Spomenik Potopljenim ladjam v Sevastopolu. Foto: Vladimir Astapkovič/RIA Novosti
Tri leta po priključitvi k Ruski federaciji smo se tudi pri RBTH odločili, da obiščemo polotok Krim in se na lastne oči prepričamo, kakšno je življenje na polotoku in ali so prebivalci srečni ali ne.
Letališče v Simferopolu, ki se nahaja 1230 km južno od Moskve, je trenutno edina neposredna povezava med Krimom in matico, zato letala tam pristajajo vsakih 10-15 minut. Polna so vsa brez izjeme, tudi moje.
Glede na to, da v transportnem smislu Krim ni najbolje razvit, ni nobeno presenečenje, da gradnja infrastrukture doživlja razcvet. Moskva si prizadeva za krepitev povezav Krima s celino, prav učinkovite transportna infrastruktura pa je ključni del omenjene strategije. V gradnji je železnica, ki naj bi začela obratovati že septembra 2017, poleg tega ne gre pozabiti niti na most čez ožino Kerč, ki naj bi ga dokončali konec naslednjega leta. Po njegovi zaslugi bo na Krim mogoče potovati tudi z avtomobili.
Trolejbus do Jalte vozi dve uri. Foto: Sergej Malihov
Zaenkrat je letališče edina vstopna točka, preko katere lahko obiskovalci Krim dosežejo neposredno iz kopenske Rusije. Takoj, ko na letališču pridem v dvorano za prihode, me obkrožijo taksisti, ki ponujajo svoje storitve. Ker jih zavrnem, zlonamerno sikajo za mojim hrbtom. Konkurenca je očitno trda, povpraševanje pa majhno, zlasti pozimi, ko je turistov malo.
Glavni konkurent taksistom je mestni trolejbus, s katerim je mogoče v dveh urah in pol doseči letovišče Jalta na južni obali Krima. Karta stane 129 rubljev (1,95 evrov), kar je precej ugodno v primerjavi s ceno za taksi, ki znaša 1,000 rubljev (15,7 evrov). Čas vožnje je približno enak, saj morajo tako taksiji kot trolejbusi voziti po isti razdrapani cesti, ki se dobesedno duši v prometu.
Ob poti je mogoče videti gore smeti. Slučajna sopotnika, učiteljica ruskega jezika Julija Minajeva, se šali, da jih niso pobirali že od leta 1959, ko je bil zgrajen trolejbus, na katerem sopihava po klancih.
“Ukrajina se nikoli ni ukvarjala s smetmi, to pa ne zanima niti Rusije. Kako odstraniti smeti? S trajektom? Na srečo so začeli vsaj popravljati cesto, ki letališče povezuje z mestom,“ je dejala Julija.
Izstopil sem v središču Simferopola, ki je s 336,460 prebivalci drugo največje mesto Krima, pred njim je samo Sevastopol. Leži v središču polotoka in je njegovo administrativno središče.
Lokalna tržnica. Foto: Sergej Melihov
V kontekstu polpretekle zgodovine je Simferopol najbolj problematično mesto. Poleg ruske večine v mestu namreč živi tudi precej Ukrajincev (12,07 % celotnega prebivalstva) in Krimskih Tatarov (8,31 %), za katere Zahod smatra, da so glavni zagovorniki vrnitve Krima v Ukrajino.
Vzdušje v mestu ni nič kaj počitniško, središče je gosto poseljeno z napol razpadajočimi stavbami še iz sovjetskih časov, zastavljalnicami, kreditnimi agencijami, ki ponujajo kredite v pičlih 15 minutah, ter barov z mesnimi zavitki v bližnjevzhodnem stilu.
V enega od lokalov vstopim po skodelico jutranje kave, vendar me natakarica – 40-letna ženska v škornjih z visoko peto, nogavicah in prozorni bluzi – ne želi postreči takoj. Po njihovih pravilih mora minimalni naročilo znašati najmanj 100 rubljev (1,4 evre). Ker kava stane samo 80 rubljev (1,3 evra), moram hočeš nočeš naročiti še hot dog.
