S-400 Triumf brez konkurence tudi na Bližnjem vzhodu

S-400 Triumf

S-400 Triumf

Wikipedia.org
Savdska Arabija, najtesnejši ameriški zaveznik na Bližnjem vzhodu, se je odločila za nabavo sistema protizračne in protiraketne zaščite ruskega porekla S-400 Triumf in s tem zavrnila ameriškega Patriota.

Ameriško podjetje Raytheon, ki proizvaja sisteme protizračne zaščite Patriot, je objavilo rezultate delovanja tega sistema v Savdski Arabiji. Od leta 2015 do danes so savdski Patrioti prestregli več kot 100 jemenskih raket sovjetske proizvodnje. Postavlja se vprašanje, kaj to pomeni v kontekstu vseh izstreljenih raket iz jemenske strani, tj. koliko jih je uspelo prebiti protiraketno pregrado?

Jemenski uporniki, oboroženi s sovjetskimi in severnokorejskimi raketami zemlja-zemlja, raketirajo ozemlje Savdske Arabije in drugih držav t.i. protihutijske koalicije. Najpogosteje do zdaj so uporabili rakete tipa scud. Ta tip raket se je v sovjetski vojski pojavil že leta 1962, leto dni po Gagarinovem poletu v vesolje. Rakete so bile precej nenatančne, saj je odstopanje od cilja lahko znašalo tudi do 400 m. Zato je bilo edino smiselno nanje namestiti jedrske konice, moč katerih bi ob udaru izničila to nenatančnost. Države Bližnjega vzhoda so v tej raketi s 1.000 kg težko bojno glavo, katere domet je znašal 300 km, videle izjemen potencial, zato so jih masovno nabavljale. Nekaj so jih od ZSSR dobili celo brezplačno, saj Sovjeti niso bili zainteresirani toliko za prodajo, kot za to, da s takšnimi donacijami na Bližnjem vzhodu krepijo svoj politični vpliv. Izvozne različice teh raket seveda niso premogle jedrskih bojnih glav, ampak zgolj konvencionalne.

R-17 Scud

Sčasoma so se bližnjevzhodni inženirji naučili te rakete modificirati. Z zmanjšanjem mase bojne glave in namestitvijo dodatnega rezervoarja za gorivo so dosegli večji domet. Po drugi strani se je s tem bistveno poslabšala že tako nizka preciznost, kar je na koncu povzročilo odstopanja tudi do 1.000 m.

Ekonomska upravičenost

Za boj s temi projektili so ameriški zavezniki na Bližnjem vzhodu od ZDA nabavili sisteme MM-104 Patriot, a se je v praksi izkazalo, da ta sistem le ni tako učinkovit proti taktičnim balističnim raketam, kot naj bi bil. Glede na različna poročanja je za prestrezanje enega scuda v povprečju bilo treba iz Patriota izstreliti štiri rakete, od katerih vsaka posamezna stane 3 milijone dolarjev. To pomeni, da je za prestrezanje ene rakete scud (R-17), ki stane nekaj več od 200.000 USD, treba porabiti približno 12 milijonov USD. Z drugimi besedami, prestrezanje enega scuda je 60-krat dražje, kot njegova izstrelitev. Tolikšen strošek je precej veliko vreme tudi za državo z visokim obrambnim proračunom. Izrael, na primer, je že opustil nabavo Patriotov in se raje usmeril v razvoj lastnih protiraketnih sistemov.

ZDA so protizračni sistem Patriot uvedle v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes obstajajo štiri različne različice tega sistema – Patriot, Patriot PAC-1, Patriot PAC-2 in Patriot PAC-3. Z marketinškimi prijemi proizvajalec tega sistema svoj izdelek predstavlja kot vsemogočnega. Po trditvah Raytheona lahko Patriot prestreže vse, kar leti po zraku. Niti »ptica« naj se mu ne bi bila zmožna izogniti. Ko pa se je leta 1991 sistem prvič izkazal v praksi, je takoj pokazal na ogromno vrzel med marketinškimi trditvami in dejanskimi rezultati.

Marketing dela čudeže

Med zalivsko vojno je Irak v odgovor na napad na svoje ozemlje masovno raketiral ameriške vojaške baze, ki so se nahajale na ozemlju Izraela in Savdske Arabije. Ti napadi so bili izvedeni večinoma z modificiranimi različicami prej omenjenih raket scud. Da bi preprečili takšne napade, so Američani na območju kmalu namestili nekaj baterij raketnega sistema Patriot, ki pa niti približno ni dosegel želenega učinka: Prestreženih je bilo v povprečju med 30 in 50 % raket, kar je rezultat, ki je bil domala škandalozen glede na obljube proizvajalca.

Ponedeljek, 25. februarja 1991, je bil črn dan za ameriške vojake. Nekaj iraških scudov je uspelo prebiti protizračno obrambo Patriotov in zadelo bazo marincev v Savdski Arabiji, pri čemer je bilo ranjenih nekaj sto in ubitih 28 vojakov, s čemer je bil onesposobljen ves bataljon.

Pri Raytheonu so na vse načine poskušali ublažiti to blamažo in objavili analizo, v kateri so zapisali, da problem dejansko ni bil v raketah niti v sistemu, temveč v pomanjkljivo razviti programski opremi za usmerjanje raket, zaradi česar je, po mnenju strokovnjakov, veliko število raket zgrešilo svoj cilj.

Inženirji pri Raytheonu so se branili tudi z dejstvom, da je šlo za modernizirano različico sistema Patriot (PAC-1), ki še ni bila dovolj razvita.

Ob soočenju z očitnimi težavami različice PAC-1 in njenimi slabimi rezultati, ob katere so se obregnili celo v Pentagonu, so ameriški inženirji ponovno sedli za mizo in z veliko truda napravili različico PAC-2 in malo kasneje še PAC-3. Nato so pri proizvajalcu sprožili ponovno marketinško ofenzivo: »Tokrat imamo neprebojni sistem,« so slavnostno oznanjali pri Raytheonu in bogate arabske monarhije so ponovno zaupale besedam svojih ameriških zaveznikov ter razvezale denarnice. V praksi se je medtem ponovno izkazalo, da so besede ameriških menedžerjev v bogato ilustriranih reklamnih brošurah eno, realna učinkovitost na terenu pa nekaj povsem drugega. Glede na različne podatke stopnja učinkovitosti tudi pri najnovejši različici PAC-3 v precejšnji meri odstopa od tehničnih specifikacij, ki so objavljene v dokumentih proizvajalca. Uspešnost posamezne rakete Patriot PAC-3 je bila med 25 in 50 %, kar je Savdijce ob napadih scudov (tokrat iz odročnih hribovij Jemna) ponovno prisililo v uporabo 2-3 raket naenkrat.

Bogati šejki »preklopili« na S-400

Ni torej presenetljivo, da je vse manj držav pripravljenih v nabavo sistema Patriot. Med njimi je recimo Poljska, ki namerava od ZDA kupiti osem baterij Patriot za skupno vsoto okoli 8 milijard USD, pri čemer bodo Poljaki, sodeč po dogovoru, ta sistem dobili šele čez 6-7 let.

Po drugi strani so se (preveč) bogati šejki iz Savdske Arabije, ki so na lastni koži izkusili vse »prednosti« poslovanja z Raytheonom, odločili, da gre osel samo dvakrat na led in da tretjič ne bodo nasedli. Padla je odločitev, da se obrnejo se na drugega proizvajalca in nabavijo opremo, ki bo dejansko ščitila njihovo ozemlje in bila pri tem finančno upravičena. Govora je o ruskem protizračnem in protiraketnem sistemu S-400 Triumf.

Ko govorimo o finančni upravičenosti, je treba narediti primerjavo cen na svetovnem trgu. Glede na pogodbo za nabavo sistema Patriot, ki so jo z ZDA podpisali Poljaki, jih bo nabava 32 lansirnih enot prišla 8 milijard ameriških dolarjev. Kitajci na drugi strani so za nabavo šestih divizionov S-400 (okoli 48 lansirnih enot) za potrebe svoje kopenske vojske odšteli 3 milijarde. Razlika v ceni je torej ogromna, tudi za bogato državo, kot je Savdska Arabija.

Sistem, ki prehiteva konkurenco za celo generacijo

Kar se tiče bojnih sposobnosti, je treba začeti pri letu proizvodnje zadnje različice Patriot PAC-3 in S-400. Prvi sistem je bil razvit pred 20 leti, medtem ko je bil S-400 dokončan leta 2007, kar pomeni celo desetletje razlike v razvoju. V teh desetih letih je tehnologija izjemno napredovala, tako da je S-400 v tem pogledu v primerjavi s konkurenco nedvomno superioren sistem.

Po drugi strani je univerzalnost ameriškega sistema mnogo večja od ruskega konkurenta. Ta lastnost, mimogrede, ne predstavlja prednosti, temveč slabost; Patriot ima namreč univerzalni radar, ki služi tako odkrivanju ciljev, kot tudi lansiranju raket proti njim. Združeni funkciji v enem radarju v veliki meri negativno vplivata na njegovo splošno učinkovitost, še posebej, ko govorimo o dolžini odkrivanja letečih objektov, ki je bistveno krajša od »čistokrvnih« opazovalnih radarjev. Pri raketnem sistemu S-400 sta omenjeni funkciji ločeni in porazdeljeni v dveh radarjih. Še več, sistem poleg tega premore še tretji radar, ki je namenjen odkrivanju nizko letečih ciljev, pri čemer maksimalen radij odkrivanja znaša 600 km.

Kar se tiče samih raket, PAC-3 premore tri različne vrste: Eno za boj proti aerodinamičnim ciljem in manevrirnim izstrelkom, drugi dve pa za boj proti balističnim raketam. Ravno iz tega razloga ima ameriški sistem precej omejene sposobnosti, ko je govora o najdaljšem dometu prestrezanja po višini in dolžini. Ena od zadnjih modifikacij raket za PAC-3 je opremljena s kinetično bojno glavo, ki uničuje cilje s pomočjo mehaničnega udarca.

Sistem S-400 na drugi strani sestoji iz sedmih tipov raket, od katerih je vsak specializiran za drugo vrsto ciljev, ki se lahko pojavijo v prostoru. Ta razdelitev je precej učinkovitejša in je privedla do tega, da je učinkovitost uničevanja ciljev z eno raketo precej večja od sistema PAC-3. Pri S-400 le-ta namreč znaša 90 % za cilj velikosti lovskega letala in 80 % za balistično raketo dometa 3,500 km. Ob tem je doseg za uničevanje aero-balističnih ciljev precej večji kot pri Patriotu PAC-3 in slojevito pokriva tako srednji, kot dolgi domet.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: