Kolektivizacija v Sovjetski zvezi: Uničenje starega vaškega življenja

Dvajseta leta so bila težak čas za Rusijo. Po uničujoči državljanski vojni in intervencijah iz tujine, kmetijski krizi in neuspešnih gospodarskih reformah je novonastala sovjetska država potrebovala bistvene, radikalne korake za bodoči razvoj. Enega od takšnih korakov je predstavlja kolektivizacija.

Dvajseta leta so bila težak čas za Rusijo. Po uničujoči državljanski vojni in intervencijah iz tujine, kmetijski krizi in neuspešnih gospodarskih reformah je novonastala sovjetska država potrebovala bistvene, radikalne korake za bodoči razvoj. Enega od takšnih korakov je predstavlja kolektivizacija.

Avtor neznan / MAMM/russiainphoto.ru
Kolektivizacija ali konsolidacija zasebnih vaških gospodarstev v kolektivne kmetije je bila napad na starodavne tradicije ruskega kmetstva. Je pa pozitivno pospešila industrializacijo, ki je postavila novorojeno sovjetsko državo na pot h gospodarskemu razvoju.
Kolektivizacija je predvidevala velike reforme kmetijskega sektorja v Sovjetski zvezi. Začela se je leta 1927 in je predvidevala združevanje posameznih vaških posesti in dela v kolektivne kmetije, tako imenovane kolhoze. Delavci niso prejemali plač, pač pa del tistega, kar je kolhoz proizvedel – a le za lastne potrebe in potrebe svojih družin, nič več.
Kolektivizacija je kmetom prinesla globoke travme. Prisilno odvzemanje mesa in kruha je pripeljalo do brutalnosti na vasi. Mnogi so raje klali lastno živino, kot da bi jo predajali kolektivnim kmetijam. Včasih je morala sovjetska vlada pripeljati vojsko, da bi zadušila vstaje.
Sovjetske oblasti so upale, da bo kolektivizacija bistveno povečala oskrbo mestnega prebivalstva s hrano. To je bilo izrednega pomena, saj je povečanje števila delavcev v objektih in tovarnah pomenilo večjo potrebo po hrani.
Kolhozi bi morali postati prelomnica v sovjetski socialistični ideologiji: Skupnosti srečnih delavcev, ki delajo skupaj v popolni blaginji in v korist celotne velike države. Toda resničnost ni bila tako vesela.
Leta 1929 je postala kolektivizacija proces velikega obsega, ko je Josif Stalin objavil članek z naslovom Leto velikega preobrata. Stalin je potrdil, da sta kolektivizacija in industrializacija glavni sredstvi za modernizacijo države. Istočasno je potrdil potrebo po likvidaciji razreda kmečkih veleposestnikov, ki so postali znani kot kulaki (ruska beseda za pest).
Uničeni so bili stari običaji ruskega kmetstva. Kmetje so bili nekoč zainteresirani za sadove svojega dela, a so v kolhozih izgubili ves občutek za samoinicativo. Zgodnja leta kolektivizacije so bila katastrofalna: leta 1932 in 1933 je državo prizadela velika lakota, ki je ubila okoli 8 milijonov ljudi, k čemur je v resni meri pripomogla tudi kolektivizacija.
Do sedemdesetih let kmet v kolhozu – kolhoznik – ni imel pravice do potovalne dovolilnice. Brez nje se ni mogel preseliti v mesto in je bil uradno vezan na svoj kolhoz.
Pa vendar, kolektivizacija ni prinesla samo propada in neuspehov. Del kmetov, ki niso prenesli kolektivizacije, se je preselil v mesto in postal gonilna sila procesa industrializacije.
Kolektivizacija je omogočila državi, da prevzame nadzor nad kmetijskim sektorjem in razdeljevanjem rezerv. To je prišlo zelo prav, sploh med drugo svetovno vojno.