V 19. stoletju je zelo brani ruski in svetovni pisatelj Nikolaj Gogolj zapisal, da je veliko noč nujno treba praznovati v Rusiji, saj je nikjer na svetu ne praznujejo tako kot oni. Pojasnil je, da so Rusi na nek način posebno osredotočeni nad splošno zmago nad smrtjo in je vsa ruska kultura v bistvu velikonočna, za razliko od zahodne kulture, ki ji je bolj blizu božič.
In prav zares je velika noč glavni krščanski praznik v Rusiji. Na ta dan, predvsem pa ob nočni procesiji in bogoslužju, prihajajo v pravoslavne cerkve celo tisti, ki drugače v cerkev sploh nič ne hodijo in morda niti ne razumejo povsem svojega odnosa z Bogom. Na nek način je velika noč najbolj demokratičen praznik Ruske pravoslavne cerkve, saj smejo pri procesijah sodelovati vsi – zadošča, da stopite okoli cerkve z gorečo svečo.
Verniki med velikonočnim bogoslužjem v katedrali Kristusa Odrešenika v Moskvi, 1. maj 2016 / Foto: Reuters
Mnogi Rusi mislijo, da katoliki skorajda ne praznujejo velike noči, temveč zgolj božič in vnebovzetje. V resnici se praznovanje velike noči med različnimi vejami krščanstva ne razlikuje preveč, pa še tiste razlike, ki obstajajo, niso tako bistvene.
Veliko noč združuje Rusijo in Zahod v veri v vstajenje Jezusa Kristusa, saj v to verjamejo (ali naj bi vsaj po idealu verjeli) tako pravoslavci kot katoliki in protestanti. Ne glede na način praznovanja nedelja ostaja osrednji dogodek Evangelija – gre za upanje, da bo nekoč vstal Kristus in vzel vernike v nebeško kraljestvo. Kristjani se po različnih državah tega veselijo vsak po svoje.
V prvi vrsti zahodne kristjane in pravoslavce loči koledarsko vprašanje: V Rusiji se ravnajo po julijanskem koledarju, ki ga je v 1. st. pr.n.št. uvedel Julij Cezar, na Zahodu pa po gregorijanskem, ki ga je uvedel papež Gregorij XIII. v 16. stoletju. Koledarja sta 13 dni narazen (do leta 2100 bo razlika znašala 14 dni).
Še v 14. stoletju je Cerkev sprejela pravilo, da se velika noč praznuje na prvo nedeljo po prvi polni luni po spomladanskem enakonočju (21. marec). Pravoslavci štejejo prvo polno luno po 21. marcu po julijanskem, katoliki pa po gregorijanskem koledarju. Dodatno težavo predstavlja okoliščina, da se včasih prva polna luna po 21. marcu pojavi ob različnih dnevih. Toda kljub temu velika noč v tretjini primerov pri katolikih in pravoslavcih pade na isti dan.
Papež Frančišek ob koncu nedeljske maše na Trgu sv. Petra v Vatikanu, 9. april 2017. / Vir: Reuters
Tudi brez velike noči bi se rimski papež in moskovski patriarh vedno pozdravila. Ko pa na koledarju sovpade praznovanje velike noči pri vseh kristjanih, kot letošnjega leta 2017, pa je to povod za izražanje bratskih čustev – naenkrat se vsi spomnijo na krščansko enotnost okrog enega Evangelija.
Mimogrede, večina ruskih protestantov (razen luteranske cerkve) praznuje veliko noč kar po julijanskem koledarju skupaj z Rusko pravoslavno cerkvijo. Ameriške in grške pravoslavne cerkve so prešle na nov slog in praznujejo praznik skupaj s katoliki, a vseeno štejejo dan velike noči po julijanskem koledarju. V Rusiji se Cerkev strogo drži starega julijanskega koledarja, saj bi »novi slog« lahko vnesel razkol in razburil konservativce.
Velika noč je za pravoslavce zelo čustven praznik. Po napornih bogoslužjih v tednu pred veliko nočjo in strogem postu se ob polnoči, po procesiji in prepevanju molitev, duhovnik ustavi na ulici pred zaprtimi vrati hrama. Tedaj duhovnik odpre vrata in s tem simbolično odpre vrata groba Gospodova ter razglaša vsem, da je Kristus vstal od mrtvih.
Z vsemi, ki so prišli, si izmenjuje pozdrave: »Hristos voskres! Voistinu voskres!« To ustvari globok vtis. V noči nad hišami, nad vasmi in nad tlemi letijo radostni vzkliki zbrane množice. Veliki ruski pesnik Aleksander Puškin je pisal, da rad hodi za veliko noč v cerkev, ker tam sliši glas ruskega naroda.
Eve, 3 leta, se igra med cvetlicami pred prihajajočim Velikonočnim festivalom v vrtovih Kew Gardens v zahodnem Londonu, 30. marec 2017 / Vir: Reuters
Če so na Zahodu ob veliki noči v modi zajčki in jajca, pa so v Rusiji priljubljeni velikonočni keksi. No, če smo iskreni, so keksi v tem času priljubljeni tudi v Evropi, saj obstaja masa receptov za italijansko velikonočno peko, ki se uspešno prodaja tudi v Rusiji. Edinstvena ruska tradicija je priprava sladke velikonočne slaščice iz skute z rozinami in začimbami v obliki piramide, ki simbolizira Gospodov grob.
Velikonočne igrice so v Rusiji podobne kot v mnogih evropskih državah. Od 19. stoletja sta imeli Rusija in Nemčija dolgo skupno tradicijo »kotaljenja jajc«, ki ga sedaj organizirajo tudi na travniku pred Belo hišo v ZDA. V Rusiji je dobila tradicija poseben zagon – v trgovinah prodajajo posebne potke z naklonom, po katerih kotalijo jajca (če ga prikotališ do konca, lahko za nagrado dobiš darilo). Pogosto organizirajo dvoboje, ko jajca tolčejo enega ob drugega in gledajo, katero bo močnejše in bo ostalo celo ter katero se bo razbilo. Gospodinje tekmujejo, katera bo bolj originalno okrasila jajca, ki si jih nato med seboj podarjajo (tudi znamenita Fabergejeva jajca je car Nikolaj II. podaril za veliko noč).
Po sedemtedenskem velikem postu je velikonočna miza brez dvoma polna raznih mesnih jedi, vendar značilne živali, kot je na primer božična gos, v primeru velike noči ni. Tudi pred revolucijo 1917 so pripravljali veliko različnih jedi – od polnjene svinjine do mesa divjih ptic.
Morda se vam do zdelo nenavadno, toda obstaja tudi žalostna stran velikonočnega praznovanja. Iz sovjetskih časov je ostala tradicija, da se na velikonočno nedeljo obiskuje pokopališča, grobove sorodnikov, tam pa ljudje jedo jajca in tortice ter pijejo alkohol. V sovjetskem času se Ruska pravoslavna cerkev ni poskušala boriti proti temu običaju, saj ni imela možnosti za to, oblasti v Sovjetski zvezi pa so z veseljem zamenjale verski praznik s »polpismenim« (seveda mišljeno s stališča krščanske vere) branjem imen prednikov na pokopališčih – samo da ne hodijo v cerkev.
Žal Cerkev tudi danes ne uspe izkoreniniti te tradicije. Ljudje trmasto hodijo ob veliki noči na pokopališča, pozivov duhovščine, naj počnejo na ta dan kaj drugega, pa ne slišijo. Lahko pa bi ta običaj razlagali tudi na drug način: v dobi ateizma je narod našel način, da je bil pravoslaven tudi takrat, ko ni bilo cerkev in župnij.
Moskovčani na pokopališču Mitino na velikonočno nedeljo. / Georgij Kurolesin/RIA Novosti
Dr. Roman Lunkin je predstojnik Centra za verske študije na Inštitutu za Evropo pri Ruski akademiji znanosti.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
