Podmornica Kursk: 17 let po tragediji družine umrlih niso nič bližje resnici

Pred 17 leti, 12. avgusta 2000, je najmodernejša ruska podmornica severne flote Kursk doživela nesrečo med rutinsko vojaško vajo. Podmornico sta na dno Barentsovega morja spravili 2 eksploziji v razmaku 2 minut.

Eksplozija je takoj ubila 95 članov posadke, medtem ko jih je 23 preživelo in se zateklo v predel krme, kjer so preživeli še nadaljnjih 8 ur.

Ruska javnost je za nesrečo Kurska slišala šele dva dni kasneje, 14. avgusta zgodaj zjutraj, ko so v novicah poročali o »nesreči v Barentsovem morju, v katero je bila vpletena podmornica, ki zdaj leži na dnu.«

Istega dne je poveljstvo severne flote oznanilo, da so vzpostavili kontakt s posadko in da je sodeč po znanih informacijah prišlo do okvare na krovu.

Naslednjih nekaj dni so se reševalne podmornice neuspešno poskušale spojiti s Kurskom, pri čemer naj bi bil kriv premočen podvodni tok, slaba vidljivost in kot, pod katerim je bila podmornica nagnjena. Šele 21. avgusta so reševalne ekipe s pomočjo tujih strokovnjakov uspele odpreti loputo in se prebiti v podmornico.

V Kursku bodo počastili spomin na umrle mornarje

Preiskava v zvezi z izgubo Kurska in 118 članov posadke se je zaključila leta 2002 zaradi pomanjkanja dokazov. Uradno pojasnilo se je glasilo, da se je nesreča zgodila zaradi eksplozije pokvarjenega torpeda, ogenj ki je nastal, pa je posledično privedel do eksplozije bojne glave. Danes, 17 let kasneje, družine umrlih še  zmeraj čakajo na resnico, ki po njihovem še nekaj časa ne bo prišla na dan.

»Do zadnjega trenutka smo upali, da se bo vrnil«

 »Če bi radi vedeli, kako je izgledal, tukaj je njegova neposredna kopija,« pravi Lidija Panarina, mati višjega poročnika Andreja Panarina in pokaže na njegovo hčerko Olgo.

Družina Panarina se je bala, da bo takoj po naborništvu pristal v Čečeniji, Abhaziji ali Osetiji, kar je bilo takrat zelo verjetno. Vendar je Andrej imel srečo: vpisal se je v vojaško akademijo in bil poslan v Vidjajevo na služenje v severno floto, od koder je na morje odhajala tudi podmornica Kursk.

Družina je za tragedijo izvedela v medijih, vendar takrat še ni bila predstavljena kot tragedija. V bistvu sploh niso vedeli, da je njihov sin na krovu Kurska.

 »Bili smo prepričani, da je bil na Voronežu, podmornici podobni Kursku, samo malo starejši,« pravi Panarinova mati. »Poklicali smo tja, vendar so nam odgovorili, da Andreja pri njih ni. Ko smo izvedeli, da je na Kursku, smo spustili vse in 19. avgusta takoj odšli v Vidjajevo.«

 »Tja smo šli z upanjem, da so res vsi živi in zdravi. Hoteli smo ga pripeljati domov, ga podpreti,« pravi Olga. 

V Vidjajevem so vsi hodili naokrog z injekcijami in zdravili.

»Nisem se počutila bolno, ampak Olga mi je govorila naj vzamem. Upala sem, da se bo Andrej pojavil. Nisem želela biti šibka pred njim, nisem želela, da vidi, da nisem čisto v redu,« pravi Panarinova mati.

Njena hči nadaljuje: »Veste, bil je zelo vesela oseba. Vedno se je uspel izvleči iz zapletenih situacij. Do zadnjega trenutka smo upali, da bo vrnil.«

25. oktobra 2000 so potapljači dvignili 12 trupel iz devetega odseka na krmi podmornice. Andrej Panarin je bil v četrtem odseku. Njegovo truplo, skupaj z drugimi, so dvignili šele leto dni kasneje, ostanke treh članov posadke pa nikoli niso našli. Njegova mati je sama odšla na prepoznavanje trupla.

»Rečeno nam je bilo, da so živi«

Sofija Dudko sedi v svojem stanovanju v Sankt Peterburgu in v rokah drži knjigo z naslovom Vseh se spominjamo po imenu. Denar za objavo knjige je zbirala več let. Na koncu jo je omogočila donacija podmorniških veteranov. »Spomin je najpomembnejša stvar. S svoje strani želim narediti čim več, da ne bodo pozabljeni,« pravi Sofija.

Zidovi njene svetle sobe so polni slik njenega sina Sergeja, ki je bil drugi v poveljstvu na krovu Kurska.

Nekatere družine podmorničarjev Kurska živijo v bližnjih stanovanjskih blokih. Po nesreči so vsem po ukazu predsednika Putina dali nova stanovanja v Sankt Peterburgu. Avgusta leta 2000 se Dudko spominja z odporom.

 »Neprestano smo se zbirali v poveljniki sobani, kjer so nam vedno znova govorili, da so s podmornico vzpostavili kontakt, da so vsi živi in dobivajo kisik,« pravi.  

Na današnji dan: Nesreča jedrske podmornice v zalivu Čazma

Zaključek preiskave je ni prepričal. Dudkova je prepričana, da je bila reševalna operacija prepočasna in da je Rusija predolgo odlašala pri sprejemu tuje pomoči. »Zato ker je bilo glavno, da se reši vojaške skrivnosti, ne pa ljudi.«

Vprašanja, ali bi bilo mogoče rešiti vsaj nekaj mornarjev s Kurska v prvih nekaj dneh, si več ne postavlja.

