Zavjalov ni navedel jasnih kriterijev, po katerih je razvrstil rakete na omenjeno lestvico, zato bi lahko nekatere njegove trditve tudi postavili pod vprašaj. Poleg tega mnogih raket s seznama še nikoli niso uporabili v resničnih vojaških bojih, kar prav tako otežuje ustrezno razvrstitev. Zato lestvica verjetno temelji na »tovarniških« lastnostih, kot so domet, masa bojnega dela, hitrost in tako dalje.
Zastopane so rakete sedmih držav. Na 10. mestu je na primer švedska raketa RBS-15Mk3, ki jo je mogoče izstreliti samo z ladje, ima 200 km, razvoje hitrost do 0,8 machov in ima 200kg težak bojni del. Na osmem mestu je turška manevrirna raketa velikega dometa SOM, ki se jo lahko izstreli iz zraka, s kopnega in z morja, ima 200km dometa, maso bojnega dela 230kg in hitrost 0,9 machov.
Med desetimi najboljšimi sta še dve ameriški raketi, francoska Storm Shadow / SCALP Navak, kitajska YingJi-18 (Orel-18, modifikacija ruskega sistema Club), skupni kitajsko-indijski projekt Brahmos in pa tri ruske rakete: P-800 Oniks, 3M-54 Kalibr in strateška vodena raketa H-101.
Zadnji dve raketi aktivno uporabljata rusko vojno letalstvo in mornarica v protiterorističnih operacijah v Siriji, kjer sta pokazali svojo učinkovitost in s tem tudi upravičeno zavzeli prvi dve mesti na lestvici.