»Še zdaj pogosto sanjam o vojni, o njej pa ne morem govoriti, ne da bi jokal«

Kim Nikolajevič Jaskin, veteran Velike domovinske vojne

Vir: Jevgenija Marija Škonda

»Še zdaj pogosto sanjam o vojni, o njej pa ne morem govoriti, ne da bi jokal«

»Ime mi je Jaskin Kim Nikolajevič. Rodil sem se leta 1924. Sem Moskovčan. Leta 1941 sem končal osmi razred in na deveti dan vojne so učence 8., 9. in 10. razreda — tudi mene — poslali na Brjansko fronto, da bi kopali jarke in udarne jame. Leta 1942 so me vpoklicali v vojsko in me poslali na vojaško vseučilišče. Leta 1943 sem šolo zaključil (med vojno je bilo šolanje bolj intenzivno in skrajšano) in že kot poročnik sem se s skupino vojakov vrnil na Brjansko fronto.

Proslava ob Dnevu zmage v Murski Soboti, 9. maj 2017. Vir: Tadej Kirinčič, mariborinfo

Razporedili so me v četrto gardijsko armijo in me imenovali za poveljnika protitankovskega voda, s katerim smo se odpravili na del fronte, kjer so bili aktivni tanki. 1. maja 1943 se je pod Voronežem začela bitka. Kaj naj vam povem? Šel sem čez celo Ukrajino. Za osvoboditev Ukrajine sem prejel dve nagradi. Šel sem čez celo Moldavijo, Romunijo in vstopil na Madžarsko. Postal sem poveljnik protitankovske čete. Boril sem se na prvi bojni liniji! Fronta je ogromna. Do sto kilometrov. Prva bojna linija je na čelu fronte. Na prvi bojni liniji sem bil dve leti. Mesec dni pred koncem vojne so me poslali na učenje v Moskvo. Zaradi bolezni (bil sem ranjen) nisem prišel do akademije, pač pa so me poslali v bolnico.

Vojna ... To je nekaj, kar je zelo težko opisati. Ko slišim, kaj pripovedujejo tisti, ki so tako kot jaz sodelovali v vojni, zelo pogosto pravijo nekako takole: ’Z desne strani nas je napadala ta in ta vojska … z leve strani smo podpirali to in to fronto’ in tako dalje … Sam sem bil poslan na eno samo točko. Nisem vedel, kdo je na moji desni. Nisem vedel, kdo je levo. Moja naloga je bila, da na tankovski poti likvidiram vse tanke, ki prihajajo, s tem, da naša četa sploh ni imela tehničnih sposobnosti za boj proti velikimi tankom. Po zaslugi skupnih prizadevanj smo jih vseeno uspeli uničiti. To je zelo nevarno in zelo težko delo — boriti se v prvih bojnih vrstah. Na Kurski tankovski poti sta se nam približevala dva Tigra. Težavam navkljub smo ju uspeli odbiti. Takrat sem bil ranjen v nogo. Na Dnepru je bilo 400 tankov. Skupaj z drugimi sem sodeloval pri odbijanju tankovskih napadov.

Pod Budimpešto je potekal zadnji boj, ki so nam ga pripravili »hitlerjevski vojaki« med II. svetovno vojno. Njihova obrambna linija se je imenovala Margarita, o tem lahko berete v učbenikih zgodovine. Nemci so dobili nalogo, da Ruse utopijo v Donavi. Vendar smo uspeli premagati tudi to oviro. Prvič smo se umaknili nekoliko nazaj (tak je bil ukaz glavnega poveljnika), drugič pa smo v bitki zmagali. Vidite, takšna je bila moja služba. Po vojni sem bil poveljnik enotam, malim bataljonom in ločenim vodom. Svojo kariero sem zaključil v Štabu državljanske obrambe Sovjetske zveze.

Eden od mojih spominov je takšen: ležimo na zemlji, vstati ne smemo, saj je orožje sovražnika uperjeno proti nam. Ko zaslišiš ukaz, da je treba vstati in iti naprej, s puško v rokah in drugim orožjem — to je manifestacija junaštva. Ne vidiš vseh tistih tisočih krogel, ki ti šumijo okoli glave, pač pa se pomikaš naprej in ne obračaš pozornosti na eksplozije bomb, da ne omenjam krogel. Prav takrat je do izraza prišlo junaštvo naših vojakov, ki so kljub vsemu šli naprej.

