Zadnje kopenske operacije v Siriji odlikuje uporaba orožij, ki so zaradi svojih imen dobili skupno ime Cvetje smrti. Njihova množična uporaba na fronti je posledica želje sirskega vrhovnega poveljstva, ki vodi bojna dejanja, da na glavnih smereh udara ustvari čim večjo ognjeno moč nad nasprotnikom. Poleg samohodnih havbic so posebej aktivni še večcevni metalci raket BM-21 Grad, ki se prav tako nahajajo v sestavi artilerijsko-raketnih brigad sirske vojske.
V sestavi sirske vojske se nahajajo samohodne havbice 2S1 Gvozdika (sln. nageljnova žbica) in 2S3 Akacija.
Vitalij V. Kuzmin/Wikipedia.org
Prva predstavlja samohodno havbico kalibra 122 mm. Njen razvoj se je začel že davnega leta 1967, serijska proizvodnja pa nekoliko kasneje. Njen osnovni namen je uničevanje in nevtraliziranje žive sile izven zatočišča in v zatočiščih poljskega tipa, sovražnikovih ognjenih sredstev, artilerijskih moto-tehničnih sistemov ter orožja in vojaške opreme sovražnika. Na oklopno platformo goseničarja so integrirali havbico 2A31 kalibra 122 mm. Maksimalna razdalja, ki jo lahko izstrelek doseže, je okoli 15,5 km, izstreli pa lahko 5 granat na minuto.
Celoten sistem je zaščiten z oklepom, debelim 15-20 mm. Razvije lahko hitrost do 60 km/h, posadko pa lahko sestavljajo 4 člani.
Vitalij V. Kuzmin/Wikipedia.org
2S3 Akacija predstavlja sovjetsko samohodno havbico kalibra 152 mm. Razvili so jo v Uralski strojni tovarni. Osnovni namen te havbice je enak prejšnji, le da lahko s slednjo vojska uničuje tudi raketne sisteme, tanke, poveljniške točke in sisteme za izstrelitev taktičnih jedrskih izstrelkov. Maksimalni domet te havbice znaša med 17 in 25 km, odvisno od vrste izstrelka. Izstreli lahko 4 granate na minuto.
Zaščitena je s 30 mm oklepom, težka pa je 27,5 tone. Tudi ta havbica sprejme 4 člane posadke.
Ravno pred nekaj dnevi smo lahko na internetu videi videoposnetek, na katerem je prikazano sodelovanje med izvidniškimi brezpilotnimi letali, ki preko laserskega snopa upravljajo z artilerijskim ognjem.
Po besedah ruskih vojaških strokovnjakov so rezultati takšnega sodelovanja povečali učinkovitost samohodne havbice Akacija za skoraj 40% in jo približali današnjih bojnim standardom, ki veljajo za orožje takšnega tipa.