Za sosednjo mizo kramlja skupina štirih žensk. Pristopil sem zraven in jim zaupal, da sem bil v Simferopolu zadnjič v mladosti in da zaenkrat nisem opazil, da bi se od takrat kaj dosti spremenilo. Ne samo odkar se je Krim priključil Rusiji, pač pa vse odkar je Ukrajina zapustila ZSSR.
“Dovolj je, da pogledate nas,“ odgovori ena od njih. “Srečne smo! Vrnile smo se domov, spet smo del Rusije. Naši otroci rastejo brez vojne. To je dovolj, da nam nariše nasmešek na obraz!”
“Ne poslušajte te norice. Nič se ni spremenilo,“ ji v besedo skoči prijateljica. “Samo cene so zdaj takšne, kot v Moskvi.”
Vrnem se za svojo mizo, same pa nadaljujejo z razpravo. Tako kot številni na Krimu se tudi one prerekajo, ali je življenje na Krimu po priključitvi k Rusiji postalo boljše ali slabše, vendar za to običajno ne ponudijo nobenega argumenta. V resnici ne znajo utemeljiti, zakaj govorijo, kar govorijo. Vse bolj kot ne ostaja na ravni čustev, osebnih zaznav, pogosto je vse na ravni razočaranja nad nekdanjo ukrajinsko ali aktualno rusko oblastjo.
Tržnica. Foto: Sergej Melihov
Ob kavarni je Krimska uprava prometne policije Ministrstva za notranje zadeve Ruske Federacije, kamor se odpravim, četudi nimam vseh potrebnih dokumentov. Bojim se, da mi brez dovoljenja oblasti in uradnih dokumentov iz Moskve nihče ne bo hotel dati intervjuja. Prijetno presenečen ugotovim, da so izjemno prijazni.
“Trenutno imamo precej več dela “ pravi Jelena, uslužbenka tamkajšnjega preiskovalnega oddelka, ne da bi me povprašala po novinarski izkaznici. “Ruski zakoni so precej drugačni od ukrajinskih, še posebej glede administrativnih prekrškov. Vse skupaj je zdaj bolj strogo. In Moskva zelo dobro pazi, da vse deluje po istih zakonih.”
Jelena se je rodila na Krimu, v mestu Feodosija. Javno službo je začela že v ukrajinski policiji, ki je pred tremi leti postala ruska policija. Takrat so vsem uslužbencem dali na voljo mesec dni, da se odločijo, ali bodo odstopili ali pa se bodo pridružili ruski policiji.
Vprašal sem jo, če se je kdo v njeni enoti odločil za odstop in se ni želel priključiti ruski policiji. “Niti eden. Vsi so bili veseli, da smo postali del Rusije. Večina ljudi tukaj sploh ni govorila ukrajinsko, so pa služili Ukrajini. Kako je to mogoče?”
“Kaj pa prisega?” sem jo vprašal.
“Zaobljubili smo se, da bomo služili ljudem in to tudi počnemo. Nobene razlike ni,” je odgovorila Jelena. Povedala je, da razlik med nekoč in zdaj tudi sicer praktično ni, s to izjemo, da zdaj domov včasih pride zelo pozno, ali pa sploh ne pride. Zato pa gradijo nove ceste, pove ponosno.
Vir: Sergej Melihov
V Simferopolu je na splošno veliko policistov in vojakov, kar je povezano zlasti s prehodom na bolj striktno rusko zakonodajo ter evforijo, povezano s priključitvijo k Ruski federaciji. Slednja je na Krimu še vedno prisotna. Večina prebivalcev prezira nekdanjo ukrajinsko oblast, bledi pa tudi fascinacija z rusko vlado, ki je Krim vrnila Rusiji.
Med razočaranimi so zlasti manjši trgovci, katerih kioske in stojnice je nova vlada odstranila praktično na vsem polotoku.
“Prej smo se morali dogovoriti samo z lokalnimi banditi, zdaj pa se moramo dogovarjati z banditi, s policijo in še z uradniki v Moskvi,“ je odkritosrčen eden od lastnikov ene od redkih še delujočih stojnic na Prospektu Kirova. “Zdaj je vse trikrat dražje. To je edina razlika.”
Odpravil sem se na obrobje mesta, kjer sem se srečal z Rifatom Bekirovim, lastnikom znamenite simferopolske restavracije Krimski Dvorik (Krimsko dvorišče). V njej se ponavadi zbirajo Krimski Tatari in Rifat je eden izmed njih. Povabil me je na večerjo, med katero mi ji zaupal, da je bil sprva skeptičen glede priključevanja Krima k Rusiji, zdaj pa je vesel, da je do tega prišlo.
Rifat Bekirov, lastnik restavracije. Foto: Legion Media
“Veliko je pozitivnih sprememb. Poglejte si na primer samo novo šolo na območju, kjer povečini živijo Tatari. Ukrajinci je niso uspeli dokončati v roku 10 let, Rusi pa so to uspeli v roku enega leta. Šola je opremljena na evropski ravni, ima računalniške kabinete in telovadnice. Poleg tega gradijo tudi most čez ožino Kerč, nov letališki terminal, novo mošejo. Še vedno je težko najti službo, so se pa zato povišale pokojnine.”
“Tisti Krimski Tatari, ki imajo dokazilo, da so bili deportirani (v času Stalina), prejmejo dodatek v višini 500 rubljev na mesec (7,8 evrov). Vse to je naredila ruska vlada. Ni slabo. Naši ljudje želijo vse in to takoj. Ampak kako je mogoče narediti vse naenkrat, če se več desetletij ni delalo nič?”
Rifat je zadovoljen tudi s tem, da po novem posluje v skladu z rusko zakonodajo. “Seveda je bilo na začetku težko za vse podjetnike: ponovna registracija, novi dokumenti, drugačna zakonodaja ... Na koncu se je izkazalo, da je zdaj lažje poslovati. Prej je davčna uprava desetkrat na leto izvedla davčni nadzor. Zdaj je manj pritiska države.”
Vprašal sem ga, od kod torej prihaja mit o velikem številu Krimskih Tatarov, ki so menda nezadovoljni z življenjem v Rusiji, na kar radi opozarjajo zlasti zahodni mediji in človekoljubne organizacije, kakršna je Amnesty International, ki je pred kratkim o tem ponovno izdala obsežno poročilo. Njegov odgovor je filozofski: “Nezadovoljne ljudi je mogoče najti pod vsako vlado. Moji ljudje so dejansko veliko dali skozi, zato so nezaupljivi do vsake vlade. Mojega deda so deportirali leta 1937. Tukaj je imel lastno tovarno čokolade. Skupaj z babico so ju poslali v srednjo Azijo. Danes teh problemov ni več. Treba je plačevati davke, ne kršiti ruske zakonodaje, ne promovirati skrajnih oblik islama in nobenih problemov ne boš imel.”
Njegov odgovor me ni v celoti zadovoljil, zato sem ga vprašal, ali mi lahko zaupa, kolikšen odstotek ljudi je zadovoljnih in kolikšen odstotek je nezadovoljnih, vsaj na podlagi njegovih lastnih opažanj. Voditelji Medžilisa (parlament krimskih Tatarov, ki je v Rusiji prepovedan), so eni najbolj gorečih nasprotnikov priključitve Krima Ruski federaciji, obstajajo pa tudi Krimski Tatari, ki delajo v novi mestni administraciji. Navedel je podatke, ki jih nisem pričakoval: 70 % zadovoljnih, 30 % nezadovoljnih.
Za letošnje leto še ni socioloških raziskav glede Krima, sodeč po javnomnenjskih raziskavi iz lanskega leta pa je s stanjem na polotoku zadovoljnih 78 % prebivalcev, 12 % je nezadovoljnih, 10 % pa je bilo neodločenih.
Omenjene številke sem pozneje slišal še večkrat, izjema je Sevastopol, kjer so mi celo proukrajinsko nastrojeni ljudje priznali, da velika večina prebivalcev podpira rusko vlado. Ko sem se poslavljal, je Rinat navrgel še eno frazo, ki jo ponavljajo celo tisti, ki niso zadovoljni z novim stanjem stvari: “Hvala Bogu, da ni vojne.”
