Zadnji sovjetski terorist

Vir: Ruslan Šamukov/RBTH

Aleksander Šmonov je gostoljuben človek. Na pragu nam ponudi čaj in tortico, povabi nas, naj vstopim brez, da bi odložil oblačila. Povabi me, naj se usedem, kjer mi je najbolj udobno. Iskreno rečeno se nisem mogel kam usesti: njegovo enosobno stanovanje je polno škatel s cunjami, nekatere ležijo celo na njegovi edini postelji. Sploh mi ni jasno, kje Aleksander spi ali jé (tudi v kuhinji nimaš kam stopiti).

Na koncu sem se z njim pogovarjal stoje. »Sem se preselil šele pred kratkim,« Šmonov opravičuje nered, nato pa z nami deli svoje načrte za prihodnost, ki so za 64-letnika sila nenavadni. »Pred enim mesecem sem prodal svoje stanovanje, z zasluženim denarjem sem si kupil stanovanje v novi hiši, vendar je sedaj še v fazi gradnje, zato zdaj začasno živim tukaj, v najetem stanovanju. Takoj, ko bo hiša dograjena, bom tudi tisto stanovanje prodal po veliko dražji ceni, kot sem ga kupil. Del denarja bom obdržal zase, s preostankom pa bom najel tri programerje, ki bodo obudili moj izum.«

Vir: Ruslan Šamukov/RBTH

Za izum, na katerem dela Šmonov že več let, neskromno pravi, da je »prodoren«. Zanj neuspešno poskuša dobiti patent, ki se uradno imenuje takole: »Metode za izumljanje, s katerimi lahko trije programerji zlahka sestavijo takšne računalniške programe, s katerimi lahko računalnik sam izumi mnogo izumov brez človeške pomoči«.

Zadnji terorist v Sovjetski zvezi ima skupno okoli dvajset takšnih izumov – in predstaviti mi poskuša vse. »Metoda za povišanje povprečnega življenjskega standarda vseh neposlovnežev iz Rusije za 2- do 3-krat v enem letu«, »Metoda za močno zmanjšanje števila in stopnje prevar kupcev«, »Metoda izboljšanja državljanov države in ustvarjanja kopij ljudi za to« in celo »Metoda za izboljšanje seksualnih zmožnosti moškega brez uporabe zdravil«, pri kateri je pod rezultatom navedena naslednja fraza: »za izboljšanje seksualnih zmožnosti moškega mora ta moški vedno (podnevi in ponoči) držati noge narazen«.

Vse kaže na to, da je za razliko od Viktorja Iljina, ki je streljal na Leonida Brežnjeva (prejšnji znan sovjetski terorist, ki so mu prav tako naložili prisilno zdravljenje namesto streljanja), zdravljenje Šmonova precej drago stalo.

Vir: Ruslan Šamukov/RBTH

Dvojčka, ki se ne poznata

Njuni zgodbi sta sicer nenavadno podobni. Tako kot Iljin se je tudi Šmonov rodil v Leningradu (danes Sankt Peterburg) in je bil popolnoma priden sovjetski državljan (doštudiral je tehnično šolo za gradbeništvo in arhitekturo, delal je kot inženir v tovarni) – vse dokler ni »spregledal«. »Leta 1975, ko je Brežnjev podpisal Helsinško listino, so na ozemlju Sovjetske zveze začasno prenehali dušiti valove radijskih postaj BBC in Glas Amerike. Takrat sem prvič slišal resnico o dogajanju v ZSSR, o preganjanju drugače mislečih, disidentov. In začel sem se zavedati, da je totalitarni režim grozen,« pripoveduje Aleksander.

Aleksander Šmonov s transparentom, pomlad 1990. Vir: M. Šarapov/RIA Novosti

Podobno kot Iljin je tudi Šmonov v Kremelj poslal pismo-ultimat, v katerem je zahteval neposredne državne volitve predsednika in parlamenta. Zaradi tega, ker ni dobil odgovora, se je odločil ubiti voditelja Sovjetske zveze, zaradi česar se je odpravil v Moskvo – na praznovanje 73. obletnice socialistične revolucije, ki je vključevalo demonstracije na Rdečem trgu in pozdrav Gorbačova s tribune na mavzoleju. »Ženi sem rekel, da bom na dači, malo bom poskrbel za vrt, sam pa sem se usedel na vlak in odšel v prestolnico.«

Aleksandra sem spraševal, ali pozna Iljina. Sankt Peterburg je verjetno edino mesto na svetu, kjer hkrati živita in se pozdravljata dva nekdanja terorista, ki sta izvedla atentat na državnega voditelja. »Ne, nisva se srečevala, njegovo zgodbo pa seveda poznam,« odgovarja Šmonov, ki je pokazal na  glavno razliko med njim in strelcem na Brežnjeva: »Jaz nisem delal sam, imel sem pomagača.«

Prijatelj ga je izdal

Šmonov je svojega pomagača spoznal v Leningrajski ljudski fronti. Do začetka 90. let se je zaradi drastičnega poslabšanja življenjskega standarda in novih možnosti za izpostavljanje resnice v medijih v Sovjetski zvezi razvilo močno protestno gibanje. V Moskvi in Leningradu so potekali protisovjetski shodi, na katerih se je zbralo po stotine tisoč ljudi.

