Sirija: Kako je ruska tehnika pomagala pri prečkanju rek

YouTube
Državljanska vojna v Siriji je okrnila inženirske kapacitete sirske vojske. Pomoč je ponudila Rusija s svojo pontonsko tehniko.

Kako in na kakšen način prečkati reko Evfrat in prispeti do strateških naftnih polj, ki se nahajajo na drugi strani? Ker bi prenova njihovih obstoječih pontonskih mostov trajala predolgo, so Sirci zaprosili za pomoč Rusijo, ki je pripeljala svoje. Zahvaljujoč veliki mobilnosti ruskih inženirskih enot je prečkanje reke Evfrat pri kraju Deir-ez-Zor trajalo zgolj tri dni, vključno s časom, ki je bil potreben za dostavo same tehnike, oddaljene nekaj tisoč kilometrov.

Pontonski most je sirski vojski omogočil nadaljevanje ofenzive, ki je delovala kot element presenečenja proti enotam t.i. Islamske države na drugi strani reke, ki niso imele dovolj časa za vzpostavitev obrambne linije. Vredno je omeniti, da so se tekom vojne v Siriji in Iraku nasprotne strani večkrat soočale s potrebo po prečkanju rek in vodnih zajetij, vendar je zaradi pomanjkanja primerne tehnike in usposobljenega kadra vsaka takšna prepreka povzročila resne težave in pogosto privedla do popolnega zastoja do takrat uspešne ofenzivne operacije.

Pentagon ukinil pontonske enote

Zadnje čase se inženirske enote vodilnih svetovnih držav, predvsem članic NATO, razvijajo izključno v smeri spopadanja z improviziranimi eksplozivnimi sredstvi.

Leta 2008 so zahodni vojaški strokovnjaki in častniki prišli do zaključka, da v sodobnih oboroženih konfliktih ni potrebe po tehničnih sredstvih, ki bi služile za premostitev vodnih ovir. Ta teza se je v zadnjih aktualnih konfliktih v Iraku in Siriji pod pokroviteljstvom ZDA izkazala za netočno.

Do začetka 90-ih let sta tako ZSSR kot NATO dajala velik poudarek na razvoj močne inženirske tehnike in usposabljanju inženirskih enot v svojih vrstah. Naloga teh enot je bila omogočiti nemoteno premikanje glavnim bojnim enotam v kompleksnih bojnih operacijah. V njihovem arzenalu niso bila samo sredstva za miniranje in razminiranje terena, ampak tudi cel spekter različnih naprav za pripravo okopov, utrjenih položajev, komunikacijsko povezovanje fronte ipd. V okviru teh sil so posebno mesto zavzemale enote za premostitev vodnih ovir.

Države, ki so bile del Nata ali Varšavskega pakta, so svoje oborožene sile pripravljale za odločilen kopenski spopad na ozemlju današnje Nemčije, ki je prepredena z rekami, jezeri in umetnimi vodnimi zajetji. Takšen teren je bil navdih za razvoj sredstev, ki so bila maksimalno prilagojena za delovanje na njem. Sovjetska oklepnika BVP in BTR sta bila na primer prilagojena, da lahko samostojno in v najkrajšem možnem času premagata vodne ovire. Enote, ki so se specializirale za gradnjo improviziranih pontonskih mostov so bile ena od glavnih kopenskih ciljev Natovih bombnikov. V glavnem štabu Natovih enot v Evropi so se delali taktični in strateški načrti, ki so predvideli »boj za mostove«. To je vključevalo masovno uničenje vseh mostov in prehodov, ki bi silam Varšavskega pakta omogočili mobilnost. Ta postopek bi bil potreben za pridobitev potrebnega časa za organiziranje obrambne linije z močno podporo zračnih sil in artilerije. Uničenje inženirskih zmožnosti nasprotnika je bil ključen sestavni del načrta.

V prvi etapi boja proti sovjetskim pontonskim enotam bi bile uporabljene posebne mine, podporo pa bi nudile zračne in artilerijsko-raketne sile. Vse povezave v smeri zahoda bi bile močno minirane in onesposobljene. Morebitna mostišča bi morala biti uničena za vsako ceno, tudi z uporabo taktičnega jedrskega orožja.

