Je skoraj sto let mrtev budistični menih v resnici živ?

Daši-Doržo Itigilov

Daši-Doržo Itigilov

Wikipedija
Budistični menih Daši-Doržo Irigilov je uradno umrl pred 90 leti v ruski republiki Burjatiji v Sibiriji. Sodeč po zadnji oporoki in testamentu je menih dosegel Nirvano, a prosil, da se ekshumira 30 let pozneje. S truplom budističnega svečenika se zadnje čase dogajajo čudne svari, zato nekateri menijo, da je morda v nekakšen stanju globokega spanca.

Lama Daši-Doržo Itigilov je pred 90 leti zavzel lotosovo pozo, zbral svoje učence, jih prosil, da molijo zanj in se spustil v globoko meditacijo. Na koncu je vstopil v Nirvano. »Obišči me in poglej moje telo čez 30 let, čez 75 let pa me vzemi iz zemlje,« je rekel pred smrtjo.

V takšnem sedečem položaju so svetega moža postavili v cedrovo kocko in ga pokrili s soljo, kot je naročil v oporoki. Itigilova so nazadnje preiskali leta 2005. Od takrat menihi ne dovolijo več izkopavanj in fotografiranj.

Nenavadno je dejstvo, da je njegovo truplo skozi stoletja pridobivalo in izgubljajo težo, izločalo tekočino in ni razpadalo.

Najslavnejši budist v Russiji

Itigilov se je rodil leta 1852 v kraju Ulza Dobo na ozemlju današnje Burjatije (regija Ruske federacije 4.400 km vzhodno od Moskve) in že v mladih letih izgubil starše, o katerih ni znanega skoraj nič.

To dejstvo je sčasoma med menihi spodbujalo špekulacije o božanskem izvoru. Po eni od zgodb naj bi prišel na Zemljo kot petleten fant, kot božansko bitje – Bodhisattva oziroma Buda.

Kot sirota je Itigilov opravljal delo pastirja in je bil navdušen nad nagrobniki in pogrebnimi objekti, pravijo menihi. Fant naj bi odpeljal svojo čredo na pokopališče in se tam igral z mrtvimi, jim kuštral lase in govoril: »Ko bi me le poslušal, ne bi ležal tu mrtev.«

Narod Burjatov takrat ni uporabljal krst in mrtvih navadno ni pokopaval, temveč jih je polagal na ploščadi med drevjem ali gorami. Nekega dne se je mladi Itigilov približal nekim ljudem, eden od teh pa je imel dolgo palico z lobanjo na vrhu. »Fant bo postal veliki Mojster in bo prevaral smrt,« je rekel lama.

Legende menihov pravijo o Itigilovu veliko neverjetnih stvari. Pred njim naj bi se umikala voda. Edina stvar, ki jo zagotovo vemo, je ta, da je s 15 leti prišel v budistični samostan, 300 km proč od rodne vasi, kjer je 23 let študiral verska besedila. Tam je učil svoje učence, postal vodja samostana, se osebno srečal s carjem Nikolajem II. in tik pred prvo svetovno vojno postal vodja vzhodnosibirskih budistov.

Ob vzponu ateistične sovjetske države je Itigilov priporočal svojim lamam, naj zapustijo državo, saj je pričakoval represijo. Sam pa ni zapustil države, misleč, da ga ne bodo pravočasno prijeli. Po dokumentih sodeč je umrl leta 1927 pri starosti 75 let.

Burjatska budistična šala?

Njegovo truplo pa so iz zemlje vzeli 28 let pozneje, in ne 30, kot je bilo prvotno predvideno. Takrat je Burjatijo prizadel močan orkan, zato so ga prestrašeni domačini hoteli prositi za pomoč in so odprli škatlo. Njegovi sklepi so se zdeli gibčni, koža je ostala elastična in območje okoli srca je bilo toplo. Ljudje so ga preoblekli in pokopali še enkrat. Postopek so ponovili leta 1973.

Leta 2002 so v skladu z oporoko Itigilova vzeli iz zemlje in ga preselili v Ivolginski datsan (samostan) blizu mesta Ulan-Ude. Tiste noči pokrova niso umaknili, menihi so le molili in prižgali sveče.

Zjutraj je škatlo odprl medicinski forenzik in našel sol v višini do ramen, glava Itigilova pa je bila v tako dobrem stanju, da bi kdo pomislil, da je menih še vedno živ, so govorile priče. »Sprva so vsi mislili, da je bila to nekakšna burjatska budistična šala, sedaj temu ni več tako. Njegovi notranji organi so v dobrem stanju, enako oči. Pred kratkim je prišel strokovnjak in rekel, da je njegovo truplo takšno kot pri osebi, ki je umrla pred nekaj urami,« je povedala Janžima Vasiljeva, direktorica Inštituta Pandito Hambo Lama Itigilov.

Palača Pandito Hambo Lama Itigilov

Raziskovalci niso dobili možnosti, da položijo stetoskop na prsa Itigilova, so pa menihi pristali na to, da pošljejo na analizo dva grama vzorcev, med drugim lase, delce kože in koščka dveh nohtov.

»Infrardeča spektrofotometrija je pokazala, da so imeli beljakovinski vzorci žive značilnosti, ko smo izkopali telo, pa ni bilo vonja po gnijočem truplu in tudi danes ga ni,« je zaključil Viktor Zvjagin, nekdanji direktor za identifikacijo na ruskem Centru za medicinske forenzične raziskave.

Toda to ne pomeni, da je lama živ. Analiza kože je pokazala, da je prisotnost broma v telesu 40-krat višja od običajne, telesna temperatura pa je 20 stopinj nižja. To so gotovi znaki smrti.

Ni presenetljivo, da menihi trdijo nasprotno (izjema je Dalajlama, ki zgodbe ne želi komentirati), enako na tisoče romarjev, ki prihajajo na ogled Itigilovega telesa. Odkar so izkopali sarkofag, telo pridobiva približno dva kilograma na leto. V zadnjih šestih letih se je celotna telesna masa povečala za okoli 10 kilogramov, na truplu pa se včasih pojavi odvečna tekočina, ki spominja na potenje.

Znanstveniki so prepričani, da so našli razlago, ki ni nadnaravna. Stročnice imajo veliko vsebnost broma, ki lahko zatre občutljivost telesa in omeji vpliv zunanjih dejavnikov, tako da skoraj nimamo vpliva na tiste dele možganov, ki uravnavajo vlažnost in obtok krvi.

Obstaja teorija, da je Itigilov za časa svojega življenja namerno jedel veliko stročnic in nato s pomočjo samohipnoze izklopil ključne metabolične funkcije svojega telesa. Z drugimi besedami, spustil se je v globoko meditacijo in vstopil v stanje anabioze, nakar je umrl. Sol ali izsušeno tkivo lahko absorbira vodno paro in vpliva na maso telesa, ko je izpostavljeno zraku.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še: