Rošalj: Današnje življenje sovjetskega mesta kemikov

Vir: Aleksej Nikolajev

Domačini svojemu mestu zaradi imena Rošalj v šali pravijo »predmestje Pariza«. V sovjetskih časih se je tukaj, 150 km od Moskve, nahajal eden od največjih kemičnih kombinatov v državi, zaradi katerega se je kraj tudi razvil. Danes se prebivalci Rošalja učijo živeti brez njega.

Vir: Aleksej Nikolajev

»Kokorin, ne delaj se norca,« so rekli mojemu dedku potem, ko je leta 1968 doštudiral na fakulteti. Bil je eden od najboljših diplomantov kemijske fakultete na Tverski univerzi, in je za razliko od mnogih lahko izbiral med mnogimi kraji, kamor bi se lahko preselil z ženo, vendar je izbral Rošalj.

»Ko sem odprl pipo v hotelu, je ven pritekla voda z vonjem po gnilih jajcih,« se spominja svojih prvih vtisov v mestu. »Nato so mi pojasnili, da voda vsebuje visoke vrednosti vodikovega sulfida.« Takšen vonj ima voda še danes, vendar domačini tega sploh več ne zaznavajo.

Vir: Aleksej Nikolajev

V primerjavi s Tverom, ki je starejše mesto, je bil Rošalj bolje opremljen. »Povsod v Sovjetski zvezi je bilo določeno pomanjkanje stvari, ampak tukaj si lahko našel celo uvoženo blago,« razlaga dedek.

Po podatkih mestnega arhiva je konec 60-ih let kemična tovarna zagotavljala izdelke ne samo za Sovjetsko zvezo; anestetični eter na primer, so izvažali v jugovzhodno Azijo, Afganistan, Iran in na Kubo. Izvažali so tudi penasto gumo, barve, in seveda smodnik, za proizvodnjo katerega se je tovarna specializirala že od prvega dne svojega obstoja.

Vir: Aleksej Nikolajev

Adolf in Eva

Vse se je začelo leta 1913, ko so v gozd v Podmoskovju prišli geologi, leto kasneje pa je delniška družba iz Sankt Peterburga kupila zemljišče in pričela z gradnjo tovarne. Njena gradnja je sovpadla z začetkom prve svetovne vojne, prva leta njenega delovanja pa z revolucijo in menjavo državnega ustroja v Rusiji. Verjetno so zato v uradni kroniki prvi lastniki navedeni kot izkoriščevalski kapitalisti, upravitelja Brounsa pa so do konca 80-ih let predstavljali kot Nemca po imenu Adolf, ki je slabo govoril rusko in bil poročen z neko Evo.

Vir: Aleksej Nikolajev

Šele v začetku 90-ih let je direktorica mestnega muzeja Olga Klimova, ki se je ukvarjala z arhivom, ugotovila, da je šlo v bistvu za ruskega znanstvenika Sergeja Brounsa, ki je vse življenje posvetil raziskovanju in proizvodnji smodnika, pridobival znanje v evropskih tovarnah in nato bil poslan v podmoskovske gozdove, da bi ustanovil naslednjo tovarno smodnika v svoji karieri.

Vir: Aleksej Nikolajev

Tam je delal vse, dokler ni val stavk, ki je zajel državo, prispel tudi v njegovo mesto. Leta 1917 je bil odstavljen s funkcije, mesto pa so preimenovali v čast revolucionarja Semjona Rošalja, voditelja petrograjskih mornarjev.

Vir: Aleksej Nikolajev

Perestrojka

Potem, ko je preživela »lačna« dvajseta in trideseta leta, je tovarna na začetku druge svetovne vojne vse napore vložila v proizvodnjo smodnika za orožje. Na koncu so v 50-ih letih na mestu, kjer so prej stale barake in zemljanke, začeli nastajati zidani domovi, bolnišnice, šole in otroški vrtci.

Vir: Aleksej Nikolajev

Moj dedek Anatolij Nikolajevič Kokorin je v Rošalju preživel vse svoje življenje in prehodil pot od tehnološkega mojstra v tovarni do župana mesta. 27 let je delal v domači kemijsko-tehnološki šoli, ki je svoja vrata odprla leta 1939 za izobraževanje novih tovarniških kadrov, do začetka 90-ih pa je postala prestižna izobraževalna ustanova. »Imeli smo financiranje, vso potrebno opremo in zagotovljena delovna mesta. Naše diplomante si lahko našel v kemijskih tovarnah po vsej državi,« se spominja.

Vir: Aleksej Nikolajev

V času perestrojke se je vse spremenilo. Leta 1986, ko je dedek postal direktor tehnične šole, je že bilo moč čutiti zaton kemične industrije. Poleg tega se je povišala stopnja kriminala v mestu, kar je številne študente odvrnilo od študija tukaj.

Vir: Aleksej Nikolajev

O težavah v tovarni so pisali tudi v lokalnem časopisu. Če je do leta 1986 v njem bilo moč najti članke o presežkih letnih načrtov tovarne tudi za 120 %, je z začetkom perestrojke začela upadati proizvodnja, začelo je primanjkovati surovin, načrti se niso izpolnjevali, delavci pa so ostajali doma.

Vir: Aleksej Nikolajev

Tako je tovarna izginila s strani lokalnega časopisa, namesto člankov o delavcih pa se je pojavila rubrika Centra za zaposlovanje, kjer so »v zvezi s težkim stanjem, v katerem se nahaja podjetje«, pisali o rasti brezposelnosti in odprtju tečajev za prekvalifikacijo bivših delavcev tovarne.

Vir: Aleksej Nikolajev

Življenje drugih

Kljub temu nekateri še danes najdejo delo v tovarni. Aleksej Žukov ima 29 let in že enajsto leto dela v proizvodnji smodnika, kamor je prišel že v času šolanja. »Takrat smo imeli dobro plačo, službena potovanja, mlade so poučevali izkušeni sodelavci. Danes je mnogo odpuščanj, zato ne izključujem možnosti iskanja nove službe v bližnjih mestih,« pravi Žukov.

Vir: Aleksej Nikolajev

Maturanti šol iz Rošalja hodijo študirati v Moskvo in tam pogosto tudi najdejo delo zaradi višjih plač. Obstajajo pa tudi takšni, ki se zavestno vrnejo, da bi razvijali domače mesto. Najpogosteje nadaljujejo z družinskim poslom, ali pa začnejo svojega. Natalija Kljukina (29 let) je v Rošalju odprla razvojni klub za otroke. »V majhnem mestu se počutiš pomembnega. Katerokoli področje izbereš, konkurence skoraj ni,« razlaga.

Vir: Aleksej Nikolajev

Danes je očitno, da je tovarna prenehala biti srce Rošalja. Mlade generacije pa kljub temu prijemajo za delo tako, kot so to nekoč počeli delavci, zgodbam katerih je bila posvečena naslovnica v lokalnem časopisu.

Vir: Aleksej Nikolajev

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.