Operacija Dropshot: Kako so nameravale ZDA leta 1959 uničiti Sovjetsko zvezo

Global Look Press
Američani bi po načrtih odvrgli 300 jedrskih bomb in 29 tisoč drugih klasičnih bomb na 200 ciljev ter skoraj 100 mest in lokacij v Sovjetski zvezi. Tako bi z enim udarcem uničili 85% industrijskega potenciala države.

Testiranje prve sovjetske atomske bombe, poligon za jedrska testiranja Semipalatinsk, 29. avgusta 1949. Vir: Getty Images.Testiranje prve sovjetske atomske bombe, poligon za jedrska testiranja Semipalatinsk, 29. avgusta 1949. Vir: Getty Images.

Takoj po drugi svetovni vojni so ZDA, edine imetnice jedrskega orožja, preučevale možnost za začetek "preventivnega" napada na ZSSR, da bi jo izločile iz igre moči velesil. ZDA so se bale sovjetske invazije na zahodno Evropo, Bližnji vzhod in Japonsko.

Septembra 1948 je ameriški predsednik Harry S. Truman odobril dokument Sveta za nacionalno varnost (NSC 30) o Politiki jedrske vojne, v katerem piše, da bi ZDA morale biti pripravljene na "hitro in učinkovito uporabo vseh mogočih sredstev, vključno z jedrskim orožjem, v interesu nacionalne varnosti."

Harry S. Truman (v sredini), Josif Stalin in Winston Churchill / Vir: Arhiv.Harry S. Truman (v sredini), Josif Stalin in Winston Churchill / Vir: Arhiv.

Curtis LeMay, zafrustrirani rabelj ZSSR

General LeMay je bil znan po tem, da je vodil strateško bombardiranje Japonske, vključno z jedrskim bombardiranjem Hirošime in Nagasakija.

Nato je organiziral Strateško zračno poveljstvo (SAC - Strategic Air Command) kot agencijo za upravljanje morebitne jedrske vojne v času hladne vojne. Očitno proti ZSSR. Preden je bila ta organizacija popolnoma operativna, je LeMay leta 1949 predlagal sprožitev jedrskega inventarja v ZDA (133 bomb) proti 70 sovjetskim mestom in prestolnicam Vzhodne Evrope v razmiku 30 dni. Prepričan je bil, da Sovjeti ne bi bili sposobni odgovoriti na napad SAC.

Curtis E. LeMay v času hladne vojne kot vodja SAC v ZDA / Vir: Arhiv.Curtis E. LeMay v času hladne vojne kot vodja SAC v ZDA / Vir: Arhiv.

Dropshot: Načrt Washingtona za konec sveta

Leta 1949 je bil narejen načrt Dropshot, ki je predvideval napad ZDA na sovjetsko Rusijo z več kot 300 jedrskimi bombami in 20.000 ton običajnih bomb na 200 ciljev in 100 naseljenih lokacij, vključno z Moskvo in Leningradom (danes Sankt Peterburg).

Poleg tega je seznam ciljev vseboval kar neverjetnih 1200 mest od Vzhodne Nemčije na zahodu do Kitajske na vzhodu. Moskva se je nahajala na vrhu seznama s 179 cilji, vključno z Rdečim trgom, medtem ko je bilo za Leningrad planirano 145 ciljev. Moč jedrskega orožja se je gibala med 1,7 in 9 megatonami – za primerjavo, moč bombe Little Boy, ki so jo 6. avgusta 1945 odvrgli na Hirošimo, je znašala okoli 0,013-0,018 megatone.

Vzhodni Berlin, Varšava in Budimpešta so bili na seznamu skupaj z drugimi mesti, ki so se nahajala izven sovjetskih meja in so imela 91 označenih ciljev.

Med 75 in 300 jedrskih bomb bi moralo povsem uničiti vso sovjetsko bojno letalstvo. Najbolj je vznemirjal načrt "Kategorija 275", ki si ga lahko ogledate v Arhivu za nacionalno varnost (deklasificiran je bil leta 2015). Cilj tega načrta je bilo prebivalstvo. Po ocenah bi ob ameriškem napadu umrlo okoli 60 milijonov ljudi.

Če se ZSSR ne bi želele predati po uničujočem napadu, bi ZDA nadaljevale z bombardiranjem urbanih in industrijskih območij do njihovega popolnega uničenja.

Poleg tega so načrtovalci želeli sprožiti veliko kampanjo proti ZSSR za "popolno zmago" z evropskimi zavezniki.

Ameriški načrti so šli še dlje od SZ. Peking je bil na seznamu "top 20" (na 13. mestu) s 23 območji, predvidenimi za uničenje.

Kako so nameravali to izvesti?

Sodeč po dokumentih, ki so bili do 2015 tajni, bi jedrske konice lansirali iz Velike Britanije, Maroka in Španije. Poleg tega bi uporabili tudi medcelinske bombnike B-52, ki so jih v tem času začeli distribuirati ameriškim zračnim silam.

Vir: Arhiv.Vir: Arhiv.

Kaj se je potem zgodilo?

Po knjigi "Operacija Tretja svetovna vojna: Tajni ameriški načrt (Dropshot) za vojno s Sovjetsko zvezo", ki jo je napisal Anthony Cave Browndurante, je bila edina ovira na poti tega jedrskega napada pomanjkanje jedrskih bomb – 1948 je Washington trdil, da ima v svojem arzenalu 50 bomb tega tipa. Za primerjavo, istega leta jih je ameriško vojno zračno letalstvo imelo le 30 in še 2 modificirana bombnika B-29.
Leta 1949 je imel ameriški jedrski arzenal 250 atomskih bomb, Pentagon pa je bil prepričan, da je zmaga nad Sovjetsko zvezo zelo možna. Na srečo za človeštvo, je ZSSR tistega poletja uspešno testirala svojo jedrsko bombo, kar je zmotilo načrte ZDA. Profesor Donald Angus MacKenzie z Univerze v Edinburghu je v svojem eseju "Načrtovanje jedrske vojne in strategije jedrske prisile" zapisal: "Testiranje sovjetske jedrske bombe 29. avgusta 1949 je močno pretreslo Američane, ki so verjeli, da bo njihov jedrski monopol trajal precej dlje."

Pozabljeni junak

Januarja 1950 je bil znanstvenik Klaus Fuchs, teoretični fizik iz Nemčije in član ekipe projekta Manhattan, ki je izdelala prvo jedrsko bombo v ZDA, aretiran in obsojen na 14 let zapora zaradi razkrivanja vojnih skrivnosti zavezniški državi (da, Sovjetska zveza je bila še naprej klasificirana kot zavezniška država).

Fuchs je Sovjetski zvezi predal najpomembnejše podatke o projektu Manhattan iz popolnoma nesebičnih razlogov ter na osnovi svojih političnih prepričanj in občutka globokega strahu pred jedrskim monopolom ZDA. To je ZSSR pomagalo, da je ustvarila lastno jedrsko orožje.

Klaus Fuchs. / Vir: Arhiv.Klaus Fuchs. / Vir: Arhiv.

Sovjetska država mu je dodelila najvišje priznanje. Fuchsa so izpustili 23. junija 1959, nato pa je emigriral v Vzhodno Nemčijo, kjer je nadaljeval svojo znanstveno kariero. Umrl je leta 1988.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke