsednik ZDA Barack Obama je začel svoj mandat z izjavami, da je potrebno izboljšati rusko-ameriške odnose, danes pa so ti odnosi na najslabši točki po hladni vojni. Nekateri strokovnjaki pravijo, da za poslabšanje odnosov niso krivi samo različni nacionalni interesi, nezaupanje, Krim ali Sirija, ampak se je vse skupaj začelo že z dogodki, kot je bilo strmoglavljenje Gaddafija v Libiji.

Barack Obama je na svoji zadnji tiskovni konferenci 19. januarja dejal, da si je vedno želel imeti konstruktivne odnose z Rusijo.

»Mislim, da je v interesu Amerike in sveta, da imamo konstruktivne odnose z Rusijo. Takšen pristop sem imel ves čas predsednikovanja,« je izjavil.

Ob koncu njegovega mandata se zdi, da so ti odnosi daleč od tega. Pika na i je bila nedavna poteza Washingtona, ki se je odločil za deportacijo ruskih diplomatov na podlagi obtožb, da Moskva spodkopava svetovni red.

Obama se je osebno v zvezi z Rusijo velikokrat izražal precej ostro, saj je kritiziral Moskvo zaradi njene politike do Ukrajine in »podpore morilskemu režimu« v Siriji. Po drugi strani pa je Kremelj obtoževal ZDA, da spodbujajo protiruska čustva in želijo imeti globalno prevlado.

Dobri nameni

V času vladavine Obame rusko-ameriški odnosi niso bili vedno tako napeti. Rusija s predsednikom Dmitrijem Medvedjevim je zmago 47-letnega senatorja iz zvezne države Illinois leta 2008 pozdravila s previdnim optimizmom. Obama je govoril o načrtih ponovne vzpostavitve dobrih odnosov z Moskvo, ki so se poslabšali avgusta 2008 z rusko-gruzinsko vojno, ki je izbruhnila zaradi vprašanja statusa Južne Osetije.

Ameriški predsednik Barack Obama in ruski predsednik Dmitrij Medvedjev se rokujeta na srečanju pred vrhom G20 v Londonu, 1. april 2009. Vir: APAmeriški predsednik Barack Obama in ruski predsednik Dmitrij Medvedjev se rokujeta na srečanju pred vrhom G20 v Londonu, 1. april 2009. Vir: AP

Velik pomen je imelo vprašanje morebitnega ameriškega nameščanja komponent protiraketnega ščita na Poljskem in na Češkem, kar je za Moskvo zelo občutljiva tema. Govorilo se je tudi o podpisovanja dogovora Novi START (dogovor o zmanjševanju strateškega jedrskega orožja).

Protiraketni ščit je pokvaril odnose

Proces »resetacije« odnosov z Rusijo, ki sta ga zagnala Obama in Medvedjev, se je začel pozitivno. Aprila 2010 sta predsednika podpisala Novi START in postavila jedrska pravila, ki bi morala veljati do leta 2021. Državi sta se dogovorili, da zmanjšata število jedrskih konic na 1550, število strateških izstreljevalcev za jedrske rakete pa na 700. Po besedah Obame so ZDA tudi pomagale Rusiji, da se je leta 2012 pridružila Svetovni trgovinski organizaciji.

Prvi močan udarec temu procesu je zadalo vprašanje evropskega protiraketnega ščita, je pojasnil Jevgenij Minčenko, predsednik komunikacijsko-svetovalne skupine Minčenko. »Kljub uspešnemu podpisu dogovora Novi START so Američani razkrili svoj načrt, da v vzhodni Evropi namestijo sistem protiraketne obrambe – takrat so se odnosi začeli slabšati,« pravi Minčenko, ki dodaja, da Washington ni uspel prepričati Moskve s svojimi zagotovili, da je ta sistem uperjen proti Iranu, ne pa proti Rusiji.

Aleksej Arbatov, predsednik programa za preprečevanje širjenja jedrskega orožja v moskovskem centru Carnegie, pojasnjuje: »ZDA so verjele, da je bil sistem protiraketne obrambe v vzhodni Evropi nujen predpogoj za nadaljevanje dialoga z Moskvo. Moskva pa je to videla kot oviro dialogu.« Dodal je, da je Obama ravnal pragmatično in v skladu z nacionalnimi interesi ZDA ter da tukaj ni šlo za kakšne osebne kaprice.

Gaddafi in protesti v Moskvi

Nato je nastopila serija dogodkov, ki so kumulativno poslabšali rusko-ameriške odnose. Najbolj kritična dogodka sta bila verjetno arabska pomlad in operacija zveze NATO v Libiji.

»Umor [libijskega voditelja Muammarja] Gaddafija je v Rusiji sprožil ogorčenje,« razlaga Arbatov. Državljanska vojna v Libiji in razpad države sta bila v očeh ruske oblasti posledica neodgovorne in nevarne politike Washingtona.

Naslednji mejnik v slabšanju dvostranskih odnosov so bile ruske parlamentarne volitve leta 2011 in protesti po njih. »Med protesti v letih 2011-12 so ruske oblasti začele verjeti, da se Američani jasno vmešavajo v ruske notranje zadeve,« je dejal Minčenko. Ko se je Vladimir Putin leta 2012 vrnil na položaj predsednika, pa so se odnosi z ZDA še bolj zaostrili, dodaja.

Arbatov verjame, da je uradna Moskva po Putinovi vrnitvi na oblast prvič po letu 1991 opustila »evropsko razvojno pot«, Rusija pa je sebe začela dojemati za evrazijsko državo, ki ji je vseeno, kaj si mislita Washington in Zahod.

Bilo je tudi nekaj sodelovanja

Državi sta se dokončno ločili leta 2014 s priključitvijo Krima in državljansko vojno v Ukrajini, pravi Minčenko. V ozemeljskem sporu z Rusijo je Washington podpiral Ukrajino in je proti Moskvi uvedel gospodarske sankcije, da bi se zoperstavil »ruski nevarnosti«. Putin je dejal, da je ponovni zagon odnosov padel v vodo že po dogodkih v Libiji, se pravi že dolgo pred Krimom.

Trenutna kriza v Siriji, v kateri Rusija podpira predsednika Bašarju al-Asada, ZDA pa oborožene upornike, je prav tako imela pomemben negativen učinek na rusko-ameriške odnose. Agresivna retorika je dosegla vrhunec jeseni leta 2016, ko je spodletel še en poskus reševanja sirskega konflikta.

»V rusko-ameriške odnose se je prikradel duh hladne vojne, ki se lahko spremeni v bogvekaj,« je oktobra (v ruščini) zapisal politični analitik Fjodor Lukjanov. Po drugi strani pa strokovnjaki opažajo, da sta državi tudi v času zelo slabih odnosov našli sposobnost, da sodelujeta pri nekaterih  vprašanjih.

»Pod Obamo in v času, ko se je Putin že vrnil na oblast, smo bili sposobni delati skupaj na iranskem jedrskem programu in uničevanju kemičnega orožja v Siriji. Vendar so takšni primeri sodelovanja predstavljali izjeme in so bili precej specifični. Splošno gledano sta državi takrat že šli vsaka svojo pot,« zaključuje Arbatov.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke