Suhoj Su-30
Sergej Krivčikov/airliners.net/WikipedijaPavel Suhoj, ustanovitelj firme, ki je postala eno od najbolj znanih svetovnih podjetij za proizvodnjo lovskih letal, je prve korake v konstruiranju letal prehodil v 30-ih letih, v državi, kjer so še zmeraj divjali vojaški konflikti.
Nova sovjetska letala so nastajala v preprosti dvonadstropni stavbi, kjer so konstruktorji v zgornjem nadstropju risali načrte, spodaj v delavnicah pa se je sestavljalo. Proti koncu omenjenega desetletja so, takrat še pod vodstvom Suhoja, izdelali lovca serije »I«, bombnika na dolge razdalje tipa DB in letala tipa RD, s katerimi so sovjetski piloti preleteli rekordnih 10.000 km v 62 urah brez pristanka.
Leta 1940 so začeli s serijsko proizvodnjo lahkega bombnika Su-2, na videz povprečnega letala za kratke razdalje, vendar z nekaterimi ključnimi prednostmi pred konkurenčnimi modeli. Oblika pilotske kabine je pilotu omogočala široko vidno polje, medtem so bile bombe nameščene tako, da imelo letalo višjo hitrost. Narejenih je bilo več kot 900 takšnih letal, zato se je položaj delavnice povišal v status samostojne proizvodne enote. Oklepna Su-6 in Su-8 sta bila zgrajena na osnovi Su-2. Na tej osnovi so zgradili tudi Su-1, lovca za velike višine, ki je bil opremljen z 20 mm avtomatskim mitraljezom.
Sovjetski letalski inženir Pavel Suhoj. Vir: Press photo
Med drugo svetovno vojno so Suhojeva letala odigrala pomembno vlogo v bitkah pri Moskvi, Stalingradu in Kursku. Pri delovanju so bila tako »zamaskirana«, da sovjetski vojaki na tleh niso prepoznali niti njihovih silhuet.
Po vojni se je sovjetsko letalstvo preusmerilo na reaktivna letala, Suhojev konstruktorski biro pa je bil ponovno na čelu dela. Z uporabo nove tehnologije reaktivnih letal je razvil Su-9, -11, -13, -15 in -17. Ta letala so služila tudi kot preizkusna platforma za prvi sovjetski sistem izstrelitve pilota iz kabine v primeru nuje.
Lahki bombnik Suhoj Su-2. Vir: Press photo
Kljub temu nobeden izmed takojšnjih povojnih modelov ni šel v serijsko proizvodnjo, strmoglavljenje Su-17 leta 1949 pa je celo privedlo do začasnega zaprtja podjetja. Ponovno so ga odprli leta 1953 in takoj začeli z razvojem popolnoma novega nadzvočnega letala, ki je združevalo modele tako s puščičastimi kot trikotnimi krili.
Preboj, ki je zacementiral ekipo Suhoja med vodilne konstruktorje tistega časa, pa je predstavljalo visoko-hitrostno izvidniško letalo T-4, ki je služilo kot protiladijski strateški bombnik. Razvili so ga leta 1962, danes pa med strokovnjaki velja za letalo, ki je bilo 20 let pred svojim časom. Letalo so uporabljali za testiranje najnovejših tehnologij, kot sta trup iz varjenega titana in sistem za nadzor samodejnega plina.
Suhoj T-4, visoko-hitrostni protiladijski strateški bombnik. Vir: Press photo
Medtem ko sam T-4 ni šel v serijsko proizvodnjo, je model omogočil vzpon novih generacij vojaških letal, kot je bombnik Su-24, ki je prvič poletel leta 1969. To je bilo prvo letalo po Su-2, ki so ga spet proizvajali serijsko. Postalo je tudi prvo sovjetsko jurišno letalo, sposobno delovanja na bojišču v vsakem vremenu.
Suhoj Su-s5 jurišni bombnik. Vir: Press photo
Šest let kasneje je Suhoj ponovno zadel v polno, tokrat z jurišnim bombnikom Su-25, ki je bil brez konkurence v uničevanju oklepnih tarč. Model je dobil naziv »vrana« zaradi svoje značilne oblike in še vedno predstavlja hrbtenico ruskega vojaškega letalstva. Medtem je podjetje začelo delati na četrti generaciji lovcev. Rezultat tega dela je bil Su-27, na podlagi katerega so kasneje nastali Su-30, Su-32 in Su-33.
Tehnologije, ki jih je dovršila Suhojeva ekipa, so našle uporabo tudi izven vojaškega področja. Najbolj znano je umetno srce, ki so ga razvili v 60-ih in 70-ih letih. Suhoj je inovacijo povedel do svetovne uporabe.
Suhoj Superjet 100. Vir: Press photo
Od zgodnjih 90-ih naprej so pri Suhoju začeli osvajati tudi izdelavo civilnih, potniških, transportnih in kmetijskih letal. Po letu 2000 je nastalo potniško letalo, Suhoj Superjet 100, ki je postalo vodilni model v liniji civilnih letal tega podjetja in danes pobira naročila iz vsega sveta.
Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.