Zakaj je Rusija prodala Aljasko Združenim državam Amerike?

Pogled na Aljasko. Vir: Alamy / Legion Media

Pogled na Aljasko. Vir: Alamy / Legion Media

Tokrat bomo v rubriki Zakaj Rusija pojasnili, kako je lahko Rusija za drobiž prodala Aljasko Združenim državam Amerike, ki so z njo zelo dobro zaslužile.

Na spletni strani Bele hiše je bila objavljena peticija za rusko aneksijo Aljaske, ki je pred umikom s spleta zbrala več kot 35,000 podpisov. Številni še danes mislijo, da so Američani od Rusov Aljasko bodisi ukradli ali pa so jo najeli in je nikoli niso vrnili nazaj. Kljub razširjenim mitom je treba priznati, da je šlo za pošten posel, za katerega sta imela obe strani dobre razloge.

Aljaska pred prodajo

V 19. stoletju je bila ruska Aljaska središče mednarodne trgovine. V prestolnici Novoarhangelsk (danes Sitka) so trgovci prodajali kitajske tkanine, čaj in celo riž, ki so ga pred izumom hladilnika potrebovali na jugu ZDA. Zgradili so ladje in tovarne, kopali so premog. Ljudje so že vedeli za številna nahajališča zlata. Zdi se, da bi bilo noro prodati takšno ozemlje.

Ruske trgovce je Aljaska privlačila zaradi mroževih kosti (bile so tako drage kot slonove) in dragocenega krzna morske vidre, ki ju je bilo mogoče nabaviti pri poslovanju s tamkajšnjimi avtohtonimi prebivalci. Trgovina je potekala preko Rusko-ameriške družbe (RAC), ki so jo zagnali avanturisti – ruski poslovneži, pogumni popotniki in podjetniki 18. stoletja. Podjetje je nadziralo vse rudnike in nahajališča mineralov na Aljaski, lahko je neodvisno sklepalo trgovinske sporazume z drugimi državami, imelo je celo lastno zastavo in valuto – usnjene »marke«. Družba je dobila te privilegije od carske vlade, ki od nje ni samo pobirala visokih davkov, pač pa je imela v njej tudi veliko lastništvo – med delničarji Rusko-ameriške družbe smo lahko našli tudi carje in člane njihovih družin.

Ruski konkvistador

Aleksander Baranov. Vir: Getty Images / Fotobank
Glavni vladar v ruskih naseljih v Ameriki je bil nadarjeni trgovec Aleksander Baranov. Gradil je šole in tovarne, avtohtone prebivalce je učil saditi rutabago (švedsko repo) in krompir, gradil je trdnjave in ladjedelnice ter širil trgovino z vidrinim krznom. Baranov je sebi rekel »ruski Pizarro«, svoje naklonjenosti do Aljaske pa ni izkazoval samo s torbico, ampak tudi s srcem – oženil se je namreč s hčerko poglavarja Aleutov.

Pod Baranovim je imela Rusko-ameriška družba velikanske zaslužke: več kot 1,000 odstoten dobiček. Ko se je v starih letih upokojil in predal posle, ga je zamenjal kapitan poročnik Hagenmeister, ki je s seboj pripeljal nove zaposlene in delničarje iz vojaških krogov. Statut je po novem veleval, da smejo družbo voditi samo oficirji iz mornarice. Oficirji so si hitro prisvojili dobičkonosno podjetje, a so ga s svojimi dejanji potem tudi uničili.

Denar je pokvaril oficirje

Novi gospodarji so si izplačevali astronomske plače – navadni oficirji so zaslužili 1,500 rubljev na leto (podobno plačo so imeli ministri in senatorji), šef družbe pa je zaslužil 150,000 rubljev. Od lokalnih prebivalcev so kupovali krzno po polovični ceni. Zaradi tega so Eskimi in Aleuti v naslednjih 20 letih pobili skoraj vse morske vidre in tako prikrajšali Aljasko za najbolj dobičkonosno blago. Domačini so trpeli in so organizirali vstaje, ki so jih Rusi zatrli z vojaškimi ladjami, s katerih so obstreljevali obalne vasi.

Oficirji so začeli iskati nove vire prihodkov. Tako se je začela trgovina z ledom in čajem, toda nepremišljeni poslovneži niso niti tega organizirali razumno, da bi si znižali plače, pa je bilo zanje nepredstavljivo. Družba je tako začela prejemati državne subvencije – po 200,000 rubljev na leto. A niti to je ni rešilo.

Ček v vrednosti 7,2 milijona dolarjev za nakup Aljaske. Vir: Getty Images / FotobankČek v vrednosti 7,2 milijona dolarjev za nakup Aljaske. Vir: Getty Images / Fotobank

Ko je izbruhnila krimska vojna, v kateri so se Velika Britanija, Francija in Turčija postavile proti Rusiji, je bilo jasno, da ne more Rusija niti oskrbovati niti braniti Aljaske, saj so morske poti nadzorovale zavezniške ladje. Tudi obeti za kopanje zlata so bili bolj slabi. Obstajal je strah, da bodo Britanci blokirali Aljasko in bo Rusija tako ostala brez vsega.

Naraščale so napetosti med Moskvo in Londonom, odnosi z ameriškimi oblastmi pa so bili toplejši kot kadarkoli. Obe strani sta se praktično istočasno spomnili na idejo o prodaji Aljaske. Tako je ruski odposlanec v Washingtonu Eduard de Stoeckl v imenu carja odprl pogovore z državnim sekretarjem ZDA Williamom Sewardom.

Ruska zastava se ni hotela umakniti

Medtem ko so se birokrati pogajali, je javnost v obeh državah nasprotovala temu poslu. »Kako se lahko kar odpovemo zemlji, v katero smo vložili toliko naporov in časa za razvoj, zemlji, kamor je prišel telegraf in so našli nahajališča zlata?« so se spraševali v ruskih časnikih. »Zakaj bi Amerika potrebovala ta 'zaboj ledu' in 50,000 divjih Eskimov, ki za zajtrk pijejo ribje olje,«so se ogorčeno spraševali v ameriškem tisku.

Tega občutka niso imeli samo mediji. Tudi kongres je nasprotoval nakupu. Kljub temu sta 30. marca 1867 v Washingtonu, D.C., stranki podpisali dogovor o prodaji 1,5 milijona kvadratnih kilometrov ruskih posesti v Ameriki za 7,2 milijona dolarjev oziroma za okoli 4,74 dolarjev na kvadratni meter, kar je bila čisto simbolična vsota. Neobdelana zemlja v Sibiriji iste velikosti bi takrat na domačem trgu stala 1,395-krat toliko. Toda situacija je bila kritična – Rusi so bili tudi brez tega denarja pripravljeni tvegati.

Zemljo so uradno predali v Novoarhangelsku. Ob drogu z zastavo so se zbrali ameriški in ruski vojaki. Ob salutiranju s topovi se je začela spuščati ruska zastava. A se je zastava na vrhu droga zataknila. Na vrh je splezal mornar in jo vrgel dol, a je ta pomotoma pristala na ruskih bajonetih. To je bilo slabo znamenje! Američani so potem začeli z zasegom stavb v mestu, ki so ga poimenovali Sitka. Na stotisoče Rusov se je odločilo, da ne bodo vzeli ameriškega državljanstva. Območje so morali zapustiti s trgovskimi ladjami in so prišli domov šele naslednje leto.

Le malo časa je minilo, ko je iz »ledenega zaboja« začelo pritekati zlato: začela se je zlata mrzlica v regiji Klondike, ki je prinesla ZDA na stotine milijonov dolarjev. Samo 50 let pozneje se je Američanom nakup povrnil kar za 100-krat. Seveda je bilo to kot žalitev. Toda nemogoče je vedeti, kako bi se razvijali odnosi med največjima silama na svetu, če Rusija ne bi pravočasno zapustila problematične in neprofitabilne regije, iz katere so lahko ustvarili zaslužek samo nadarjeni in pogumni trgovci, ne pa birokrati iz mornarice.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.