Ta strategija je bila s koncem hladne vojne ukinjena, ravno tako kot tehnika, ki je bila namenjena takšni uporabi, razvoj novih sredstev za inženirske enote pa se je znašel v slepi ulici. Njihova organizacijska shema je šla v smer zmanjševanja in ukinjanja. Tekom vojaške operacije v Iraku je Pentagon zavrnil nabavo novih komponent, ki bi vključevale elemente za sestavo pontonskih mostov, ne glede na to, da je glavni bojni načrt vključeval tudi prečkanje večjih rek. Celokupna strategija se je naslanjala izključno na zračno komponento z intenzivno uporabo posebnih enot, katerih naloga je bila preprečitev rušenja pomembnih mostov. Za razliko od Američanov so Britanci v arzenalu svojih ofenzivnih enot imeli težko pontonsko tehniko, ki je lahko premagala vsako vodno oviro. Te enote so bile zelo aktivne v bitki za Basro, ko je bilo na nekaj mestih treba prečkati reko in vzpostaviti mostišča z druge strani. Po koncu aktivne faze bojev so bile tudi znotraj britanskih kontingentov inženirske enote razpuščene.

Kljub kasnejšim analizam ameriških vojaških strokovnjakov, ki so poudarjali nujnost posedovanja tovrstne tehnike v okviru strateških ofenzivnih skupin, so v Pentagonu še naprej dosledno trdili, da so pontonske enote relikt hladne vojne, in da v sodobnem vojskovanju zgolj upočasnjujejo napredovanje kopenskih sil. Nadaljnji razvoj inženirske komponente bi se tako moral izključno osredotočiti na boj proti eksplozivnim ubojnim sredstvom.

Ruska doktrina kopenskega bojevanja se v veliki meri naslanja na inženirske enote

Za razliko od ZDA in NATO držav so inženirske enote za rusko vojsko eden najpomembnejših segmentov vojskovanja, zato je ta tudi nadaljevala z njihovim razvojem kljub velikim gospodarskim težavam. Izkušnje iz čečenskega konflikta so potrdile velik pomen tega segmenta vojske. Proti koncu 80-ih let prejšnjega stoletja je sovjetski vojaško-industrijski kompleks razvil nekaj projektov z namenom posodobitve in nadaljnjega razvoja inženirskih sil. Eskalacija krize v ZSSR in pomanjkanje sredstev so upočasnili nabavo nove tehnike.

Krizna žarišča na razvalinah bivše Sovjetske zveze so doprinesla k novim izkušnjam za inženirske enote, ki so se aktivirale tekom konfliktov na Kavkazu, ko je bilo treba premostiti neprehodne bregove gorskih rek. Nakopičene izkušnje so tako v začetku novega tisočletja služile kot podlaga novi metodološki bazi, ki je bila kasneje ključna za razvoj novih taktičnih metod v uporabi pontonske tehnike.

Velik tehnološki napredek v razvoju sodobnih pontonskih sil ruske vojske je bila nabava pontonskega parka PP-2005M. V njegovi sestavi se nahaja 40 različnih vozil. Elementi za postavitev pontonskega mostu predstavljajo samo del skupne opreme iz katere je mogoče napraviti celo posebne trajekte za prevoz težke bojne tehnike. Iz standardnega kompleta se da v razmeroma kratkem času (manj od ene ure) napraviti pontonski most, ki lahko obvlada vodno prepreko širine 250 m. Glede na svoje specifikacije PP-2005M spada med najboljše inženirske komplete za premagovanje vodnih ovir na svetu. Pred kratkim je bil ta kompleks uporabljen za uspešno premostitev reke Evfrat. Vse to je vplivalo na povečano zanimanje pri potencialnih kupcih.

Kako je sovjetska pontonska tehnika rešila Američane v bitki za Mosul

Decembra lanskega leta v času velike vojaške operacije v Mosulu, so enote Islamske države, ki so branile svoj položaj, uspešno izkoristile naravno oviro, ki jo je nudila reka Tigris, ki teče skozi gosto naseljen center omenjenega mesta, pri čemer ga deli na vzhodni in zahodni del. Islamisti so porušili praktično vse prehode čez reko, pri čemer so pustili samo nekaj točk za prečkanje, v katere so usmerili vse svoje razpoložljive sile. Načrt koalicijskih sil je bilo prečkanje reke na več različnih mestih in ustvariti mostišče v zahodnem delu Mosula. Zaradi odsotnosti inženirske tehnike so bili poskusi prečkanja popolnoma nevtralizirani, sama operacija pa je grozila, da se bo prevesila v pozicijsko bojevanje z visokim številom vojaških in civilnih žrtev.

Koalicijske sile so svoje delovanje nato preusmerile na močne zračne udare po terorističnih ciljih ob reki Tigris. Velika količina ruševin iz betona in opeke, ki je pri tem nastala, je vnaprej upočasnila morebitno napredovanje motoriziranih enot, zaradi česar je uspeh bil zelo omejen. Brez alternativnih prehodov koalicijske sile niso mogle ustvariti odločilnega prodora v zahodni del mesta, tako da so bili Američani prisiljeni vključiti sovjetske bojne izkušnje.

Stara sovjetska pontonska tehnika se je v Bagdadu nahajala še iz časov iraško-iranske vojne. Ameriški vojaški strokovnjaki so brez nadaljnjega oklevanja posegli po tej tehniki in nabavili rezervne dele iz zaloge bivše češkoslovaške vojske. Težki transporterji HEMTT so takoj dostavili te elemente v delto reke Tigris. Ta akcija je pripadnikom Islamske države, ki sovražnika iz te strani niso pričakovali, povzročila velike preglavice. Islamisti so sicer skušali uporabiti svojo mobilnost in izvedli nekaj poskusov protinapadov na mostišče s pomočjo avtomobilskih bomb in brezpilotnih letal, kar je koalicijski prodor precej upočasnilo, vendar je mostišče zdržalo. Prihod tankovskih enot in njihovo prečkanje reke je nato utrdilo in razširilo površino pod nadzorom koalicijskih sil, terorističnim silam pa ni ostalo drugega, kot da z miniranji in postavitvijo barikad vzpostavijo novo obrambno linijo v gosto naseljenih četrtih zahodnega Mosula.

Skorajšnji polom operacije za osvoboditev Rake

Podobna situacija se je zgodila nekoliko kasneje tekom operacije za osvoboditev sirskega mesta Raka. Tukaj je strateško vodno oviro predstavljala reka Evfrat. Ker se je operacija odvijala na ozemlji Sirije, ameriške sile niso mogle uporabiti pontonske tehnike, ki je pripadala iraški vojski in je bila ključnega pomena za osvoboditev Mosula. Tukaj so se Američani morali zanesti na jurišne desantne odrede, sestavljene iz pripadnikov 3. bataljona 75. polka rangerjev. Pod okriljem noči in z močno podporo iz zraka ter oklepnih enot (v glavnem jurišnih helikopterjev in oklepnikov Stryker) so rangerji uspeli prečkati Evfrat in po močnih večdnevnih bojih vzpostavili nekaj prehodov in na ta način odprli prostor za prodor glavne kurdske ofenzivne skupine v samo mesto. Če bi med svojo opremo imeli pontonsko tehniko, bi zlahka obšli nasprotnika in na ta način zmanjšali lastne izgube. Prihranili bi verjetno tudi precej civilnih življenj, saj težko bombardiranje Rake v tem primeru ne bi bilo potrebno.

Zaključek

Vojni, ki se odvijajta na ozemlju Iraka in Sirije, sta popolnoma razbili tezo ameriških vojaških teoretikov o nepotrebnosti pontonske tehnike v sodobnem vojskovanju. Tako, kot pred 30 leti je prisotnost takšnih posebnih enot izjemnega pomena za popolno operativno sposobnost vsake vojske. Odsotnost tovrstne tehnike lahko povzroči popoln zastoj ofenzivnih operacij na terenu, ki je prepreden z vodnimi ovirami, ki jih je nato treba premagati z izjemnimi napori in velikimi izgubami.

Zahvaljujoč veliki kadrovski usposobljenosti in sodobni tehniki, s katero razpolagajo, so ruske inženirske sile uspele svojo opremo v samo nekaj dneh iz Rusije pretovoriti do bregov reke Evfrat na skrajnem vzhodu Sirije. Teroristi Islamske države so ob pomoči okrepitev iz Iraka poskušali izvršiti veliko protiofenzivo s ciljem uničiti mostove z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Vendar sta hitrost s katero je bila premagana reka in agilnost sirskih oklepnih enot, ki so kmalu prečkale na njeno vzhodno stran, popolnoma razblinili sanje islamistov. Njihov napad je bil zlomljen, njihova obramba pa v veliki meri uničena s prodorom tankovskih sil sirske vojske.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: