223. februarja 1917 so se delavke takrat še Predilnice Nevskega podale na ulice in zahtevale krajši delovni dan, zvišanje plač, konec motenj v oskrbi s kruhom in vrnitev njihovih mož, ki so se borili na frontah prve svetovne vojne.

Direktor tovarne je pozneje v svojih spominih zapisal, da je ženskam svetoval, naj se vzdržijo protestov, a ga niso poslušale. Nekaj dni pozneje se je ženskam pridružilo 36,000 delavcev Tovarne Putilova (tudi ta je dobila pozneje ime po Kirovu), ki so protestirali praktično 24 ur na dan. Do konca februarja je na ulicah protestiralo 240,000 delavcev. Imeli so podporo večine vojaških enot v mestu.

Ko jo vprašam, ali je zadovoljna s plačo, mi pravi: »Nikoli ne bo dovolj denarja, vedno bi imeli več. A se nimam kaj za pritoževati.«

Z Nino preračunava, koliko zapravi vsak mesec in za kaj. Mesečna vozovnica jo stane 2,900 rublev (46 evrov). Stroški za vzdrževanje stanovanja ji vzamejo 4,500 rubljev (71,5 evrov). Svojemu najstniškemu sinu da 10,000 rubljev (158,8 evrov) na mesec za zajtrk, filme, obleke in darila za sošolce. Njen mož je umrl že pred več leti. Sedaj živi sama z mamo, ki ima težave z zdravjem. Že ti osnovni stroški znesejo več, kot znaša Ninina plača. Ko jo vprašam, kako ji uspe vzdrževati družino, mi pravi: »Moja mati dobiva pokojnino, kar nam pomaga. Včasih si moram kaj izposoditi od sodelavcev do naslednje plače. A je v redu, nam uspe priti skozi.«

Ko vprašam Nino, kaj si misli o revoluciji leta 1917, mi pravi samo to, da je bilo takrat prelite veliko krvi, da so ubili carja in je »vse to slabo«, saj je »prelivanje krvi vedno slabo«. »Na splošno me politika ne zanima. Starša sta me vzgojila v Sovjetski zvezi in vsakič, ko je bilo težko, sta si rekla: 'Samo, da ni vojne.' In s tem se strinjam. Samo poglejte, kaj se dogaja v Ukrajini po njihovi revoluciji. Kri, revščina. Bolje, da gredo stvari naprej brez sprememb, kot pa da gremo skozi nekaj takega. Zgodovina se premika tako, kot sama hoče,« pravi ona.

Če primerjamo življenje pred revolucijo in današnje življenje v Rusiji, najdemo veliko vzporednic: car je precej trošil za obrambo, obstajala je trgovska blokada Nemčije, Avstro-Ogrske in Otomanskega cesarstva, prisotna je bila inflacija (do konca leta 1916 so bile cene trikrat višje kot pred vojno). V poročilu o razpoloženju prebivalstva je takratni šef policije na notranjem ministrstvu pisal, da so »ljudje najbolj jezni zaradi strašanskega naraščanja cen«.

Ko pa se pogovarjamo z ljudmi na ulici, vse te primerjave odpadejo. Velika večina ljudi, s katerimi smo se pogovarjali v Sankt Peterburgu, je proti revolucionarni dejavnosti, ne glede na razmere, čeprav mnogi med njimi niso zadovoljni s svojim življenjem in trenutno vlado. Nekateri pravijo, da prelivanje krvi ni sprejemljivo. Drugi pravijo, da je postopen razvoj boljši od revolucije, tretji pa preprosto ne vidijo nobene alternative trenutnemu režimu.

Pred stotimi leti so protestniki, med katerimi so večino predstavljali ateisti, skoraj uničili katedralo. Vlada je poskrbela za njeno zaščito šele 1935, ko so jo razglasili za zgodovinski spomenik. Sedaj vlada namerava vrniti katedralo Ruski pravoslavni cerkvi, skupaj z drugimi zgodovinskimi zgradbami, ki so nekoč pripadale cerkvi. Sankt Peterburg bomo zapustili le en dan pred uradno predajo ključev. Notri najdemo samo tri obiskovalce med molitvijo in še tri zaposlene v muzeju. Delavci muzeja nam povedo, da ne vedo, kaj bodo storili, če bodo izgubili svoje službe po zamenjavi lastništva. Ena od zaposlenih, Marija, je dodala, da so zadnje eksponate, med katerimi so tudi edinstvene fotografije dogajanja okrog katedrale med revolucijo, dali v shrambo in ne vedo, kaj se bo zgodilo z njimi.

Ko sem vprašal Marijo, ali bi danes sodelovala v revoluciji, da bi dobila nazaj svojo službo, ki jo obožuje in jo je imela 20 let, je kategorično odvrnila: »Vsekakor ne. V Rusiji revolucija vedno pomeni kri, drugače v tej državi ne gre. Smo ljudje, ki najprej nekaj storimo in šele potem razmišljamo. Za nobeno idejo ni vredno žrtvovati miru, tudi tega krhkega miru, ki med nami obstaja danes.«