Helmut Kohl: Kancler, ki je prepričal Moskvo v združitev Nemčije

Helmut Kohl je vodil nemško vlado 16 let, od leta 1982 do 1998. V tem času je uspel sodelovati tako z zadnjim sovjetskim voditeljem Mihailom Gorbačovom kot s prvim ruskim voditeljem Borisom Jelcinom. Oba ga nista mogla prehvaliti, čeprav je Kohl srdito zastopal nemške interese, kot jih je razumel sam.

Najprej je pokvaril odnose z Moskvo

»Človek z ogromno življenjsko energijo in trdno osebnostjo,« se je nekdanjega nemškega kanclerja spominjal prvi predsednik ZSSR in zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, ki ga je označil tudi za »pametnega politika in odprtega, iskrenega človeka«. Kot se spominja sam Gorbačov, odnosi med voditeljema ter odnosi med Bonnom in Moskvo niso bili tako skladni. »Kohl je javno, v milo rečeno nespoštljivi obliki razglasil našo perestrojko za propagandni trik. Zaradi tega demarša je prišlo do zamrznitve odnosov med ZRN in ZSSR,« je navajal Gorbačov.

Pa tudi potem, ko so se odnosi med državama izboljševali, je bilo konec 80. let 20. stoletja med Moskvo in Bonnom veliko stvari, ki bi lahko sprožile konflikt. Vse so zadevale vprašanje združitve Nemčije, ki je prišlo na dnevni red s perestrojko v ZSSR in postopnim izgubljanjem nadzora nad situacijo s strani oblasti v Nemški demokratični republiki (NDR). Kohl in Gorbačov sta imela sprva različne poglede, kako reševati nemško vprašanje.

Helmut Kohl prejema nagrado Kvadriga od nekdanjega sovjetskega predsednika Mihaila Gorbačova na levi, Berlin, 3. oktober 2005. Vir: AP

Gorbačov si premisli

Novembra 1989 je Kohl pred nemškim parlamentom predstavil program »10 točk«, ki je predvideval združitev ZRN in NDR ter ustanovitev konfederativne države. Korak ni bil usklajen z Gorbačovim, čeprav sta, kot se je spominjal, oba voditelja načeloma bila pripravljena razpravljati o takšnih pobudah. V Moskvi takrat niso bili pripravljeni na to, da bi se na evropskem zemljevidu pojavila združena Nemčija. Že dva dneva po nastopu Kohla je Gorbačov javno sporočil nemškemu zunanjemu ministru Hansu Dietrichu Genscherju, da je »potrebno izjaviti naravnost, da gre za ultimat zahtev proti samostojni in suvereni državi«, izjavo kanclerja pa označil za »politično blodnjo«.

Nato pa je konec januarja 1990 prišlo do pravega obrata v razpoloženju, saj je Gorbačov priznal, da je združitev Nemčije postala neposredna praktična naloga. Nekateri raziskovalci sklepajo, da je prelom povezan s prošnjo sovjetskega voditelja Kohlu z začetka januarja. Moskva je prosila Bonn za pomoč z živili Sovjetski zvezi v vrednosti nekaj sto milijonov mark. Vse bolj razrušeno sovjetsko gospodarstvo ni več moglo nahraniti države. Kohl je odgovoril pozitivno.

Tik pred obiskom Kohla v Moskvi, 10. februarja, je Gorbačov dejal nemškemu kanclerju, da »o vprašanju enotnosti nemške nacije … odločajo sami Nemci«. Moskva je tako dejansko dala zeleno luč politiki nemškega kanclerja za združitev države. Ni čudno, da je Kohl na tiskovni konferenci v sovjetski prestolnici izjavil, da je prišlo do »preboja« glede enotne Nemčije.

Članstvo Nemčije v zvezi NATO

Tako kot pri vprašanju absorbiranja vzhodne sosede s strani gospodarsko bistveno močnejše Zvezne republike Nemčije, je Kohl uspel dobiti svoje od Gorbačova tudi pri problemu članstva Nemčije v zvezi NATO. V Moskvi so sprva vztrajali pri neblokovskem in nevtralnem statusu države, a so potem pristali na članstvo Nemčije v Severnoatlantskem zavezništvu.

Do tega je prišlo med obiskom Kohla v ZSSR v juliju. Kohlov svetovalec Horst Teltschik se spominja, da je kancler ob prihodu v Moskvo zahteval od Gorbačova, da združena država vstopi v NATO, ob tem pa zagrozil, da bo drugače takoj zapustil Sovjetsko zvezo in odpovedal načrtovano skupno potovanje na Severni Kavkaz. Gorbačov je tudi tokrat popustil. Sovjetski voditelj je dal soglasje umiku sovjetskih enot iz Nemčije, Bonn pa je v zameno ponudil Moskvi finančno pomoč. Spet so predvidevali tudi dobavo živil.

Po besedah nekdanjega sekretarja centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze Valentina Falina je Gorbačov pred srečanjem Kohla prosil za »tri do štiri milijarde mark«, z besedami, da »nima s čim hraniti ljudstva«. Po mnenju nekdanjega aparatčika bi lahko dosegli še bistveno višje vsote, saj bi lahko ZSSR od Nemčije dobil več kot 100 milijard mark, poleg tega Sovjetska zveza ni uspela zagotoviti neblokovskega statusa združene ZRN, prav tako je Moskva pristala, da v zahodnem delu Nemčije ostane taktično jedrsko orožje ZDA. To so označili tudi za »največji triumf Nata«.

Ruski predsednik Vladimir Putin na srečanju s Kohlom (desno) v rezidenci Novo-Ogarjovo v bližini Moskve. 2. februarja 2006 je bivši kancler prišel v Rusijo na praznovanje 75. rojstnega dneva Borisa Jelcina. Vir: AP

Kohl in Jelcin

Po razpadu Sovjetske zveze in umiku Gorbačova s ključnih političnih pozicij v državah je Helmut Kohl vzpostavil odnose tudi z njegovim naslednikom v Kremlju, prvim ruskim predsednikom Borisom Jelcinom. Decembra 1992 se je zgodil prvi obisk Kohla v zdaj že Ruski federaciji. Skupaj sta imela nemški kancler in Jelcin okoli 20 srečanj. Ruskemu voditelju je bilo v interesu ohranjanje konstruktivnih odnosov z Nemčijo in do nje ni spreminjal politike, ki jo je začrtal že predhodnik. Pod Jelcinom so sovjetski vojaki zapustili ozemlje Nemčije.

Ko je Jelcin leta 2007 umrl, je Kohl njegovo smrt označil za težko izgubo in izjavil, da se »z zadovoljstvom spominja o naših človeških, srčnih in politično neprecenljivih srečanjih, med katerimi se je izkazal za zanesljivega partnerja in zvestega prijatelja«. Sam Jelcin je prav tako nemškega kanclerja večkrat poimenoval za svojega prijatelja. Vdova prvega ruskega predsednika Naina Jelcina je ob izrekanju sožalja ob smrti Kohla izjavila, da je bil »človek, ki je naredil tako veliko za razvoj enakopravnih odnosov med svojo državo in novo, demokratično Rusijo«.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.