Je ruski car Aleksander I. uprizoril lažno smrt in živel pod drugim imenom?

»Sfinga, pri kateri ni še nihče dobil uganke,« je o carju Aleksandru v 19. stoletju razmišljal ruski pesnik Peter Vjazemski. In prav je imel. Imperator, ki je prevzel prestol od svojega očeta Pavla I., ubitega v spletki, je imel veliko skrivnosti. Zanj so bile značilne hitre spremembe v življenju.

Aleksander je bil sprva naklonjen liberalnim idejam. Nameraval je izvesti reforme, ustanoviti parlament in sprejeti ustavo, pa celo ukiniti tlačanstvo, a se je temu vsemu na koncu odpovedal, da bi zaščitil sistem aristokracije. Njegove reforme so tako propadle ali ostale nedokončane.

To sploh ne pomeni, da se vladavina carja Aleksandra I. ni zapisala v zgodovino kot sijajna. Ravno nasprotno, pod njegovo vladavino je Rusija premagala Napoleona, zrušila Francosko cesarstvo in zavzela Pariz. Pred koncem življenja pa je car postal precej ravnodušen do vsega tuzemskega. Cele dneve je preživel ob molitvi, oblast pa prepustil ministrom. Morda so ravno zaradi tega dvomili v njegovo smrt.

Smrt v skrajno skrivnostnih okoliščinah

Po uradni razlagi je Aleksander umrl zaradi tifusa novembra 1825 v Taganrogu (965 km od Moskve). Zgodovinar Ruske akademije znanosti Andrej Saharov je v enem intervjuju dejal, da je imel car v trenutku smrti samo 47 let in je bil v dobri fizični kondiciji. To pa ni edina neobičajna stvar v zvezi z njegovo smrtjo.

Carjevo truplo je bilo v zaprti krsti in ga ni videl skoraj nihče. Tisti, ki so ga videli, so rekli, da ni bil podoben carju. To je sicer mogoče lahko pojasniti. Da so truplo prepeljali iz Taganroga v Sankt Peterburg, sta bila potrebna dva meseca, zato bi to lahko zlahka pripisali posledicam razpadanja mrtvega telesa.

Ampak zakaj je vsemogočni car zapustil prestol? Saharov je prepričan, da ga je mučila vest, saj obstajajo trdni dokazi o njegovem sodelovanju v spletku proti očetu, ki mu je zapustil oblast. Zato se Aleksander verjetno ni mogel obdržati na prestolu, sploh ko je okoli svojega 40. leta močneje začutil vero v Boga.

Starec od nikoder

Deset let po carjevi smrti, leta 1836, se je v okolici Perma (1.126 km vzhodno od Moskve) pojavil neki neobičajni človek, star okoli 60 let. Bil je visok in bradat, na hrbtu je imel sledi bičanja. Policiji ni mogel pojasniti, kdo je in od kod prihaja, zato so ga pridržali in poslali v Sibirijo, kar mu je očitno odgovarjalo. Starec se je nastanil v bližini Tomska (2.816 km vzhodno od Moskve). Policiji je zaupal samo svoje ime – Fjodor Kuzmič.

Kuzmič je živel dolgo in je umrl januarja 1864. Sosedje so ga hitro vzljubili, saj je bil moder, prijeten in kot pravi kristjan je bil vedno pripravljen pomagati. Spoštovali so ga kot svetega starca in duhovnega očeta.

Težko je reči, kaj je res in kaj legenda, ko preučujemo gradiva o Fjodorju Kuzmiču. Nikoli ni govoril o svoji preteklosti. Obstaja prepričanje, da je dobro govoril francosko, kar je pokazal v pogovoru z oficirji lokalne garnizije. Pripovedoval je o dogodkih iz življenja v Sankt Peterburgu in iz domovinske vojne leta 1812, o ruskih vojskovodjih pa je govoril tako, kot da bi jih osebno poznal. Vojaki, ki so nekdaj služili v prestolnici, so zapisali, da Fjodor Kuzmič izgleda čisto enako kot pokojni car.

Skrivnost še vedno ni razkrita

Od smrti Fjodorja Kuzmiča je minilo več kot 150 let, a nihče ni niti potrdil niti zavrnil njegove povezanosti z Aleksandrom I. Zgodovinar Aleksis Trubeckoj v knjigi Legenda carske družine: Skrivnostno izginotje carja Aleksandra Prvega izpostavlja, da so ruski plemiči iz Pariza sredi 20. stoletja menili, da car ni umrl leta 1825, temveč je preostanek življenja preživel v Sibiriji, skrivajoč se pod imenom Fjodor Kuzmič.

Obstaja veliko očividcev, ki trdijo, da sta bila car in samotar ena in ista oseba. A obstajajo tudi resni protiargumenti. Znano je na primer, da je Fjodor Kuzmič uporabljal nekatere besede iz ukrajinščine in narečij južne Rusije, ki jih Aleksander nikakor ni mogel poznati, saj je bil rojen in je odraščal v Sankt Peterburgu.

Do danes ni bila izpeljana niti ena analiza DNK, ki bi lahko rešila to vprašanje. Antropolog Mihail Gerasimov pravi, da oblast trmasto zavrača odpiranje grobnice carja Aleksandra, zato je nemogoče izvesti DNK analizo in primerjati vzorce z drugimi člani družine Romanov. Sodno-medicinska analiza rokopisov pa daje nejasne rezultate, okoli katerih se strokovnjaki ne morejo zediniti.

Skratka, resnica o smrti carja Aleksandra in možnostih njegovega pobega v sibirsko divjino še vedno ni razkrita.

Vabljeni tudi k branju drugih člankov iz serije Skrivnostni primeri.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.