Ta dva helikopterja nista imela priložnosti sodelovati v velikih vojnah 20. stoletja. Za razliko od letal, helikopter nima potrebne višine niti hitrosti leta, zato njihova uporaba nad bojnimi formacijami nasprotnika nikoli ni bila upravičena zaradi možnih velikih izgub. Mimo tega pa ima lahko helikopter kot sredstvo podpore na bojišču celo vrsto prednosti pred jurišnimi letali.
Nekaj zgodovine
V 80. letih prejšnjega stoletja je ZSSR uspela izdelati dva helikopterja tega tipa, ki ju je kasneje nasledila Ruska federacija. Na ameriški AN-64 sta takoj odgovorila dva sovjetska konstruktorska biroja Milj in Kamov.
Po izvedenih testiranjih konec 80. letih je bil enosedežni helikopter Ka-52 narejen po koaksialni shemi ter premagal tradicionalni Mi-28 iz konstruktorskega biroja Milj. Slednji pa je z indeksom N v začetku 21. stoletja vrnil staremu konkurentu in obrambno ministrstvo se je odločilo za nakup obeh.
Dvojčka, ki si nista podobna
Ne glede na to, da si sploh nista podobna, sta si ta dva stroja precej podobna. Vsa sredstva za uničevanje so maksimalno poenotena z ostalo tehniko, ki obstaja v oborožitvi ruske vojske. Oba helikopterja nosita 30 mm avtomatski top 2A42. Obstaja le majhna razlika v dimenzijah bojnega kompleta. Pri Ka-52 ima na voljo 460 izstrelitev, Mi-28N pa 300. Oba pa nosita tudi enake rakete NUR.
Obstaja tudi manjša razlika v visokonatančnem orožju. Oba helikopterja lahko uporabljala protitankovske vodene rakete PTUR Ataka-V in prenosni raketni sistem protizračne obrambe Igla. Poleg tega lahko Mi-28N nosi še raketni kompleks Šturm-V, Ka-52 pa Vihr-M.
Prednost sistema Vihr-M (domet lansiranja do 10 km) je v možnosti helikopterja Ka-52, da lahko sproži ogenj izven radija dometa samohodnih raketnih kompleksov Roland, PPRK, Stinger in Mistral ter artilerijskih sistemov Gepard.
V primerjavi s svojim konkurentom ima Ka-52 še eno zaznavno prednost v oborožitvi - dve dodatni nosilni točki pod krili (6 namesto 4) in 500 kg dodatnega bojnega tovora.
Informacij o radarjih ni prav veliko na voljo, vendar razlike med njimi ne bi smele biti velike. Mi-28N ima radio-lokacijsko postajo N025E, ki se nahaja pod rotorjem, Ka-52 pa ima RLS Arbalet, ki se nahaja v kljunu, tako kot pri letalih. Radar na cilindru nad glavnim rotorjem daje prednost helikopterju predvsem v hribovitih gozdnatih predelih, kjer se lahko skrije in "kuka" le z dvignjenim radarjem.
Tudi motorja sta pri obeh enaka: TVZ-117MA.
Ptici, ki letita različno
Mi-28N je narejen po klasični shemi, s samo enim nosilnim in enim repnim rotorjem. Pri Ka-52 je uporabljena tehnično bolj zapletena koaksialna shema z dvema rotorjema, ki delujeta istočasno, in z enim repnim. Takšna shema daje premoč in povečuje dovoljeno višino leta za 100-200 metrov, kar v hribovitih predelih ni malo.
Ka-52 lahko "visi" na koncu manevra ali celo "jadra" (drseči let), česar ne zmorejo vsi helikopterji s klasično shemo. Stabilno lahko leti tudi z repom naprej s hitrostjo do 100 km/h, pri hitrosti 230 km/h pa koti drsenja dosežejo ±90 stopinj. Sovražnik mora tako narediti obrat kot pri letalu, da bi lahko zavzel pozicijo za napad, kar zahteva več časa.
Zaključimo lahko, da sta Mi-28N in Ka-52 zelo podobna helikopterja, vendar izdelek biroja Kamov vseeno presega svojega rivala, tudi v ceni. Ka-52 je precej dražji od Mi-28N. Ruske oborožene sile uporabljajo oba helikopterja, slednji pa si je že ustvaril kariero tudi v tujih vojskah. Njegovega rivala to še čaka, če cena ne bo odvrnila potencialnih kupcev.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
