Groza, občudovanje in prezir: Nemci o Rdeči armadi

TASS
Predstave nacistov o narodu Sovjetske zveze, čigar državo so napadli 22. junija 1941, so bile plod ideologije, ki je Slovane uvrščala v nižjo vrsto ljudi. Vendar pa so že v času prvih bojev dobili priložnost, da ponovno razmislijo o svojih stališčih. RBTH vam predstavlja dokumentirana pričanja in vtise vojakov, oficirjev in generalov nemškega Wehrmachta o sovjetskih vojakih, ki so mešanica šoka, groze, občudovanja in prezira.

"Moj komandant je bil dvakrat starejši od mene in se je kot poročnik že boril proti Rusom pri Narvi leta 1917. 'Tukaj bomo našli svojo smrt, na teh neskončnih prostranstvih, kot Napoleon,' je govoril z neprikritim pesimizmom. 'Zapomnite si ta trenutek, Mende, to je konec nekdanje Nemčije.'" (Erich Mende, nadporočnik 8. šlezijske pehotne divizije o pogovoru, ki ga je imel v zadnjih trenutkih miru pred začetkom vojne proti Sovjetski zvezi 22. junija 1941.)

Človek ne more verjeti svojim očem. Vojaki Rdeče armade so goreli v plamenih in nadaljevali s streljanjem iz žarečih hiš.

"Že v prvem boju se je obnašanje Rusov drastično razlikovalo od obnašanja Poljakov in zaveznikov, ki so utrpeli poraz na zahodni fronti. Rusi so se brez omahovanja branili tudi takrat, ko so bili obkoljeni." (General Günther Blumentritt, poveljnik štaba 4. armade.)

"Boj za trdnjavo je bil hud, bilo je veliko izgub … Tam, kjer smo uspeli potisniti Ruse nazaj ali pa jih z pregnati z dimom, so se hitro pojavile nove sile. Prihajali so iz kleti, hiš, kanalizacijskih cevi in drugih začasnih skrivališč in natančno ciljali, tako da so se naše izgube nenehno povečevale." (Iz bojnih poročil 45. pehotne divizije Wehrmachta, ki bi morala zavzeti trdnjavo v Brestu. Divizija je imela 17 tisoč vojakov in je napadla garnizon trdnjave z 8 tisoč vojaki. Samo v prvih 24 urah boja na ozemlju Rusije je divizija izgubila skoraj toliko vojakov in oficirjev, kot jih je izgubila tekom vseh 6 tednov bojevanja v Franciji.)

Pogum je drznost, navdahnjena z duhovnostjo. A upornost, s katero so se boljševiki branili v svojih bunkerjih v Sevastopolu, je neka vrsta živalskega instinkta in bilo bi skrajno narobe, da jo dojemamo kot rezultat boljševističnega pogleda na svet ali vzgoje. - Joseph Goebbels.

"Ti metri so se spreobrnili v neprestan oster boj, ki ni pojenjal od prvega dne. Vse naokrog je bilo že razrušeno skoraj do temeljev, od zgradb ni ostal niti kamen na kamnu. Minerji jurišne skupine so se zbrali na strehi zgradbe točno pred nami. Nosili so eksplozivna polnila na dolgih palicah in jih spuščali skozi okna zadnjega nadstropja in tako uničevali mitralješka gnezda, vendar brez uspeha - Rusi niso popuščali. Zasedli so kleti, tako da jih naš artilerijski ogenj ni mogel doseči. Vidiš eno eksplozijo, potem še eno, sledi dobra minuta tišine in oni spet začnejo streljati." (Poročnik Schneiderbauer, komandir voda 55 milimetrskih protitankovskih orožij 45. pehotne divizije o bojih na južnem otoku trdnjave pri Brestu.)

Friedrich-Wilhelm von Mellenthin, general-major tankovskih enot, poveljnik štaba 48. tankovskega korpusa, kasneje poveljnik štaba 4. tankovske armade. Vir: Javna domena.
"Z gotovostjo lahko rečemo, da niti eden zahodni kulturnik nikoli ne bo dojel ruskega karakterja in ruske duše. Poznavanje ruskega karakterja lahko služi kot ključ za razumevanje borbenosti ruskega vojaka, njegove premoči in metod bojevanja na bojnem polju. Neomahljivost in duševno stanje borca sta vedno prvostopenjska dejavnika v vojni in sta pogosto pomembnejša od številčnosti in oboroženosti vojske … Nikoli ne moremo vnaprej napovedati, kaj bo Rus storil: praviloma gre iz ene skrajnosti v drugo. Njegov karakter je neobičajen in kompleksen, tako kot ta ogromna in nepojmljiva država. Včasih je v ruskih pehotnih bataljonih nastala zmeda po prvih strelih, ampak naslednji dan so se te iste enote borile s fanatično odločnostjo. Celotno gledano, so Rusi vsekakor odlični vojaki in ob dobrem poveljevanju so nevaren nasprotnik." (Friedrich-Wilhelm von Mellenthin, general-major tankovskih enot, poveljnik štaba 48. tankovskega korpusa, kasneje poveljnik štaba 4. tankovske armade.)

"Na vzhodni fronti sem srečal ljudi, za katere lahko rečem, da so posebna rasa. Že prvi napad je bil boj na življenje in smrt." (Hans Becker, tankist 12. tankovske divizije.)

