Ameriški miti o drugi svetovni vojni

Mnogi Američani so trdno prepričani, da je njihova država odločilno pripomogla k zmagi nad Nemčijo in Japonsko v drugi svetovni vojni in da bi Hitler brez ameriške pomoči zmlel Sovjetsko zvezo. Na internetu lahko pogosto preberemo izjave Američanov v stilu "mi smo rešili Ruse in cel svet pred Hitlerjem" in to celo v raznih različicah. Danes tudi mnogi Evropejci trdijo podobno.

Seznam enot Wehrmachta kaže, da je bilo med celotno drugo svetovno vojno skupno na bojnem polju uničenih in s seznama izbrisanih 130 nemških kopenskih divizij. Od tega je 104 divizije (skoraj 80%) porazila prav sovjetska vojska.

Američani imajo seveda vso pravico, da so ponosni na dosežke svoje države v vojni. ZDA so v sodelovanju z državami Commonwealtha dosegle najpomembnejše zmage v boju proti pomorskim in zračnim silam Japonske ter povzročile resno škodo vojni in industrijski mašineriji nacistične Nemčije. Pomembno vlogo so ZDA odigrale tudi v oskrbi ZSSR z orožjem in prevoznimi sredstvi, dragocenimi industrijskimi materiali, zdravili in hrano v času vojne.

Združene države Amerike so iz svetovne vojne izšle kot velesila, ki dominirajo na večjem delu zemeljske krogle. Za vse te uspehe je Amerika plačala relativno majhno ceno, vsaj v primerjavi z ZSSR. Umrlo je 322.200 ameriških prebivalcev in to večinoma vojakov, medtem ko se vojno dogajanje skorajda ni dotaknilo ozemlja države. Ob vsem tem so se ZDA tudi izognile padcu življenjskega standarda lastnega prebivalstva. Prav nasprotno, njihovo gospodarstvo je v vojnem obdobju zabeležilo intenzivno rast. Vendar pa ni nikakršnih osnov, na podlagi katerih bi si lahko Amerika pripisovala tudi nekatere druge zasluge v vojni, razen teh, ki ji pripadajo.

Mit št. 1: "Arzenal demokracije"

Ameriški kongres je marca 1941 sprejel zakon o izdaji ugodnih namenskih kreditov za kupovanje orožja in drugih vojnih materialov od ZDA. Kredit so lahko dobile države, katerih "obramba deli interese ZDA", s tem da so odpisali dolg za orožje in materiale, ki so bili uporabljeni tekom vojne. Ta sistem je dobil naziv "Zakon o posojilu in najemu".

Če v obzir vzamemo celotno strateško sliko druge svetovne vojne, lahko trdimo, da je do izkrcanja angleško-ameriških čet v Normandiji leta 1944 prišlo zato, da ne bi dovolili sovjetskih četam, da same dosežejo zmago nad Wehrmachtom.

Velika Britanija je prva dobila takšno ameriško pomoč in jo uporabljala do konca druge svetovne vojne (31,4 mrd. dolarjev, medtem ko se je ZSSR zadolžila samo za 11,3 mrd. dolarjev).

Zakon o posojilu in najemu so šele 7. novembra 1941 razširili tudi na ZSSR, čeprav so z dobavo začeli že prej, ko sta posebni predstavnik ZDA in angleški minister za vojno industrijo, William Averell Harriman in William Beaverbrook, 30. septembra 1941 obiskala Moskvo in podpisala prvi dokument o dobavi materiala.

Ameriška pomoč Sovjetski zvezi je bila pomembna, ko govorimo o proizvodih, kot so npr. mesne konzerve (480% skupne sovjetske proizvodnje v tem obdobju), barvne kovine (76-223% za različne kovine), živalska maščoba (107%), volna (102%), avtomobilske gume (92%) in eksploziv (53%). V velikem številu so dobavljali tudi tovorna vozila (375.000), džipe (51.000), bodečo žico (45.000 ton), telefonske kable (1,2 mio km), telefonske naprave (189.000). Kar se tiče najpomembnejših vrst orožja, je bilo uvoženih 12% tankov (v primerjavi s številom tankov, ki jih je proizvedla ZSSR), 20% bombnikov, 16% lovcev, 22% bojnih ladij, posebej pa je potrebno izpostaviti dobavo 445 radarjev.

"Poslednji udarec meča", ki je prisilil Japonce, da kapitulirajo, niso bile jedrske bombe, ampak prav vstop ZSSR v vojno proti Japonski.

Dejstvo je, da tekom leta in septembra 1941, ko je bilo Sovjetski zvezi najtežje, še ni bilo dobave po prej omenjenem zakonu. Nemške čete, ki so se približevale Leningradu in Moskvi, so bile zaustavljene izključno s sovjetskim orožjem. Res je, da je ameriška pomoč sovjetskim silam v večjih količinah prišla šele v drugi polovici 1943 in je precej pospešila končni zlom nemških nacističnih čet na vzhodni fronti, napačno pa bi bilo zaključiti, da brez te pomoči zmage sploh ne bi mogli doseči.