Moja naslednja postaja je Jalta, glavno turistično letovišče na Krimu z vzdevkom “Mesto sreče”, na katerega opozarja že velik pano ob vstopu v mesto. Smeti je tukaj samo malenkost manj kot v Simferopolu. Ceste niso nič manj razdrapane, nivo turistične ponudbe pa je še vedno na nivoju Sovjetske zveze, se pravi, ne obstaja. Celo nakup hrane po 22. uri zvečer je še vedno velik problem. Ker na obali še niso postavili poletnih stojnic, pa v celem mestu obstajata smo dva bara in restavraciji.
Jalta – »Mesto sreče«. Foto: Sergej Melihov
Ljudi, ki so zadovoljni in nezadovoljni s tem, da je Krim postal del Rusije, je mogoče razdeliti glede na njihov poklic. Taksisti denimo ne skrivajo svojega nezadovoljstva. Vožnja skozi celotno mesto stane 150 rubljev (2,3 evre) in absolutno vsi vozniki, ki so leta 2014 glasovali za priključitev k Rusiji – pogovarjal sem se z več kot 20 – se pritožujejo, da se je njihov dohodek zaradi povišanja cen drastično znižal.
“Število turistov je praktično enako, njihova kupna moč pa je skorajda nična,“ mi je zaupal taksist. “Rusija sem pošilja ogromno število ljudi, ki jim bivanje plačajo podjetja. Tukaj bivajo brezplačno in ničesar ne kupujejo. Naš dohodek pa je odvisen ravno od tega, koliko trošijo turisti.”
Jalta. Foto: Sergej Melihov
Celo Andrej, član Jaltske ljudske milice in veteran vojne v Afganistanu, ki je leta 2014 čuval vladna poslopja in nanje dvigal ruske zastave, med vožnjo po mestu priznava: “Res so lepo uredili mestno obrežje. Hvala. Ampak kdo se bo po njem sprehajal? Rusi so nas zares razočarali. Vsi so kričali: ‘Krim je naš, odslej bomo hodili samo sem.‘ V resnici še naprej hodijo v Turčijo.”
Opomnil sem ga, da so za to verjetno krivi sami prebivalci polotoka, ki sedijo na zlatem rudniku, pa ne morejo pobrati niti smeti, prav tako so pogostokrat zelo nevljudni do obiskovalcev – to je nekaj, kar je zelo pogosto na področju storitev. Andrej zamomlja: “To je res ... Oblast je mogoče spremeniti v enem dnevu, desetletje pa potrebuješ, da spremeniš ljudi.”
Jalta, grafiti Pavla Kulešova, heroja Sovjetske zveze. Foto: Sergej Melihov
Ljudje, ki so zaposleni v panogah, v katere je Rusija investirala na milijarde rubljev, imajo povsem drugačno mnenje.
Po mnenju krimske ministrice za finance Irine Kiviko so celotne naložbe iz zveznega proračuna leta 2016 znašale kar 79.7 milijard rubljev oziroma 1.27 milijard evrov. V letošnjem letu bo ta številka narasla za 15 % oziroma za dodatnih 12 milijard rubljev.
Nekdanji pionirski tabor Artek, ki je bil tipičen sovjetski senatorij, je po novem bleščeč mednarodni otroški center s športnimi objekti in čistimi plažami. Na leto gosti več kot 5,000 otrok, zaradi svojega sodobnega videza pa štrli iz povprečja.
Bivši pionirski kamp "Artek" v današnjem času, 06/01/2016. Foto: Sergej Malgavko/RIA Novosti
Namestnica direktorja za izobraževanje Jelina Lutskaja zasluži 50,000 rubljev (787 evrov) na mesec in naravnost žari od sreče. “Putin je srček. Poljubite ga v mojem imenu. V treh letih je naredil to, česar Ukrajina ni bila sposobna v 20 letih. Pljuvali so na nas.”
Irina Belezerova, ki je bila rojena v Jalti, je v mestni administraciji zaposlena že več kot 15 let. Bila je ena od organizatoric referenduma in jo že misel na razočaranje nad rusko vlado spravi v slabo voljo.
“Nezadovoljni so tisti, ki nočejo delati! Ali pa tisti, ki so včasih podkupovali uradnike in so v Jalti lahko počeli, karkoli so pač hoteli. Samo nekaj let nazaj so na plaži zgradili odvratno nakupovalno središče, ki je povsem zakrivalo pogled na morje. Ljudje so bili nezadovoljni in so protestirali,“ je poudarila Belozerova. “Vendar pa nihče ni mogel storiti ničesar. Središče je hotel eden od lokalnih banditov. Lani so nakupovalno središče porušili. Pod rusko vlado je več javnega reda in miru.“
Irina Belozerova, Jalta. Foto: Sergej Melihov
O referendumu govori z odkritim navdušenjem: “Ne spomnim se, da bi bilo mesto kdaj prej tako srečno. Jaz in moji prijatelji smo jokali od sreče. Ko je bil Krim še del Ukrajine in sem videla ruski potni list, sem si v sebi vedno postavljala vprašanje: ’Kdaj ga bom imela tudi jaz?’ Moja hči je ukrajinski denar imenovala grivna-rubelj, čeprav je tega ni učil nihče. V vsem smo se počutili Ruse, živeli pa smo po tujih zakonih, svoje dokumente smo izpolnjevali v tujem jeziku.”
Sevastopol, končni cilj mojega potovanja, je v primerjavi s preostalim Krimom popolnoma drug planet. Mesto je čisto, pročelja zgradb so obnovljena in pobarvana na belo, obrežje je brezmadežno, po mestu se sprehajajo brezhibno oblečeni ljudje, mladina pa se v ničemer ne razlikuje od mladine v Evropi (vsaj na zunaj). Na ulicah jo je mogoče videti na rolkah, kolesih, skuterjih. Hrana je okusna.
Sevastopol. Foto: Sergej Melihov
Življenje tukaj je podobno življenju v majhnih mestih na jugu Francije. Prav v Sevastopolu se je z ogromnimi proruskimi demonstracijami spomladi leta 2014 začel proces secesije Krima. Še zdaj je mogoče najti sledi: ostanek improvizirane barikade, balkon, pobarvan v barve ruske trobojnice, rdečo sovjetsko zastavo, ki visi z okna, pentlja Sv. Georgija, ter portret Putina kot branilca Sevastopola, ki se razteza čez celo steno.
“Morali bi videti histerijo, ki je nekoč vladala tu, zdaj pa je izginila,” mi je zaupala vodička Julija, ena od redkih prebivalcev, ki se je leta 2014 protestno odpovedala ruskemu državljanstvu. Zdaj ima samo dovoljenje za bivanje, ki ga mora vsako leto podaljšati in s katerim se ne more uradno zaposliti. “Vedno sem se in še vedno se imam za Ukrajinko, pa čeprav sem se rodila v Orenburgu in že 39 let živim v Sevastopolu.”
Za svojo vodičko sem jo izbral zaradi njenega močno odklonilnega stališča. Sprehajala sva se vzdolž Trga admirala Nehimova, na katerem so leta 2014 oblikovali prve proruske zaščitne enote. Čeprav jo lokalni prebivalci zmerjajo z “izdajalko”, je sposobna priznati, da je po priključitvi k Rusiji v mestu več reda in miru, da imajo vedno elektriko in vodo in da v času, ko je bil Krim še del Ukrajine, to ni bilo vedno tako samoumevno.
Sevastopol. Foto: Sergej Melihov
“Ljudje obtožujejo Ukrajino, da ni dovolj pozornosti namenjala Krimu. Da ni razumela njihovih problemov. To drži. Kijev ni nikoli namenjal pozornosti Sevastopolu,“ je iskrena Julija. “In to je najbolj domoljubno rusko mesto na Krimu. Vedno je bilo tako. ‘Pridi, Rusija!’, ‘Vzemi nas, Putin!’, ‘Želimo se vrniti domov!’ Celo življenje sem poslušala omenjene slogane.”
Poskušal sem ugotoviti, koliko takšnih osamljenih ptičic, kot je Julija, živi na Krimu. “Na polotoku je živelo 1,000 takšnih ljudi. Polovica jih je že odšla. 1,000 od 400,000 je res kapljica v morje. Nisem bila presenečena, ko je naposled vendarle prišla ‘ruska pomlad’,” je jasna Julija.
Moskovčan Viktor Jevdokimov ima povsem drugačno zgodbo. Vse, kar je imel, je pustil v glavnem mestu in se preselil na Krim, da bi pomagal pri njegovem razvoju. “Res je, sem okupator, “ pove v smehu.
Skupaj z ženo Ksenijo in 11-letno hčerko Dano, ki bo kmalu dobila sestrico, smo se sprehajali po obrežju. V Moskvi je bila Ksenija del nasprotnega političnega tabora. Kot umetniška direktorica kluba Zavtra (Jutri) je leta 2011 dovolila, da so se v njem zbirali nasprotniki Putina, ki so sodelovali na velikem opozicijskem shodu na Blatnem trgu.
“Ko sem prvič prišla v Sevastopol, sem bila resnično zaskrbljena,“ mi je zaupala. “Doma sva s svojim domoljubnim možem imela velike spore o tem, kateri državi pripada Krim. Ko sem prišla sem, sem se na lastne oči prepričala, da je Sevastopol dejansko popolnoma rusko mesto oziroma ’mesto ruskih mornarjev’, kot mu pravijo. Govoriti, da je združitev v resnici okupacija, je v resnici velika neumnost. Ljudje so srečni, v mestu je polno fantastične energije in v tej zvezi, pa naj se sliši še tako čudno, je določeno vznemirjenje. Da ne govorim o luštnih mornarjih.”
Viktor Jevdokimov z ženo Ksenijo in hčerko Dano. Foto: Sergej Melihov
Viktor, ki je bil v Moskvi uspešen urolog, se je v Sevastopolu zaposlil kot natakar, kar pomeni, da je življenje začel praktično znova. Zaupal mi je, da je “ruska identiteta” zanj izjemno pomembna, pa četudi je izjemno sarkastičen, ko beseda nanese na prekomerno domoljubje. Viktor je zelo zgovoren in daje dragocen vpogled v razpoloženje in ozračje Krima.
“Pravzaprav tukaj ni več veliko domoljubja. Vzdušje je bolj mirno, evforija je izginila, nihče več ne pričakuje tistega čudeža, ki se bo prikazal iz zraka: češ plače se bodo povišale, hrana se bo pocenila, ulice pa bodo tlakovane z zlatom. Zdaj vsi dobro razumejo, da je za zabavo treba plačati.
Cene so zdaj na ravni moskovskih in veliko malih podjetij je moralo zapreti vrata zaradi sankcij in ruske zakonodaje. Turistov je manj. Leta 2014, na valu združitve, so vsi iz Rusije hodili sem, potem pa so se prestrašili, saj je raven storitev precej pod nivojem. Kljub temu so prebivalci Sevastopola hvaležni Rusiji.
“Za številne ljudi je bil jezik velik problem. Ukrajinski jezik so uvedli v šole, radijske postaje pa so bile prisiljene, da so oddajale v ukrajinščini. Ljudje so se vseeno vedno počutili Ruse. Trenutno je v mestu ena sama trgovina z napisom v ukrajinščini: Сільпо (Silpo). Še vedno deluje in nihče ji nič noče.”
Sevastopol. Foto: Sergej Melihov
Ksenija in Viktor nameravata prodati svoje stanovanje v Moskvi in kupiti hišo v Sevastopolu – zaenkrat jo najemata – ter tam odpreti lokal, ki bo med turisti postal najbolj priljubljen. “Ni veliko stvari, ki jih v življenju znam početi,“ v smehu pravi Ksenija.
Na mestno rivo se spušča mrak, ko harmonikar, oblečen v mornarja Črnomorske flote, začne igrati legendarno rusko vojaško pesem Črna je noč, ki ji sledi Dan zmage, četudi je šele marec in ne maj, ko v Rusiji praznujejo Dan zmage. Stare dame, ki obkrožajo glasbenika, strastno prepevajo skupaj z njim.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