"V času napada smo naleteli na lahki ruski tank T-26 in ga takoj zadeli s 37 mm topom. Ko smo prišli bližje, se je ruski vojak izvlekel iz kabine tanka in začel streljati na nas s pištolo. Hitro smo ugotovili, da mu je naša granata odtrgala noge, ampak on je tudi brez nog streljal na nas!" (Iz spominov artilerijca protitankovskega topa med prvimi urami vojne.)

Zvečer smo pokopali neznanega ruskega vojaka. Sam je stal ob topu in dolgo ciljal kolono tankov in pehote in tako umrl. Vsi so občudovali njegov pogum. Polkovnik je na grobu rekel, da bi osvojili cel svet, če bi se führerjevi vojaki borili tako kot ta Rus. […] Vendarle je Rus, ali je potrebno takšno občudovanje? - Iz dnevnika nadporočnika 4. tankovske divizije Henfelda.

"Kakovost sovjetskih pilotov je daleč nad pričakovanji … Srdit in masiven odpor ni v skladu z našimi prvotnimi predpostavkami." (Otto Hoffmann von Waldau, general-major, poveljnik komandnega štaba Luftwaffe, zapis v dnevniku 31. junija 1941.)

"Skorajda nismo imeli nobenih ujetnikov, ker se Rusi niso predajali in so se vedno borili do zadnjega vojaka. Naš borbeni duh se ne more primerjati z njihovim …" (Iz intervjuja vojnega dopisnika Curzia Malaparta z oficirjem tankovske enote vojaške skupine "Center".)

" … V tanku so ležala trupla hrabre posadke, ki smo jo prej zgolj ranili. Globoko nas je pretreslo njihovo junaštvo in pokopali smo jih z vsemi vojaškimi častmi. Borili so se do poslednjega diha in to je bila samo ena majhna drama velike vojne. En težki tank nam je cela dva dneva blokiral pot, ampak sedaj je spet prehodna …" (Erhard Raus, polkovnik, komandir bojne skupine "Raus" o tanku KV-1, ki je onesposobil nemško kolono tovornjakov, tankov in celotno artilerijsko baterijo. Posadka tanka, 4 sovjetski vojaki, so zadrževali prehod bojne skupine cela dva dneva, 24. in 25. junija.)

"Izgube so grozljive, neprimerno večje od tistih v Franciji … Danes je pot naša, jutri jo bodo zavzeli Rusi, potem spet mi in tako naprej. Nisem videl ničesar hujšega od teh Rusov. Pravi psi! Nikoli ne veš, kaj pričakovati od njih. In le od kod jim vsi ti tanki in vse ostalo?!" (Iz dnevnika vojaka vojaške skupine "Center", 20. avgust 1941. Po takšni izkušnji se je v nemški vojski hitro prijel rek: "Bolje je trikrat napasti Francijo, kot enkrat Rusijo".)

"Nisem pričakoval ničesar podobnega. Peterica je napadla cel bataljon. To je čisti samomor." (Besede majorja Neuhofa, komandirja 3. bataljona 18. pehotnega polka vojaške skupine "Center". Ko je bataljon z 800 vojaki uspešno prebil obmejno obrambo, ga je napadel odred s petimi sovjetskimi borci.)

"Mojbog, kaj nam bodo ti Rusi storili? Dobro bi bilo, le bi nas nekdo tam na vrhu poslušal, če ne bomo vsi pocrkali." (Fritz Ziegel, desetnik, iz pisma domov 6. decembra 1941.)

Iz dnevnika nemškega vojaka:

"1. oktober. Naš jurišni bataljon je dosegel Volgo. Natančneje, do Volge je ostalo le še kakih 500 metrov. Jutri bomo na drugi obali in vojna bo končana."

"3. oktober. Zelo močan odpor, ne moremo obvladati teh 500 metrov. Stojimo na meji nekakšnega silosa z žitom."

"6. oktober. Prekleti silos. Ne moremo se mu približati. Izgubili smo več kot 30% ljudi."

"10. oktober. Od kod se vzamejo ti Rusi? Silosa ni več, ampak vsakič ko se mu približamo, začnejo streljati na nas, kot da so pod zemljo."

"15. oktober. Hura, osvojili smo silos. Od našega bataljona je ostalo 100 ljudi. Izkazalo se je, da je silos branilo 18 Rusov, našli smo 18 trupel." (Nemški bataljon je štel okoli 800 ljudi.)

Joseph Goebbels. Vir: Zvezni arhiv Nemčije.
"Borili so se do zadnjega, niti ranjenci nam niso pustili blizu. En ruski vodnik brez orožja in s strašno rano na rami se je na naše vrgel z minersko lopato, ampak je takoj umrl. Norost, prava norost. Borili so se kot zveri in umrlo jih je na desetine." (Hubert Korala, desetnik bolničarske enote 17. tankovske divizije, o bitkah vzdolž linije Minsk-Moskva.)

Iz materinega pisma vojaku Wehrmachta: "Dragi moj sin! Morda pa le najdeš košček papirja, da se javiš domov. Včeraj je prišlo pismo od Josa. Pri njemu je vse v redu. Pravi: "Prej sem si strašno želel, da bi sodeloval v napadu na Moskvo, sedaj pa bi se rad izvlekel iz tega pekla'."

Polna verzija besedila je objavljena na portalu Fonda strateške kulture.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.