»Zračne sani«: spektakularne bojne sanke Sovjetske zveze

Svobodni izbor
Na dolgem spisku vozil za boj proti nemški vojski med drugo svetovno vojno je tudi nekaj modelov sovjetskih sani, ki izgledajo, kot da so nastale v domišljiji konceptualnega umetnika Vojne zvezd. Predstavljamo vam najbolj znane sovjetske bojne sani.

»Zračne sani« so bili najpogosteje dvosedi s propelerjem in lahkim oklepom, oboroženi z lahkim avtomatskim orožjem ali topovi. Vozila so se uporabljala za prečkanje zaledenelih rek in jezer, kot sta Ladoško ali Iljmensko, v priobalnih območjih ali na zamrznjenih vodah Finskega zaliva. Ne glede na lahkotnost in nizko hitrost (povprečna je redko presegla 25-30 km/h) so se sani izkazale za praktično orodje v surovi ruski zimi in odigrale pomembno vlogo v boju proti nemški ofenzivi.

Prvo tovrstno vozilo je poskušal napraviti Romun Henri Coandă, ki je leta 1910 zasnoval futuristične sani s pogonom na batni motor, ki so, po pisanju časopisa Hemmings, na reki Seni v Parizu dosegle hitrost do 100 km/h. Zatem sta jih blagoslovila dva pravoslavna popa, kupil pa jih je veliki knez Kiril Vladimirovič. Izum ni preživel ruske revolucije.

Rdeča armada  je uporabljala bojne (aero) od leta 1920 naprej. Ognjeni krst je vozilo doživelo v vojni s Finsko, kasneje pa je služilo v drugi svetovni vojni.

АNТ-IV

ANT-IV je napravil Andrej Tupoljev. Sovjetska vojska je uporabljala te sani od leta 1924 naprej. Imele so 100 KM, od leta 1930 pa so služile za prevoz pošte in pomembnih potnikov med krajema Čeboksari in Kanaša v Čuvašiji. Leta 1931 so dobile zračni motor M-11, ki jim je omogočal razvoj hitrosti do 28 km/h. Leta 1934 so jih uporabljali za reševanje raziskovalne ekipe ledolomilca Čeljuski, ki je bil ujet med ledenimi ploščami pri otoku Koljučino (in zatem potonil). Kasneje so sani služile v zimski vojni (1939-1940) proti Finski.

ОSGA-6 / NKL-6

Te sani so bile narejene v moskovski tovarni Narkomles. Namenjene so bile za opravljanje nalog hitre medicinske pomoči, poštne dostave in prevoza do štirih potnikov. Vojaška različica s tremi smučmi je vključevala še top in reflektor za nočne operacije. Kot pogonski agregat se je prav tako uporabljala kasnejša različica motorja M-11.

NKL-16

Model NKL-16 je bil sestavljen med drugo svetovno vojno na osnovi NKL-6. Proizvodnja je bila v tovarnah ZiS in GAZ, sani pa je poganjal prej omenjeni motor M-11. Uporabljale so se kot transportno sredstvo za vojake.

NKL-26

Te sani so bile narejene iz ivernih plošč, »oklep« pa je predstavljala sprednja plošča debeline 10 mm. Sani so bile oborožene z avtomatsko puško kalibra 7,62 mm. Vsaka enota je imela voznika in strelca, delovala pa je skupaj s smučarskimi bataljoni. NKL-26 je lahko prevažal do 4 smučarje.

Maršal Rokosovski je takole opisal vlogo sani v odbijanju nemške protiofenzive na kraj Suhiniči v Kaluški regiji:

»Sovražniki so ujeti in prestrašeni. Mislili so, da so sanke v resnici tanki, ki drvijo čez globok sneg.«

RF-8 / 98 GAZ

Leta 1941 je konstruktor M. V. Veselovski razvil majhen dvosed GAZ-98 ali RF-8, katerega je poganjal motor tovornjaka GAZ-M1. Dosegel je hitrost do 50 km/h. GAZ-98K je bil opremljen z motorjem Švecov M-11.

02SS CDB-50

Ta model, znan pod številko №451SS, je ruska vlada naročila 11. decembra 1940. Na njegovem razvoju so delali inženirji Lošinski, Kasatkin, Ponomarjov, Zajcev, Makarov in drugi. V svoji osnovi je bil to tankovski stolp na saneh s propelerjem. Že v razvojni fazi je bilo jasno, da bo 02SS imel resne probleme s težo, zaradi česar je bil projekt leta 1942 tudi ustavljen.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.