Še ptica ne more mimo: Najnevarnejši ruski zenitni sistemi

Znanost in tehnologija
IGOR ROŽIN
Ruska vojska je začela preizkušati mornariško različico svojih najnaprednejših protiletalskih raketnih sistemov. Zenitni sistemi so že od druge svetovne vojne igrali eno od najpomembnejših vlog v zaščiti mest pred bombniki in na fronti pred nizkoletečimi jurišnimi letali.

Isto vlogo igrajo tudi v sirski operaciji zračno-vesoljskih sil ruske vojske, ki varujejo letalsko bazo Hmejmim in mesto Palmira. Predstavljamo seznam najbolj ubijalskih protizračnih sistemov, ki jih poseduje ruska armada.

3SU-23-4 Šilka

Tale samohodni raketni sistem je že »v svojih letih« (izhaja še iz leta 1964), a ostaja eden najbolj prepoznavnih ruskih dosežkov 20. stoletja.

V zadnjih petih desetletjih je bilo tole orožje uporabljeno v konfliktih v Afriki, Vietnamu, Afganistanu in na Bližnjem vzhodu. Rafal iz štiricevnega orožja s kalibrom 23 mm je nizkoleteče cilje pred seboj porezal kot z nožem. Šilka izstreli okoli 3.400 projektilov na minuto in razbije na koščke vse, kar se znajde v njenem dometu.

Smrtonosni top je mogoče uporabiti tudi proti nizkoletečim ciljem (jurišnim letalom in helikopterjem), pa tudi proti sovražni lahko-oklepni bojni tehniki, kot smo bili temu med drugim priča v Afganistanu.

Tehnika pa stalno napreduje, saj granate 23 mm iz Šilke niso bile zadosti učinkovite v eventuelnih spopadih proti močnejšim bojnim vozilom. Zato je sredi 80-ih nastalo novo protizračno orožje, ki uporablja rakete in granate kalibra 30 mm.

Zentini raketno-topovski sistemi 2S61 Tunguska-M1

Prvo tovrstno orožje je bil zenitni raketno-topovski sistem Tunguska. Vključuje lanser vodenih raket in dva topova 2A38M kalibra 30 mm s tempom ognja 5.000 granat na minuto.

Za razliko od prejšnjih sistemov je ta lahko streljal tudi med gibanjem in z raketami sestreljeval letala ter helikopterje na višini tudi do 10 km.

Tunguska je sčasoma doživela mnoge spremembe in posodobitve v skladu z izzivi nove dobe, zato je še naprej ena od najboljših bojnih protizračnih sistemov. Med njimi pa je vsekakor najnovejši Pancir-S1.

Ruski »pancir«

Dosedanji ešalon ruske protiraketne obrambe izgleda takole: v prvi liniji obrambe je protizračni sistem S-400, ki »vidi« in sestreli vse aerodinamične cilje na razdalji do 400 km. Če skozi ta ešalon kakorkoli prodrejo sovražna letala ali rakete, bo z njimi obračunal raketno-topovski sistem Pancir-S1, ki ima dva topova kalibra 30 mm in 12 vodenih raket 57E6E.

Pancir se danes tretira kot skrajni ešalon zaščite civilnih objektov, vojaških baz in enot na terenu. Orožje je ustvarjeno za uničevanje raket, ki se približujejo ciljem tudi s hiperzvočno hitrostjo na razdalji 20 km in na višini od 15 metrov do 15 kilometrov. Z drugimi besedami, rakete so prestrežene, ko se približujejo cilju.

Model se od prejšnjih razlikuje po tem, da je sistem skoraj v celoti avtomatiziran. Računalniki tega sistema samostojno določajo cilje v zraku, vojak pa ima možnost, da samo pritisne na gumb in uniči ofenzivno sredstvo, ki je nekako že prodrlo skozi ščit sistemov S-400 in Top-M2.

Julija letos so ruski proizvajalci orožja predstavili mornariško različico sistema, ki je trenutno v testiranju. Po testiranjih bo ruski vojaški vrh sprejel odločitev, ali si zenitni raketno-topovski sistem Pancir zasluži svoje mesto v arzenalu Vojne mornarice Ruske federacije.