Rusija pospešeno gradi neprebojni protiraketni ščit

Antej 2500

Antej 2500

Vitalij V. Kuzmin
Ruska vojska bo do leta 2025 zgradila praktično neprebojen sistem protiraketne obrambe, ki bo temeljil na treh osnovnih ešalonih iz bojnih sistemov, ki so v zaključni fazi tehnološkega razvoja. Prvi element obrambe bo protiraketna obramba velikega dometa, drugi bo protiraketna in protizračna obramba srednjega in velikega dometa, tretji element pa protizračna obramba kratkega dometa.

Intenzivni razvoj takšnega sofisticiranega obrambnega sistema sovpada z gradnjo ameriških protiraketnih oporišč na območju vzhodne Evrope. Obstaja utemeljen sum, da silosi s projektili za prestrezanje ruskih strateških raket (npr. Standard-SM3) zlahka omogočajo tudi nameščanje napadalnega orožja, kot so balistične rakete zemlja-zemlja srednjega dometa in druge medcelinske balistične rakete, ki lahko nosijo tudi bojne konice in imajo domet do 5.000 km.

Projekt A-235 Nudolj kot osnovni strateški ščit

Prvi ešalon obrambe temelji na konceptu projekta A-135 Amur. Na podlagi tega kompleksa, ki se sicer uporablja za branjenje Moskve, ruski konstruktorji sedaj razvijajo kompleks A-235 Nudolj, ki bi moral biti končan do leta 2020 in predvideva dva tipa antibalističnih raket, ki bodo lahko nosile tudi bojne konice. Sistem je v fazi aktivnih testiranj na raketnih poligonih v Kazahstanu.

V primerjavi z Amurjem naj bi bil Nudolj bolj fleksibilen in mobilen, rakete pa bo imel na transportnih platformah, podobno kot pri kompleksu Topol-M. Serijska proizvodnja se pričakuje za leto 2025, po katerem bi moral prvi ešalon obrambe pokriti vse strateško pomembne raketne koridorje v Ruski federaciji in soustvariti praktično neprebojen obrambni sistem.

A-135 Amur je imel rakete 51T6 Azov in 53T6 Gazela – prve so zaradi izteka sredstev po letu 2006 umaknili, medtem ko slednje ostajajo. Po uradnih specifikacijah slednje dosežejo in uničijo objekte na razdalji do 100 km in višini do 30 km, čeprav kompleksna testiranja kažejo, da lahko 53T6 doseže tudi 250 km dolžine in 90 km višine.

Obstajajo tudi prestrezalne rakete 51T6 Gorgona z dolgo dolžino in visoko višino dosega, ki pa so bile umaknjene zaradi izteka tehničnih resursov. Sedaj ruski znanstveniki na podlagi Gorgone razvijajo novo rešitev, ki bo sodeč po nekaterih neimenovanih virih »prava pošast« - morda bo dosegla celo 1.500 km v horizontali in 750 km v vertikali, s čimer bi raketa postala »ubijalka satelitov«.

Nudolj

Projekt Prometej za hermetično zaprto nebo

Omenjeni Nudolj bo predstavljal prvi ešalon obrambe, medtem ko bo srednji element obrambe zaupan novemu večnamenskemu sistemu S-500 Prometej. Izraz »večnamenski« zato, ker se lahko zoperstavi praktično vsem letečim objektom od medcelinskih balističnih raket do letalskih bomb.

Sistem bo sestavljen iz dveh povezanih avtonomnih podsistemov – eden bo izvajal naloge klasičnih protizračnih sistemov, drugi pa protiraketne obrambe. Za to bo dobil poseben set raket, posebej namenjenih za ta sistem, kot so 40N6M s horizontalnim dometom do 600 km, kar je velik tehnološki dosežek ruskih konstruktorjev in tudi trikrat večji domet od ameriškega protiraketnega sistema THAAD. Poleg omenjenih sta predvidena tudi tipa raket 77N6-N in 77N6-N1 podjetja Fakel, ki spadajo med antibalistične rakete in po lastnostih spominjajo na tiste iz sistema A-135 Amur.

Za razliko od hitrosti 1.000 m/s pri ameriškem THAAD bi lahko rakete iz S-500 Prometeja dosegle tudi 3.600 m/s. Zaradi te hitrosti bi lahko zaustavile tudi majhne, a hitre balistične cilje s hitrostjo do 7.000 m/s. Novi radarji z aktivno fazno radarsko rešetko pa bi lahko odkrivali balistične rakete na razdalji do 2000 km.

Tor in Pancir ničesar ne spustita mimo

Na koncu moramo omeniti še zadnji bojni ešalon, ki bo v glavnem sestavljen iz sistemov kratkega dometa. Njihova glavna naloga je boj proti raketam zrak-zemlja, klasičnim in vodenim letalskim bombam, protiradarskim raketam in drugemu visoko preciznemu orožju nove generacije, taktičnim in lovskim letalom, manevrirnim raketam, helikopterjem, brezpilotnim letalom in tako dalje. Gre za kompleksne naloge, za katere je najbolj primerni raketni kompleks kratkega dometa Tor-M2.

Tor-M2 se lahko pohvali z visoko stopnjo avtomatizacije delovanja od odkrivanja ciljev, njihove selekcije do ciljanja oz. uničenja. Računalnik izbira najnevarnejše zračne cilje, jih spremlja in izvrši streljanje, ko vstopijo v njegov domet. Rakete lahko dosežejo do 3.000 km/h in so zelo agilne, kar omogoča izvajanje širokega spektra nalog. Shranjene so v vertikalnih sprejemnikih, kar omogoča izstrelitev v vse smeri (360° krog). Kar se tiče višine, uničijo cilje do 10 km visoko nad tlemi.

Poleg Tor-M2 so ruski konstruktorji razvili tudi hibridni topovsko-raketni sistem protizračne obrambe Pancir-S2, ki se je v ruski vojski pojavil leta 2015. Odlikuje ga zelo kratek reakcijski čas od odkrivanja ciljev do napadanja le-teh, ki traja le nekaj sekund, med lansiranjem dveh raket pa mine 1,5 sekunde. Konkurence na tem področju v svetu praktično nima, napade lahko celo vrsto zračnih ciljev od letal in helikopterjev do brezpilotnih letal in manevrirnih raket ter drugega preciznega orožja, ki doseže 1.000 m/s.

Območje uničevanja znaša 20 km v dolžino in 15 km v višino, hkrati pa je relativno uspešen pri objektih, ki so praktično nevidni za radarje (0,7 z eno oz 0,99 z dvema raketama pri EPR 0,03-0,06 m2). Poleg raket ima Pancir tudi avtomatske tope 2A38 kalibra 30 mm, ki izstreli do 5.000 granat na minuto. Celotni bojni komplet Pancirja sestavlja 12 raket in 1.400 granat, takoj pripravljenih na uporabo.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: