Področje reke Podkamenaja Tunguska je neposeljeno tudi po »merilih« osrednje Sibirije. Najbližje večje mesto, Krasnojarsk, se nahaja 640 km južneje (3.352 km vzhodno od Moskve). Ko je 30. junija 1908 nad to reko poletel in eksplodiral predmet, ki so ga pozneje poimenovali Tunguški meteorit, v neposredni bližini eksplozije ni bilo nobenih ljudi.
To je bila velika sreča, saj znanstveniki ocenjujejo, da je bila moč eksplozije enaka 10-40 megatonam TNT-ja, podobno kot pri povprečni vodikovi bombi. Udarni val je podiral gozdove v razdalji 40 kilometrov od epicentra eksplozije, eksplozije pa so slišali celo v vaseh, ki so bile oddaljene 800 km. Tla so se tresla po vsej Sibiriji. Štiriindvajset ur po padcu nebeškega telesa so po celotni severni polobli divjali magnetni vetrovi, na nebu so ljudje opazili srebrne oblake, čudno bleščanje in sevanje.
Sibirci v okoliških naselij in lovci iz naroda Evenke so bili priča čudnemu pojavu. Imeli so to »srečo«, da so se sprehajali po tajgi nekaj deset kilometrov proč od mesta eksplozije. Oni so pripovedovali o »ognjeni krogli«, ki je poletela po nebu z jugovzhoda proti severozahodu, ter o »strelih« in »gromu« v daljavi. »Vsi prebivalci so se v paniki zgrnili na ulice, ženske so jokale in vsi so mislili, da je nastopil konec sveta,« pri časniku Sibir opisovali odziv ljudstva v neki vasi, oddaljeni 200 km od epicentra.
Raziskovalec Inokentij Suslov navaja besede bratov Čučanča in Čekaren iz naroda Evenke, iz rodu Šanjagir, ki sta bila 30. junija 20 km od epicentra: »Drevesa padajo, na njih gori smola, na tleh gori suh les, tudi mah gori … Vsepovsod naokoli v oči prihaja dim, naše sonce je močno sijalo kot vedno, potem pa se je pojavilo drugo sonce!« Prišel je udarni val, znašli so se v ognju, a so vendarle ostali živi.
Vaščani in Evenke se niso zavedali, kaj se dogaja. Bile so mistične razlage: razmišljanja kristjanov, da je nastopil drugi Kristusov prihod, razmišljanja poganskih Evenke, da je na Zemljo prišel bog nevihte Agdi. Obstajala je tudi politična razlaga, da naj bi se začela druga rusko-japonska vojna (prva se je končala le tri leta prej, leta 1905). Prva resna znanstvena ekspedicija, ki bi razjasnila Tunguško anomalijo, je začela z delom šele leta 1927, ko je bila že vzpostavljena sovjetska oblast.
Še vedno potekajo razprave o naravi Tunguškega meteorita (pozor, »meteorit« je le pogojni izraz, ker ni dokazov, da je šlo pri tem nebeškem telesu res za meteorit). Namreč niti ena odprava, ki je raziskovala teren na območju eksplozije, še vedno ni našla niti enega kraterja na mestu padca (pričakovali bi ogromen krater), niti druge substance, ki bi jasno kazale sledi padca. Ogromno nebeško telo je v eksploziji dejansko izginil brez sledi.
Danes prevladujeta dve glavni razlagi, kakšno nebeško telo je eksplodiralo nad reko Podkamenaja Tunguska: po prvi je to kamnit meteorit, po drugi pa leden komet. Slednjo razlago je med drugim zagovarjal tudi fizik Genadij Bibin, ki je tunguško anomalijo raziskoval več kot 30 let. Tako bi namreč bilo mogoče razložiti, zakaj ni kraterja in nobenih ostankov, saj je bil komet iz ledu, ki je bil ob pritisku in temperaturi Zemljine atmosfere v eksploziji popolnoma uničen.
Po drugi strani nekateri menijo, da je mogoče govoriti o sledeh meteorita. Italijanski znanstveniki z univerze v Bologni so leta 2012 predpostavili, da je malo jezero Čeko nedaleč od hipotetičnega epicentra eksplozije v resnici krater, ki je nastal po padcu. Vendar so ruski znanstveniki leta 2016 prišli do zaključka, da je jezero obstajalo že pred veliko eksplozijo.
Fizik Ivan Murzinov z Ruske akademije za kozmonavtiko Ciolkovski je ponudil razlago, da je meteor padel v Zemljino atmosfero pod takšnih kotom, da ni udaril v tla, pač pa je samo šel skozi atmosfero. Predpostavlja, da so se lahko po eksploziji koščki meteorja razleteli tudi po več sto in tisoč kilometrov proč od epicentra. Lahko so »padli v Atlantski ocean ali celo ponovno poleteli v vesolje.«
Medtem ko znanstveniki razrešujejo večno dilemo »meteorit ali komet«, imamo na drugi strani tudi druga razmišljanja. Tudi razlago z Nezemljani. Že leta 1946 je pisec znanstvene fantastike Aleksander Kazancev objavil zgodbo z naslovom Eksplozija, ki prikazuje njegovo razmišljanje, kako je nad reke Tunguska eksplodirala vesoljska ladja Nezemljanov z motorjem na jedrski pogon. Znanstveniki so sicer skeptični do ideje o »vpletenosti« nezemljanske civilizacije v tunguško anomalijo.
Obstajajo še bolj eksotične različice. Manjše število raziskovalcev na primer meni, da je bil Tunguški meteorit v resnici zgoščena antimaterija, ki se je popolnoma uničila po srečanju z zemeljsko materijo in sprostitvijo energije. Ker o protisnovi še ne vemo veliko, je to razlago težko z gotovostjo potrditi ali zavrniti.
Nekateri eksplozijo v zraku leta 1908 celo pripisujejo Nikoli Tesli, ki je v svojem ameriškem laboratoriju izvedel močan »energijski strel« na območje Aljaske, da bi preizkusil svoj novi izum, a da je »zgrešil«. Po tej razlagi eksperiment ni uspel, pa se je razočarani Tesla odločil, da raje ne pove nikomur, da je bilo njegovo delo povezano s tunguško anomalijo.
»Približno 30% raziskovalcev je prepričanih, da je bil to meteorit, enako število jih trdi, da je bil komet, preostalih 40% pa zastopa različne hipoteze, tudi fantastične,« je povzel mnenja Ivan Murzinov.
Danes, več kot stoletje pozneje, je človeštvo še daleč od dokončne razlage eksplozije nad reko Podkamenaja Tunguska, podobno kot tisti kmetje in lovci, ki so takrat zagledali »ognjeno kroglo«.
RBTH Slovenija vabi k branju tudi drugih skrivnostnih primerov.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