Aleksander Šmonov na protestih v Kolpinu (predmestje Leningrada), pomlad 1990. Vir: M. Šarapov/RIA Novosti

Leningrajska ljudska fronta je bila uradno neregistrirana civilno-družbena organizacija, ki je zahtevala demokratizacijo državnega sistema in je štela okoli dva tisoč članov. Šmonov je vanjo vstopil leta 1989. Spomladi naslednje leto je na enem od zborov organizacije k njemu pristopil kolega in mu v šali omenil, da ima za primer revolucije pri sebi pištolo. »Takrat sem pomislil na pomagača. Nenazadnje bi načrt sam malo težko izvedel,« priznava Aleksander.

Ni mogel dolgo ugovarjati. »Tako sva se dogovorila: v dvoje bova hodila v koloni demonstrantov, ko bova vzporedno z mavzolejem, bom potegnil puško (tri tedne pred tem je Aleksander kupil lovsko dvocevko, op. RBTH) in ciljal na Gorbačova. Istočasno bo moj pomagač, da bi lahko lažje ciljal, izvlekel pištolo in zahteval, da se mi nihče ne približa, sicer bo streljal. Ko pa je bilo to res potrebno storiti, se je ustrašil. V zadnjem trenutku je preprosto odšel naprej s kolono demonstrantov. Potegnil sem orožje in praktično takoj so me zalotili. Snel sem varovalo, nameril, v tistem trenutku pa je neki narednik že uspel priteči do mene in prijeti puško za cev. Zato sta šli krogli mimo Gorbačova. Nato se je name spravila množica ...«

7. november 1990, Rdeči trg, proslava 73. obletnice oktobrske revolucije. Vir: Vladimir Musaeljan/TASS

Šmonova sem spraševal, zakaj si je izbral tako nenavaden cilj: zakaj ravno Gorbačov, ki je začel s perestrojko, odprl meje in ukinil cenzuro v medijih? Vendar je Aleksander neomajen: »Neposredno je kriv za smrt ljudi v Bakuju in Tbilisiju. Poti proti svobodi, ki jo je razglasil, se niti sam ni držal. V letu 1990 so me trikrat aretirali zaradi širjenja letakov, na katerih je bil samo poziv, naj ljudje ne glasujejo za člane CK KPSS.«

Vir: Kiril Poluhin

Tri mesece ni spal

Po neuspešnem atentatu so Šmonova odpeljali v Lefortovski zapor. »Tam sem odsedel en mesec, nato pa so me priznali za neprištevnega in me poslali na 'psihuško' (psihološko zdravljenje, op. prev.), čeprav sem deloval povsem zavestno. Preprosto niso hoteli, da bi iz mene delali narodnega heroja, zato so me razglasili za norega. In to kljub temu, da sem ob nakupu orožja uspešno opravil vse preiskave in dobil potrdilo o psihološkem zdravju,« se spominja.

O grozotah bivanja v mestni psihiatrični bolnišnici št. 6 Šmonov govori nenavadno mirno. »Razmere so bile kot v taborišču. Nisi mogel dihati, vsa okna in odprtine so bile zapečatene, zgradbe niso prezračili več let, ven pa nas niso spustili, čeprav je to zahteval zakon. O pogojih sem napisal tožbo na tožilstvo. Za to je izvedel glavni zdravnik, ki je prišel k meni v komoro in mi naravnost zabrusil: 'No, zdaj se pa pazi. Tablete ukinjamo, sedaj samo še težke injekcije.' Veste, kaj je moditen-depo? Takrat po injekciji ne moreš niti stati, niti sedeti, niti ležati. Telo ves čas trza. Injekcija pa drži cel mesec. Čez tri mesece sem materi napisal: 'Naredi nekaj, prepričaj zdravnika, daj mu podkupnino – samo izvleci me od tukaj.' Ves ta čas skoraj nisem spal. Na koncu je, ne vem, kako, le prepričala zdravnika in prenehali so mi dajati injekcije. Nisem se več pritoževal nad pogoji.«

Kako so prijeli Šmonova. Vir: Sergej Subotin/RIA Novosti

Življenje v megli

Da bi si vsaj malo opomogel od »zdravljenja«, je Šmonov po njegovih besedah potreboval pet let. Še prej pa je bilo treba zapustiti bolnišnico. »Ne vem, kaj me je rešilo. Moj oče je bil načelnik oddelka v milici, polkovnik. Delal je hrup, pisal je pisma na razne instance. Potem sem Jelcinu, ko je postal predsednik, napisal: 'Spoštovani Boris Nikolajevič, 90. leta sem zbral dvesto podpisov v vašo podporo, prosim vas, da olajšate mojo stisko.« Na zadnjem psihiatričnem pregledu (ti so potekali enkrat na pol leta in vedno sem dobil diagnozo 'delirij', se pravi 'napačno presojanje, ki se ne sklada z resničnostjo') sem se odločil pretvarjati, da priznavam svoje napake, češ da ne bi smel streljati na Gorbačova, da se kesam. Komisija je nato priznala, da sem v stanju remisije. In so me spustili.«

»Vendar vi ne priznavate svojih napak?« me je zanimalo. »Ne. Moj odnos do Gorbačova se ni spremenil.«

Vendar Mihailu Gorbačovu, ki bo 2. marca star 86 let, ni treba skrbeti. Človek, ki je želel njegovo smrt, se trenutno ukvarja s povsem drugimi stvarmi. 

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.