Mit št. 2: "Bitka za Normandijo je določila izid vojne"

Vstop ameriških in britanskih čet v severno Francijo se je začel 6. junija 1944. Temu dogodku na Zahodu pripisujejo lastnosti prelomnega trenutka v drugi svetovni vojni, vendar pri tem ne upoštevajo dejstva, da je Wehrmacht od decembra 1941 že doživel številne odločilne poraze na vzhodni fronti.

V ŠTEVILKAH74% izgub je doživela nemška vojska v boju proti ZSSR, kar je trikrat več v primerjavi z boji proti 25 državam skupaj50% divizij nemške vojske se je borilo zgolj v bitki pri Kurski, dvakrat več kot na celotni zahodni fronti 1943800.000 vojakov je Nemčija izgubila samo v bitki pri Stalingradu, sedemkrat več kot na celotni afriški fronti

Nemške čete so na vzhodu od novembra 1942 branile svoje strateške položaje, 1944 pa je sovjetska armada osvobodila večino ozemlja ZSSR, ki ga je Nemčija zavzela in je na mnogih mestih že dosegla državne meje Sovjetske zveze. Končni izid vojne je bil že znan in ta izid je bil določen prav na vzhodni fronti.

Boji v zahodni Evropi 1944-1945 po svojih razsežnostih niso bili niti blizu tega, kar se je dogajalo na vzhodni fronti in to ne samo v obdobju 1941-1943, ampak tudi v zadnjih dveh letih vojne. Sovjetsko-nemška fronta je bila vse do 9. maja 1945 glavna fronta v Evropi.

Januarja 1945, ko je Nemčija vložila maksimalen napor na zahodni fronti zaradi ofenzive v Ardenih, so enote Wehrmachta štele komaj 73 divizij, medtem ko se je istočasno na vzhodu nahajalo 179 divizij. Proti sovjetskim četam so angažirali 80% aktivne nemške vojske, 68% njene artilerije, 64% tankov in 48% letal Luftwaffe. Tudi v zadnjem letu vojne so se glavne sile nemške kopenske armade borile na vzhodu in ne na zahodu.

Mit št. 3: "ZDA so same razbile Nemčijo na zahodu in Japonsko na vzhodu"

Namen mita o odločilni vlogi ZDA v drugi svetovni vojni je zmanjšati vlogo ZSSR in tudi drugih članih protifašistične koalicije, tj. držav Commonwealtha in Kitajske. Ko teče beseda o območjih, kjer so se bojevale ameriške čete, moramo upoštevati, da so se vedno bojevale v okviru koalicije in niso vedno tvorile njihovo večino.

Nacistična vojska je samo v bitki za Stalingrad izgubila 7-krat več vojakov kot na celotni afriški fronti in 27-krat več kot v bitki pri El Alameinu, največji bitki afriške fronte. Vendar pa se v mnogih zahodnoevropskih učbenikih za zgodovino ti dve bitki enači.

ZDA so vzhodno od Atlantika vstopile v vojno šele z izkrcanjem v severni Afriki 8. novembra 1942, vendar takrat niso udarile po nemških silah, temveč po Italiji in vichyjevski Franciji. Sile Commonwealtha so v obdobju 1940-1942 v severni Afriki same odbile niz napadov sil osi. Angleška zmaga pri El Alameinu oktobra in novembra 1942, ki je bila prelomna za Sredozemlje, je bila izbojevana, še preden so prispele ameriške čete.

Kopenske sile britanskega imperija so bile na Zahodu in v Tihem oceanu do leta 1944 precej številčnejše od ameriških. To razmerje se je začelo spreminjati po izkrcanju v Normandiji. V bitki za Atlantik je bila odločila zmaga britanske vojne mornarice, ki je uničila 525 nemških podmornic, medtem ko jih je ameriška le 174.

Američani so se v azijsko-tihooceanskem območju borili skupaj z Avstralci in britanskimi kolonialnimi četami Indije. Prav tako pa ne smemo zanemarjati Kitajske kot pasivnega, vendar stalno prisotnega dejavnika, na katerega je Japonska neprekinjeno usmerjala več kot polico svojih kopenskih sil in precejšnje število letal. Tako so zavezniki s skupnimi močni, in ne zgolj zaradi Američanov, dosegli zmago nad Japonsko.

Zaradi vseh teh podatkov vloge ZDA v koalicijskih silah ne moremo smatrati kot popolno dominantne, niti na tistih frontah druge svetovne vojne, kjer so zahodni zavezniki imeli odločilno vlogo.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.