 »Zakaj niso predali sporočila Andreja Borisova njegovi vdovi, čeprav je celo preko sodišč zahtevala, da ji ga predajo? Izvedela sem, da je bilo sporočilo datirano 15. avgusta. Fantje so ostali živi do 15. avgusta,« pravi Dudkova.  

Odziv reševalcev

Jeseni leta 2000 je Andrej Zvjagincev, ki je vodil potapljaško ekipo 328. ekspedicijskega reševalnega oddelka vojne mornarice, prvi vstopil v Kursk 110 metrov pod vodo. Njegova ekipa je izvlekla trupla 12 članov posadke. Tudi on je sodeloval pri operaciji dviga podmornice na kopno. 

 »Podmornica je bila najdena postopoma. To, da je bila takrat že »mrtva«, je druga stvar. Ampak to ni bilo vezano na hitrost reševalne operacije,« pravi Zvjagincev.

Po njegovih besedah je imela flota najboljše potapljače na svetu, vendar ni imela tehničnih kapacitet, da jih spusti na potrebno globino. Na koncu je bil postopek odpiranja lopute izveden s pomočjo tujih naprav in norveških potapljačev. Jeseni so se ekipi pridružili strokovnjaki iz Rusije, Združenega kraljestva, Irske in ZDA.

 »Na globino 110 metrov smo se spustili vsi skupaj v eni dekompresijski komori in tam preživeli 28 dni, brez da bi se dvignili. To so bile izjemno težke razmere. Kaj pomeni globina 110 metrov? To je tako, kot če na vsak centimeter vašega telesa pritiska 110 kg,« pravi.

VIDEO: Ruski »črni velikan« je presenetil počitnikarje na Baltskem morju

Pred začetkom operacije so se potapljači usposabljali na drugi podmornici. Preučili so jo do potankosti, zato da bi lahko delali po spominu in v temi. Vedeli so namreč, da bodo na globini, kjer se nahaja Kursk, v popolni temi.

Dvig podmornice je Rusijo stal 70 milijonov dolarjev. To je bila »najbolj optimalna« od predlaganih možnosti, pravi Zvjagincev, ki dodaja, da je bila operacija v tem smislu edinstvena. »Nihče na svetu še ni naredil česar koli podobnega,« nekajkrat ponovi.

Premik v mentaliteti

Zvjagincev pravi tudi, da se je to, kar je videl na krovu Kurska 110 metrov pod vodo, skladalo z ugotovitvami preiskave: »Zame je hipoteza eksplozije torpeda smiselna. Verjamem, da je resnična, saj sem videl situacijo. Vse sem tudi posnel. O drugih hipotezah lahko razpravljamo ure in ure, vključno z domnevnim trkom z drugo podmornico.«

Leta 2005 je Roman Kolesnikov, oče kapitana-poročnika podmornice Dmitrija Kolesnikova, ki je umrl v devetem odseku, sprožil kolektivno tožbo na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, z zahtevo po popolni preiskavi izgube podmornice. Leta 2009 je tožbo sicer umaknil brez pojasnila.

Istočasno pa je bila Irina Ljačina, vdova poveljnika Kurska, kapitana Genadija Ljačina, proti tožbi. »Težko je razložiti,« danes razlaga Ljačina. »Takrat, ko so bile rane še žive, ni bil primeren trenutek. Nisem vedela niti, kako nadaljevati z življenjem. Takrat so ljudje potrebovali čas, da si opomorejo. Zato sem bila proti.«

Na vprašanje, ali bi bil danes pravi čas, Ljačina odgovarja, da kdor želi, naj poda tožbo, saj ima do tega vso pravico. Ob tem pravi, da ne ve, ali se bo po tem kdo počutil bolje in se sprašuje: »Kaj je smisel tega? Da razumemo resnico, da koga kaznujemo ali da kaj spremenimo?«

Ruske megatovarne: Kraj, kjer delajo največje jedrske podmornice na svetu

Kar se tiče resnice, si ne dela iluzij: »Da boste lažje razumeli, moj oče je bil v vojski, moj mož je bil v vojski in tudi moj sin je v vojski, zato dobro vem, da niti moji vnuki ne bodo mogli odkriti resnice. Kar je najpomembnejše je to, da fantje niso bili ničesar krivi.«

Vsi sorodniki umrlih mornarjev Kurska, ki smo jih uspeli kontaktirati, so povedali precej podobne stvari. Izguba podmornice in celotne posadke je bila prelomnica v širšem smislu. Država je začela bolje skrbeti za svoje oborožene sile, medtem ko so se nekoliko spremenili tudi ljudje, ki niso nikoli imeli veze z vojsko.

 »Zgodil se je nek premik v mentaliteti, tudi znotraj naše vlade. Da je nemogoče živeti naprej, tako kot smo do tedaj in da je treba nekaj spremeniti,« pravi Sofija Dudko. 

Poleg novih stanovanj je ruski predsednik Vladimir Putin vsem družinam pokojnih mornarjev odredil odškodnine v višini 720.000 rubljev (okoli 24.000 ameriških dolarjev). Skupna vsota izplačanih odškodnin je bila 84.960.000 rubljev ali 2,8 milijona dolarjev. Vključno s tem se je zbralo še mnogo dodatnih finančnih sredstev preko raznih dobrodelnih organizacij in prostovoljnih donacij, vendar kompenzacije ne bodo vrnile mornarjev ali rešile večnih vprašanj o krivdi za tragedijo.

Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.