Deir-ez-Zor, petek, 13. oktobra...
Sirska vojska, ki jo večinoma sestavljajo pripadniki Tiger divizije in prostovoljcev iz lokalnih plemen, nadaljuje z uspešno ofenzivno operacijo za zavzetje reke Evfrat. Operacija se odvija v glavnem na jugu, kjer se sirske enote približujejo iraški meji, aktivne pa so tudi na levem rečnem bregu, kjer poskušajo razširiti svoje mostišče v smeri, kjer se nahajajo pomembna naftna nahajališča vzhodno od mesta Deir-ez-Zor. Glavna smer napada Tiger divizije je kraj Majadin. V mestu je 1.000 teroristov, ki so se umaknili iz Deir-ez-Zora in okoli 800, ki so prišli iz Iraka.
Del sirske ofenzivne skupine, v katerem sta bila dva tanka T-72, nekaj oklepnih vozil BMP-2 in 200 mož, je previdno vstopal v predmestje Majadina. Skupina, ki ima za sabo že številne bojne izkušnje, se je ustavila in razporedila v pravilne formacije za napad. Pričakovana je bila tudi pomoč zračnih sil. Vse se je na videz odvijalo mirno, vojaki so se razdelili v skupine in pripravljali za vpad v mesto.
Medtem se je na levem krilu formacije na stiku s sosednjo enoto na enkrat zaslišala strahovita eksplozija, na kar se je iznad streh pojavila velika bela goba dima. Vojaki so najprej pomislili, da gre za zračni napad. Po vsej dolžini fronte se je nato začela srdita izmenjava ognja, katero so spremljale eksplozije, ki so jih ustvarjali minometi. Približno 300 m od položajev, kjer sta bila tanka, se je na enkrat pojavil velik oblak prahu, ki ga navadno povzroči hitra vožnja po peščeni podlagi. Zaradi številnih hiš in visokih ograd, ki so jih obdajale, ni bilo mogoče videti, kaj prihaja nasproti sirskim vojakom. Tanka sta se začela počasi pomikati vzvratno, medtem ko sta svoji cevi namerila v oblak. Ogenj je postajal vse bolj intenziven, oblak pa je na enkrat spremenil svojo smer in se pomaknil bočno, na kar je počasi izpuhtel. Vse enote so ostale na svojih položajih in vračale ogenj, ki je prihajal iz stanovanjskega dela pred njimi.
Intenzivno medsebojno obstreljevanje se je nadaljevalo naslednjih nekaj minut, vse dokler zvok ni prekinila salva granat izstreljenih iz protitankovskega orožja RPG. Zadeta je bila ena hiša, v kateri se je nahajala skupina sirskih vojakov. Nekaj sekund zatem je nad glavami vojakov, ki so se zadrževali v bližini hiše priletelo nekaj, kar je povzročilo močan tresk in občutek vročine. Vsi so se tesno ulegli na tla. Detonacija je bila strahovita, povzročila pa jo je vodena protitankovska raketa. Cilj je bil eden od tankov, ki se je nahajal 100 m izza vojakov. Zahvaljujoč slabi vidljivosti in protiraketnih sredstev, se je raketa približno 50 m pred tankom zarila v zemljo in tako zgrešila cilj. To je bil signal za to, da so džihadisti krenili v vsesplošen napad.
Iz popolnoma nepričakovane smeri, na oddaljenosti okoli 600 m, se je pojavila prava pošast, ki je rušila vse pred sabo. To je bil predelan tovornjak »kiper«, katerega kabina je bila armirana z oklepnimi ploščami. Prav ta tovornjak je tudi malo prej povzročil velik oblak dima. Nekako mu je uspelo, da se je z nizko hitrostjo prebil skozi hiše in ograjena dvorišča, zaobšel tanka in se prikradel za hrbet. Nihče ga ni opazil, dokler ni prebil zadnje pregrade. Sedaj je s polnim plinom drvel neposredno proti enotam, pri čemer se je skoraj prevrnil. Prečkal je kanal in zapeljal v sosednje dvorišče, prebil ogrado in porušil del hiše ter ponovno zavil na cesto.
Sirski vojaki so takoj pričeli streljati nanj, vendar je njegova improvizirana oklepna zaščita bila neprebojna. Tanka ga nista mogla videti, saj sta bila na položaju, ki ni omogočal dobrega pregleda. Njuni posadki sta poskušali streljati na tovornjak skozi pregrade in hiše, vendar brez uspeha. Veliko število vojakov je v paniki zapustilo svoje položaje. Zdelo se je, da bo peklenski samomorilski napravi uspelo uničiti celotno bojno skupino 250-ih mož. Nato je vso obzorje obsijala močna svetloba, ki ji je sledila eksplozija. Udarni val je dobesedno sesul celo sosesko. Gradbeni deli so padali povsod naokoli. Fronto je zajel ogromen oblak dima, na kar je nastala tišina, ki je trajala dvajset sekund. Na enkrat se je preko radijske zveze zaslišal glas enega od sirskih častnikov: »Allahu akbar, Sergej je poslal Satana v pekel! Slava Siriji, Slava Rusiji!«
Slobodan Đukić
Tovornjak so zadele rakete ruskih posebnih enot SSO iz protioklepnega sistema 9K115-2 »Metis-M1«. Bojna glava rakete je milo rečeno odprla kabino in sprožila deset ton eksploziva, ki je bil nameščen na vozilu.
Ta zgodba je samo del vsakdana v boju proti džihadistom Islamske države v Siriji in njihovim zaveznikom. Zdaj pa še nekaj o orožju, ki je v tej ekstremno napeti situaciji rešilo na stotine sirskih vojakov in njihovo bojne tehniko.
Protioklepni raketni sistem »Metis«
Metis (oznaka 9K115, po NATO klasifikaciji AT-7 Saxhorn) predstavlja sovjetski/ruski prenosni protitankovski raketni sistem z polavtomatskim vodenjem raket – SACLOS. Gre za relativno sodobno orožje. Razvijati so ga začeli pri podjetju KB Priborostroenija iz Tule. Njegov osnovni namen je boj proti fiksnim in premičnim ciljem, ki se nahajajo v vidnem polju, s posebnim poudarkom na oklepnih vozilih. Sistem uporablja rakete s termobaričnimi in dvojnimi kumulativnimi bojnimi glavami.
V zadnjem času sistem aktivno uporabljajo proti formacijam Islamske države, natančneje pri uničevanju t.i. »džihad-mobilov« (ruski sleng za minirana motorna vozila, ki jih upravljajo samomorilski napadalci). Največja prednost sistema je kompaktnost in relativno majhna masa glede na druge sisteme v tej kategoriji. Potrebno je samo 10 sekund, da se sistem iz navadnega pretvori v bojni režim.
V bojnem kompletu se poleg lansirne naprave nahaja 4-7 raket, ki so hermetično zaprte v cilindričnih kontejnerjih. S sistemom upravljajo 2-3 vojaki (operater in dva pomočnika).
Glede na osnovno različico, ki so jo razvili že leta 1978, so ruski razvijalci ta sistem posodobili in napravili različico 9K115-1 »Metis-M« in 9K115-2 »Metis-M1«. Posodobitve vključujejo povečanje koristnega dometa, hitrosti letenja rakete in prebojne moči bojne glave.
Najnovejšo različico tega orožja imajo v svojih arzenalih Rusija, Azerbajdžan, Sirija, Bangladeš in Malezija, vendar so bili posamezni primerki opaženi tudi v enotah libanonskega Hezbolaha.