Smrt na zasneženem Uralu: Najbolj skrivnostna tragedija v ruski zgodovini

Arhivska fotografija
Februarja 1959 je v zasneženih uralskih gorah umrla skupina pohodnikov pod vodstvom Igorja Djatlova. Okoliščine smrti devetih mladih ljudi so tako čudne, da ljudje o njih razpravljajo še danes, teorije pa segajo vse od snežnega plazu do operacij ameriške tajne službe.

Gora Holatčahl se nahaja globoko na severnem Uralu, 550 km severno od Jekaterinburga, mesto samo pa je od Moskve oddaljeno 1416 km. Ime gore v jeziku plemena Mansi pomeni "mrtva gora" ali "gora mrtvecev". Po legendi je bilo v starodavnih časih tam ubitih 9 lovcev, zato se najbolj vraževerni gore izogibajo, sploh pa ne hodijo tja v skupini devetih.

Za plemensko legendo ne bi nihče izvedel, če ne bi ta leta 1959 čisto zares oživela. V noči s 1. na 2. februar je devet pohodnikov (sedem moških in dve ženski) nenadoma zbežalo iz šotora, ki so si ga postavili na pobočju gore. Še vedno ni znano, kaj jih je privedlo do tega, da so v naglici pustili za seboj vse svoje stvari, celo svojo obutev in sredi zimske noči zbežali na prosto, kjer je bilo – 30 stopinj Celzija. "Skupina Djatlova" noči ni preživela.

Iskalna skupina je trupla petih ljudi opazila konec februarja in v začetku marca, približno kilometer in pol stran od njihovega šotora. Še štiri mrtve so našli maja, ko se je začel topiti sneg. Trije od devetih naj bi umrli zaradi poškodb, ki jim jih je "prizadejala velika sila", ostali pa so zmrznili. Ena od žensk ni imela oči in jezika, ko so jo našli. Na nekaterih vzorcih njihovih oblačil so ugotovili sledi sevanja, ki je dvakrat presegala dovoljene vrednosti.

Celo danes, 60 let pozneje, informacije o »zadevi Djatlov« ostajajo tajnost na zvezni ravni. Vir: Varvara GrankovaCelo danes, 60 let pozneje, informacije o »zadevi Djatlov« ostajajo tajnost na zvezni ravni. Vir: Varvara Grankova

Luknje v preiskavi

Sovjetski preiskovalci, ki so se ukvarjali z "zadevo Djatlov", so sprva sumili, da za smrtjo skupine stojijo lovci plemena Mansi, razburjeni, ker so pohodniki hodili po njihovih svetih gorah, ali pa prestopniki, ki so zbežali iz bližnjega zapora. Obe verziji so zavrnili, saj pobegov iz zapora v mesecih pred tragedijo niso zabeležili, pa tudi pot, po kateri je Djatlov peljal svojo skupino, ni vodila proti svetim goram Mansijev. Prav tako na truplih ni bilo vidnih sledi orožja, po podatkih preiskave pa je bil šotor razrezan z notranje strani – najverjetneje so jo razrezale žrtve same, ko so skušale pobegniti.

Že konec maja 1959 so kazenski postopek zaključili. Uradno pojasnilo smrti pohodnikov je bilo zelo nedefinirano: "spontana sila, pred katero se pohodniki niso mogli ubraniti". Mnogi amaterski raziskovalci menijo, da je oblast želela zadevo hitro pomesti pod preprogo, kar pa je le še bolj spodbudilo ljudsko domišljijo.

Mnogi so prepričani, da je skupina umrla zaradi snežnega plazu ali udora, vendar reševalci, ki so sodelovali v iskalni akciji, niso opazili nobenih sledov naravne katastrofe, saj so smučarske palice, s katerimi so pritrdili šotor, še vedno stale pokonci. Prav tako ni jasno, zakaj bi se v primeru plazu spustili po pobočju navzdol namesto prečno, kakor bi ravnal vsak izkušen pohodnik.

Skrivnostna testiranja?

Priče, ki so se februarja in marca 1959 nahajale v gorah nedaleč stran od prelaza Djatlova, so poročale o nenavadnih atmosferskih pojavih, nekakšnih ognjenih kroglah in sijočih točkah, ki so se premikale po nebu. Del raziskovalcev je zaradi teh pojavov in sledov sevanja na oblačilih začel trditi, da je ZSSR na območju prelaza Djatlova izvajala skrivna testiranja vesoljskih ali vojaških raket.

Tako je nastala teorija, da je turiste prekril oblak strupenega plina, ki je nastajal pri izgorevanju nosilne rakete, zaradi česar so zbežali iz šotora. Pojavlja pa se vprašanje, zakaj so "djatlovci" bežali tako daleč stran – tiste dni je na prelazu pihal veter, ki bi oblake hitro razpihal stran.

Spet ti Američani

Niti ena skrivnostna tragedija v Rusiji ne mine brez domnev o vmešavanju domačih ali tujih tajnih služb in tudi uralska tragedija ni izjema. Pisatelj Aleksej Rakitin v svojih raziskavi "Smrt, ki gre po sledeh" podrobno piše o številnih poskusih tujcev, da bi razvozlali uganko, vendar zavrne vsakega posebej in nato ponudi svojo teorijo, da so skupino uničili ameriški agentje.

Po njegovi razlagi so bili v skupini tajni agentje KGB-ja, ki bi se morali srečati z Američani in izvesti "nadzorovano primopredajo" lažnih vzorcev radioaktivnih oblačil. V zadnjem trenutku so zahodni agentje prevaro odkrili in ubili tako sovjetske agente kot ostale pohodnike.

Kritiki Rakitinove teorije se sprašujejo: Zakaj bi sovjetska tajna služba organizirala to "nadzorovano primopredajo" na uralskih gorah, ko pa bi lahko agentje dosti lažje ostali neopaženi v velikem mestu? In zakaj se niso Američani potrudili skriti telesa ubitih, namesto, da so jih preprosto pustili tam?

Vprašanja brez odgovorov

Poleg opisanih teorij jih obstaja še veliko več, npr. ta, da so pohodnike ubili agentje KGB in se tako znebili naključnih prič raketnih testiranj. Ali pa, da je posebna enota Ministrstva za notranje zadeve pohodnike zamenjala za pobegle zločince. Ali pa, da sploh niso bili ubiti, ampak da jih preprosto popadla psihoza, zaradi katere so iz šotora stekli v gotovo smrt. Morda pa jih je napadla divja zver …

Pisatelj Boris Akunin je v svojem blogu zapisal, da podporniki katere od teh teorij "zelo prepričljivo kritizirajo druge hipoteze, svoje pa ne branijo preveč prepričljivo". Vsak se poslužuje le teh dejstev, ki se skladajo z njegovimi predstavami o pravilnem odgovoru na nerešeno vprašanje, za ostale pa se preprosto ne zmeni.

Verjetno ne bomo nikoli izvedeli, kaj se je zares zgodilo na gori Holatčahl. Eduard Rossel, nekdanji guverner Sverdlovske pokrajine, je na začetku letošnjega leta dejal, da so podatki o incidentu danes, skoraj 60 let po tragediji, "skrbno varovana skrivnost na federalni ravni".

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.