Vesolje »na muhi« ruske vojske

Ilustracija. Vir: Olesja Kurpjajeva / RG

Ilustracija. Vir: Olesja Kurpjajeva / RG

Bližnje vesolje lahko kmalu postane območje vojaških spopadov. Rusija razvija novo vrsto raket, ki bi lahko uničile cilje izven atmosfere, ter elektronska sredstva, ki bi lahko »zaprla« vesolje na večjem delu severne poloble.

Ruske sile protizračno-vesoljske obrambe bodo dobile nove prestrezalne rakete velikega dometa. Informacijo je konec avgusta sporočil namestnik poveljnika ruskega zračnega letalstva, general-poročnik Viktor Gumenij. »To protizračni obrambi omogoča izpolnjevanje nalog vrhovnega poveljstva in ministrstva za obrambo v predvidenih rokih,« je izjavil Gumenij za radijsko postajo Russkaja služba novosti.

Novo raketo velikega dometa so v javnosti prvič omenili po njenem uspešnem testiranju konec leta 2015. Slika rakete v mobilnem silosu se je pojavila na koledarju koncerna protiletalske obrambe Almaz-Antej.

Raketa je strogo varovana državna skrivnost. Ne omenjajo niti točnega naziva modela. Iz javnih virov je mogoče izvedeti le, da gre za projekt, ki mu trenutno v svetu ni para.

Njena elektronika se razlikuje od elektronike drugih ruskih projektov, motor pa bi po zamisli konstruktorjev zagotovil večjo hitrost, kot jo imajo vse rakete drugih vojaških sil po vsem svetu. Po besedah poveljnika gre za raketo velikega dometa. To pomeni, da bo v njenem dometu tudi bližnje vesolje.

Predhodnica

Rusija je začela pred 40 leti proizvajati protizračne rakete, ki se lahko zoperstavijo sovražnim balističnim raketam in satelitom. Že takrat so bili konstruktorji korak pred časom in so predpostavljali, da se lahko jedrska nevarnost verjetnega nasprotnika popolnoma nevtralizira z raketnim ščitom. Tudi z namero, da preprečita možnost rušenja paritete v jedrski moči dveh velesil, sta Sovjetska zveza in ZDA leta 1972 podpisali sporazum, ki omejuje možnosti ustvarjanja državnih sestavov protiraketne obrambe. Njihovo nameščanje je dovoljeno samo v omejeni geografski regiji. Sovjetska zveza je z jedrskim »dežnikom« pokrila Moskvo.

V tem ščitu je bila glavna raketa modela 53T6, ki jo NATO klasificira pod imenom Gazela. Delovala je po istem principu kot ameriške rakete: dolga je bila nekaj metrov, imela je jedrsko bojno konico in je delovala na trdo gorivo. A vendar je bil sovjetski model unikaten, saj je imela 10-tonska raketa močan motor, s pomočjo katerega se je lahko v petih sekundah dvignila na višino 30 kilometrov. Jedrska bojna konica z močjo 10 kiloton je eksplodirala v stratosferi in zadela bojne dele sovražnih balističnih raket. Še več, raketo so konstruirali na način, da ima velike možnosti za nadaljnje posodobitve. Na tem so delali tako v sovjetskih časih kot v postsovjetskem obdobju in tako lahko raketa 53T6 danes uničuje tudi satelite v nizki orbiti, vključno s tistimi, ki zagotavljajo globalno navigacijo.

Tehnologije dušenja signalov iz vesolja

Pa vendar, ko govorimo o uničevanju satelitov, omenjena raketa ni najučinkovitejše orožje. V mnogih primerih bi bila lahko bolj učinkovita sredstva, ki ne uničijo tarče, ampak jo le onesposobijo. Sem spadajo zemeljski instrumenti za dušenje signalov. Gre za posebne kovinske konstrukcije na avtomobilski šasiji z elektroniko, ki uničuje satelite. Ruski sestav za radioelektronski boj je namenjen zoperstavljanju satelitom na nizki krožni orbiti in ima posebne antene, ki so v bistvu na poseben način montirani oddajniki. Ti oddajniki zadanejo satelite v nizki orbiti naravnost v njihovo »Ahilovo peto«. Če uspe sestav zadušiti samo nekaj šibkih signalov, lahko s tem onesposobi celo mrežo satelitov.

Najnovejši preizkusi so pokazali, da je ta projekt Moskovskega znanstveno-raziskovalnega radiotehnološkega inštituta bolj učinkovit, kot so pričakovali njegovi snovalci. Če bi sestav namestili v ruski Arktiki, bi lahko »zakril« vesolje nad večjim delom severne poloble. V vsakem primeru boj za vesolje prehaja v aktivno fazo in zahteva vse bolj dovršene tehnološke inovacije.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.