Vojna — to je nekaj zelo težkega in grdega. Osebno denimo ne prenašam, da imam na sebi mokra oblačila … Ko je med vojno padal dež, ti pa si na prvi bojni liniji in nimaš nobene zaščite, ne jarkov ne bunkerjev, potem preprosto ležiš v vodi. Ko moraš iti naprej v dežju, ti voda teče v škornje, ki postanejo polni vode. Postali so tako težki, da je bilo nemogoče hoditi.«

Mešik Vitalij Valentinovič, veteran Velike domovinske vojne

Vir: Jevgenija Marija Škonda

»Sem Mešik Vitalij Valentinovič. 5. marca 1935 sem se rodil v Ukrajini, v mestu Bahmač (Ба́хмач— mesto v Černigovski oblasti). Ob začetku vojne sem imel 6 let. Ko so se prvi vlaki odpravljali na fronto (živeli smo nedaleč od železniške postaje), smo jih pospremili otroci, stari od 6-7 let, in jim zaželeli zmago. Strah nas je bilo, da se bo vojna prehitro končala in je ne bomo mogli zares občutiti.

Na 22. dan vojne so napadli naše mesto, v napadu pa je umrla tudi moja mati. Kot medicinska sestra je delala na medicinski postaji, ki so jo odprli na železniški postaji. Nekaj dni pred tem napadom me je ded vzel s seboj v mesto Nežin (Не́жин, ukr.Ніжин)— upravno središče Černigovske oblasti Ukrajine). Očeta so seveda mobilizirali. 14. septembra so v mesto vstopili Nemci in nemudoma so se začele aretacije. Najprej so se lotili Judov, potem pa so na vrsto prišli sovjetski delavci. Na trgu so se pojavile vislice. Ljudi je postajajo čedalje bolj strah. Zapomnil sem si dogodek iz prvih dni prihoda Nemcev: Deda ni bilo doma, mimo našega doma je šla kolona Nemcev. Kar naenkrat so se od udarca škornja vrata odprla, na vratih pa sem zagledal pet ljudi z uperjenimi pištolami: ’Matka, jajca, mleka, špeha!’ Moja babica jim je odgovorila, da mleka ni, ker nimamo krave, špeha tudi ne, ker nimamo svinj, jajc pa tudi ne, saj so kokoši še majhne (na dvorišču so se pasle male kokoši).

Eden od njih se je zasmejal in s strojnico začel kositi po piščancih. Vzel je pet mrtvih živali in jih odnesel na travnik. Eden od njih je vstopil v hišo in vzel posodo … Hotel je vzeti gramofon, vendar je bil pretežak, s cevjo … Vrgel ga je. Pripravili so piknik in dolgo jedli … Potem so prejeli ukaz, zato so hitro vstali in odšli. Moja babica se v sovjetskih časih ni nikoli križala, ko pa so odšli, pa se je pokrižala in rekla: »Vse kaže, da nam je Bog za grehe poslal te barbare.«

Naš travnik se je v nekaj urah spremenil v kup smeti in ostankov, poškodovanega pohištva (iz katerega so Nemci delali stranišča tako, da so v stole vrezovali luknje). Naslednji dan so vsem ukazali, da moramo oddati radijske sprejemnike, lovsko orožje in gramofone ter sporočiti, kjer so Judje. Z velikimi črkami je bilo napisano: »ČE NE BOSTE IZPOLNJEVALI UKAZOV, BOSTE USTRELJENI.«

Kolono Judov so vozili v taborišča izven mesta. Začele so se usmrtitve in kaznovanja. Slišati je bilo mogoče streljanje. Na trgu so viseli obešeni ljudje. Šele decembra 1941 smo slišali, da so bili Nemci premagani pri Moskvi in ljudem je takoj postalo lažje. Pojavili so se letaki, ubiti Nemci, zažgani nemški avtomobili … Začeli so delovati partizani. Leta 1943, tudi 14. septembra, je v mesto vstopila Rdeča armada, ki nas je osvobodila izpod Nemcev. Ded je bil že mrtev. Tudi moj oče je umrl na fronti. Po osvoboditvi sva se z babico preselila v drugo mesto, k sorodnikom. Da je prišla zmaga, smo izvedeli takole: 9. maja zgodaj zjutraj je po ulici tekla ženska (družina je imela radio), ki je na vse grlo kričala: »Konec je, konec je!« Tako smo izvedeli, da se je vojna končala.

Veterana sta z nami delila tudi svoje vtise o Sloveniji: »Slovenija je čudovita, neverjetno lepa dežela! Lepa dežela in čudoviti ljudje! Slovencem želiva, da bi varovali in čuvali svojo prekrasno naravo, svojo prečudovito domovino! Vsem Slovencem se želiva zahvaliti, ker skrbno in pozorno skrbite za grobove vojakov. Ob našem obisku smo obiskali številne grobove sovjetskih in ruskih vojakov, in želiva poudariti, da so vsi v brezhibnem stanju! Takšno spoštovanje spomina na junake se dotakne duše. Zelo sva vesela, da sva v Sloveniji srečala res dobre prijatelje, da sva občutila naše slovansko bratstvo ter prijazen in pozoren odnos. Tej lepi deželi in njenim čudovitim ljudem želiva blaginjo in dobro počutje!«

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.