»Posnel sem vse ruske predsednike«

Osebni arhiv
Urednica naše hrvaške redakcije se spominja svojega očeta Sergeja Grigorjana, ki je snemal voditelje Sovjetske zveze in Rusije.

Sergej Grigorjan in Konstantin Černenko – ruski politik, voditelj ZSSR in generalni sekretar KPSZ od 13. februarja 1984 do 10. marca 1985. Vir: Osebni arhivSergej Grigorjan in Konstantin Černenko – ruski politik, voditelj ZSSR in generalni sekretar KPSZ od 13. februarja 1984 do 10. marca 1985. Vir: Osebni arhiv

Moj oče Sergej Grigorjan je bil eden od najbolj izkušenih in prepoznavnih ruskih snemalcev. Snemal je Brežnjeva, Jelcina, Putina in Medvedjeva. Bil je na najvišjih gorah sveta, živel je na Madžarskem in v Mehiki, zmrznili so mu prsti, boril se je proti razbojnikom, snemal je na najbolj vročih krajih na svetu. Živel je na televizijski postaji, snemanjih in poslovnih potovanjih … Ko sem pisala te spomine in zbirala fotografije, so me kontaktirali mnogi kolegi z vsega sveta in mi izpovedali neobičajne zgodbe o običajnem človeku, ki je bil vedno na drugi strani objektiva.

Diamanti v Bangladešu

V 70-ih letih je oče delal kot snemalec za Centralno televizijo v Bangladešu. Ker je šlo za državo z nestabilnimi političnimi razmerami in težkim podnebjem, je bila tam njegova plača zelo visoka. Modri ljudje so svetovali očetu, naj si kupi diamantni prstan – nikoli ne veste, kaj se bo zgodilo v življenju, to je dobra investicija. Po enem od snemanj je z novinarjem odšel v draguljarno, kjer sta izbirala prstane z ogromnimi diamanti, na koncu se je oče takoj odločil kupiti dva. Ravno tisti trenutek pa se je začel vojaški puč – po ulici so šli tanki in druga tehnika. Oče je stekel ven, da bi vse posnel, nato se je vrnil v trgovino, kjer mu je draguljar predal lepo zapakirane škatle.

Vir: Osebni arhivVir: Osebni arhiv

V naši družini smo dolgo verjeli, da smo bogati ljudje – diamanti ne morejo propasti. Vendar so se v nekem trenutku pojavili neki dolgovi in se je mama odločila, da za vsak primer da oceniti naše upanje na mirno prihodnost.

Draguljar ni posumil niti za trenutek – cirkon, premazan z nikljem, 50 dolarjev za oba prstana. Oče dolgo ni hotel verjeti, da so ga prevarali, govoril je, da draguljar ni bil profesionalec.

Brežnjev, Madžarska

Naslednja poslovna pot je bila v bratsko socialistično republiko Madžarsko. Ob nekem revolucionarnem datumu je tja prišel generalni sekretar Centralnega komiteja KPSS Leonid Iljič Brežnjev, ki je bil takrat že v starejših letih. Iz nekega razloga je bil v obvezni program vključen tudi obisk madžarskega vrtca. Tako so, pripoveduje oče, otroci eno uro plesali in peli pred Leonidom Iljičem, medtem ko je on sedel s kamnitim izrazom na obrazu. Morda on sploh ne mara otrok, je pomislil, ko je pazljivo snemal velike načrte.

Brežnjev na Madžarskem. Vir: Osebni arhivBrežnjev na Madžarskem. Vir: Osebni arhiv

Po koncertu je pomočnik Brežnjeva privlekel ogromnega medveda in ga predal Leonidu Iljuču. »Kaj bom jaz s tem?« je vprašal Brežnjev. »Dajte ga otrokom,« je zašepetal pomočnik. »Kakšnim otrokom?« je bil presenečen Leonid Iljič.

Oče je rekel, da ga nikoli v življenju ni bilo bolj sram, kot takrat. Ruščina je bila takrat v madžarskih šolah obvezna, pa tudi brez besed je bilo vse jasno. »Ravno v tem trenutku sem doumel, da našo državo čakajo velike spremembe,« se je spominjal.

Ta film so medtem vzeli in ga osvetlili.

Črna magija v Mehiki

Potovanje v Mehiko je bilo najdaljše, naša družina je v tej državi preživela osem let. Prepotovali smo jo po dolgem in počez ter jo medtem močno vzljubili. Mehičani so nam na nek način podobni, enako so odprti in gostoljubni. Snemanja so se običajno končala, kot v Rusiji, z druženjem in skupnim popivanjem tekile. No, vsako pravilo ima izjemo.

Znana pevka Sofija Rotaru, osebni arhiv.Znana pevka Sofija Rotaru, osebni arhiv.V 90-ih letih je bil svet fasciniran nad knjigami Carlosa Castanede o mehiškem šamanu Don Juanu. Ko je iz Moskve dobil nalogo, da najde samega Don Juana ali njegove naslednike, se je oče skupaj z novinarjem odpravil v globino mehiških gozdov. Našla sta naselje šamanov, ki so bili sposobni spremeniti zemljo v neplodno, pošiljati bolezni in še marsikaj slabega. Zares so znali delati tudi dobre stvari, a so se ljudje redko nanje obračali z dobrimi nameni.

Mehika, osebni arhivMehika, osebni arhiv

Šamani so z veseljem dali intervju, za snemanje obreda pa so zahtevali visok znesek. Oče, realist po dolgem in počez, ki ni verjel v nikakršno mistiko, pa preprosto ni mogel dovoliti, da se državni denar troši za takšne neumnosti. Šamanom je rekel, da obreda ne bo snemal, pač pa si ga bo samo ogledal. To ga je stalo veliko manj denarja. Ko pa so šamani začeli čarati, je na skrivaj vklopil kamero in vse posnel. Šamani so ob ločitvi mrko gledali očeta, glavni šaman pa je samozavestno rekel: »Spet boš prišel.« Oče pa je ob tem stisnil figo v žepu in po rusko odgovoril: »Sanjate.«

Ko je oče v Ciudad de Mexicu začel pregledovati gradivo, ga je popadel šok – po intervjuju so se namesto šamanskega obreda pojavili črni kvadrati, ki so se postopoma spojili v sliko okostnjaka. Tudi zvok je izginil, ostalo je samo nejasno brnenje …

Nevarna Čukotka

Oče je imel ogromne, grudaste, rumene nohte. Ko razmišljam o njem, se ves čas spominjam teh nohtov … Takšni so postali med snemanjem dokumentarnega filma Čeljuskinska epopeja na Čukotki. Oče je imel dal intervju hčeri znanega igralca in pevca Jurija Vizbora. »V Peveku (Čukotka) obstaja ena neobičajna gora, za katero sva se Jura in jaz odločila, da z nje posnameva Pevek. Začeli smo se vzpenjati na goro – strašna zgodba – zmrznili so nam prsti. Ko smo se povzpeli na goro, se je izkazalo, da je nemogoče snemati: veter je bil grozen! Vseeno smo postavili stativ, Jurka je legel poleg … mislim, da so ekstremne situacije naša služba. Lahko bi se tudi odločili, da ne gremo snemat, ampak mi smo snemali.«

Vir: Osebni arhivVir: Osebni arhiv

Nekaj dni pozneje so spet tvegali svoje življenje. »Vizbor in jaz sva se spomnila posneti naslednji kader: potniško letalo pospešuje po betonski pisti in vzleti, midva pa sva se ga odločila posneti čisto drugače. Vzeli smo helikopter, mu vzeli vrata in nameravali vzleteti skupaj z letalom. Uspeli smo v sedmem poskusom – vzleteli smo vzporedno z letalom in snemali tiho pustinjo Čukotke. Koliko je bilo veselih vzklikov: 'Hura!' Isti večer so prišli ljudje, ki so nam pobrali gradivo, ker je bilo rečeno, da je bilo po ploščah mogoče videti, katera letala vzletajo in pristajajo. To pa je bila velika skrivnost,« je Vizbor izpričal Tatjani.

Čukotka, Pevek. Osebni arhivČukotka, Pevek. Osebni arhiv

Težave v Azerbajdžanu

Znani novinar Prvega kanala Anton Vernicki: »In še ena zgodba. Žalostna. Leteli smo na predsedniški obisk v Baku. In nekdo je nekaj pomešal … V Azerbajdžan so poslali Armenca Grigorjana. Problemi so se začeli na letališču. Azerbajdžanski cariniki so izgubili dar govora, Sos pa jim je mirno rekel: 'Bratje! Jaz sem iz Moskve! Imamo Zejnalovo in cel kup Azerbajdžancev, mojih kolegov. Delamo skupaj! In ni problema!' Cariniki pa so se prijeli za pištole. Izbruhnil je velik škandal. Putinova služba za medije pa je bila načelna. Z nami je priletel, z nami bo tudi delal! Da bi pomirili gostitelje, so Sosu dali značko, na kateri je pisalo: Osebni snemalec V. V. Putina!«

Delo v Kremlju

Delo v Kremlju je bilo najtežje, težje od potovanja v problematične regije. Snemanje predsednika za glavni kanal v državi je zelo težka služba, saj mora predsednik vsak trenutek izgledati sijajno! Bili so dnevi, ko se je očetu zdelo, da je predsednik izpadel preveč rumen, prenizek ali preveč osvetljen – takrat smo vsi pričakovali Novosti (poročila, op. prev.) ob 21. uri. Če je bilo vse v redu, smo si vsi oddahnili in šli po svoje, če je šlo kaj narobe, smo čakali jutro in nas je skrbelo, kaj bo z očetom.

Vir: Osebni arhivVir: Osebni arhiv

Dopisnica Prvega kanala Ljudmila Šulakova se spominja, kako so snemali govor žene predsednika Dmitrija Medvedjeva. »Bila je v družbi tedanje žene Konstantina Ernsta (glavni direktor Prvega kanala) Larise Sineljščikove, ki so se je vsi bali in ob njej hodili po prstih, ter njene znanke. Medvedjeva je že sedela za mizo, začela je govoriti v kamero. Sineljščikova pa se je ves čas pogovarjala z znanko za hrbtom snemalca. Serjoža ju je opozoril: usedli sta se, rekli 'oh' in poslušno utihnili. Pozneje smo mu rekli: 'Človek, kaj si ji rekel!' On pa nam je odgovoril: 'Kdo pa je to?'«

Vir: Osebni arhivVir: Osebni arhiv

Enkrat je snemal govor dekana Moskovske državne univerze – cenjenega, starejšega človeka. Za dekanom je stal mladi šef za luči. Snemalci in šef za luči so se med seboj pogosto pogovarjali čisto neformalno in si rekli 'stari'. Oče je gledal v kamero in rekel: 'Daj, stari, stopi korak desno!' Kakopak je dekan poslušno vstal, vzel stol in se premaknil na desno. Oče je izgubil dar govora, se nato začel opravičevati in pojasnjevati, da je mislil na mladega kolego.

Častna diploma od Putina, osebni arhivČastna diploma od Putina, osebni arhiv

V spomin na očeta

Nazadnje sem ga videla pred tremi meseci, igrali smo šah in se pogovarjali o politični situaciji na Balkanu. Takrat je še vedno ogorčeno govoril, da vprašanja ves čas krožijo krog enih in istih problemov – isto je bilo 30 let nazaj, isto je danes. Nisem vedela in nisem mogla slutiti, da je to najino zadnje srečanje. Vsem se nam zdi, da smo nesmrtni. Saj deloma je res tako – ostanejo samo posneti kadri, fotografije in članki. In grenkoba in spomini.

Vir: Osebni arhivVir: Osebni arhiv

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke