Časopis v prispevku spomni na to, da je Rusija pred šestimi meseci Kitajski prodala S-400, pred tem je z Indijo podpisala sporazum o dostavi tega sistema, prejšnji teden pa so sklenili dva nova velika posla s Turčijo in Savdsko Arabijo.
Svetovalec ruskega predsednika Vladimir Kožin je za omenjeni časopis povedal, da se je oblikovala cela vrsta strank, zainteresiranih za nakup ruskih zenitno-raketnih sistemov, ki prihajajo iz jugovzhodne Azije, z Bližnjega vzhoda in iz nekaterih drugih držav.
Avtor prispevka poskuša pojasniti, zakaj Turčija kupuje S-400. Pri tem izpostavlja, da država kot članica zveze NATO s tem dejanjem daje na znanje, da odstopa od ameriške vojaške pomoči. Vendar pri časopisu poudarjajo, da to dejanje politične neposlušnosti ne bi imelo smisla, če ne bi obstajale vojaške prednosti ruskega sistema.
Modernizirani mobilni sistem S-400 praktično predstavlja celotno skupino lansirnih naprav in velja za zelo učinkovitega, saj lahko lovi in avtomatsko napada različne cilje, kot so lovci, izvidniška letala, ki letijo zelo visoko (npr. Awacs), balistične rakete, manevrirne rakete, brezpilotna letala in celo nevidni bombniki.
Sistem S-400 je pokazal svojo superiornost nad drugimi podobnimi orožji. Po besedah Dmitrija Šugajeva, direktorja Zvezne službe za vojaško-tehnično sodelovanje, je govora o najboljšem sistemu protizračne obrambe, ki obstaja v tem trenutku.
Strokovnjak za orožje, nekdanji polkovnik Wolfgang Richter, meni, da ruski S-400 spada med "vodilne proizvode na mednarodnem trgu." "Zagotovo so boljši od ameriških sistemov Patriot, ki jih ima Nemčija," je rekel in dodal, da so tudi cenejši.
Rusija je nedavno sklenila zelo pomembne velike posle, ki potrjujejo njen sloves druge države po obsegu izvoza orožja v svet. Poleg tega je prva dobava S-400 v članico NATO zadovoljila strateške ambicije Moskve, je še zapisal avtor prispevka in poudaril, da ZDA nad tem poslom niso bile "preveč navdušene."
Poleg Turčije se je tudi Grčija, še ena članica zveze NATO, odločila za nakup ruskih raket S-300, vendar je to storila precej bolj neopazno, kot to sedaj počne Turčija, zaključuje avtor.